Ko se ne morem prenehati smejati.
Kaj smejati? Krohotati! Koncu enega rafala smeha, sledi drugi, tretji …, še bolj
intenziven. Ni videti ne konca, ne kraja temu mojemu dobremu razpoloženju, ki
stresa trebuh in ramena.
In vse to kljub teži priročne
torbe in ženske torbice v eni roki ter velikega dežnika v drugi, ki ga s
skrajnim naporom obvladujem in se trudim, da bi ostal v legi, ki bi koristila
namenu.
Da, takšna sem. Ne prikrajšam se
prav hitro za dobro voljo, četudi ne teče vse, kot bi želela.
Medtem ko hitim čez stari most v
tem zgodnjem ponedeljkovem jutru, se izpostavljam izjemno neprijaznemu vremenu.
Brije kot sredi zime. Sneži kot sredi zime. Tako, da se bojim, da me bo
dvignilo v zrak in to kljub dodatni prtljagi, ki jo tovorim.
Čez nekaj dni bo koledarsko
nastopila pomlad, o kateri ta hip ni ne duha ne sluha.
Moja duša in srce, pa se kljub neprijetnim
okoliščinam, utapljata v krčih smeha in neke notranje razigranosti, nagajivosti
in vdanosti v nastalo situacijo. Ob tem me ne motijo niti vprašujoči pogledi
mimoidočih. Niti solze, ki zaradi smeha polzijo ob kotičkih oči in jih podkrepi
še kakšna snežinka, ki se stopi na mojih trepalnicah. Vem, da sem jo vseeno
dobro odnesla in da se bom še dolgo spominjala tega jutra.
Kaj naj zdaj? Najbolje, da vam
povem, kako se je vse skupaj začelo. Da dodam tej zgodbi še uvod in jedro, da
vam ne bo pred nosom poskakoval samo rep od zaključka.
Danes zjutraj sem vstala precej
zgodaj. Iz sinove sobe so prihajali znani zvoki. Seveda! Gleda tekmo svojih
najljubših ameriških košarkarjev, Lakersov. Da je sproti seznanjen z dogajanjem
na tekmah, mu ni problem nastaviti bujenja sredi noči in navijati za svojega
košarkarskega idola. Kobe Bryant-a.
Skratka mora biti na tekočem z
vsakim novim rezultatom. Ne bi prenesel, da pride v šolo in mu nekdo, ki ga
košarka ne zanima tako žgoče in vroče, začne razlagati o tekmi, ki je pa sam ni
pogledal.
Vsi, ki smo že bili kdaj predani
nekomu ali nečemu, to strast in ljubezen hkrati, seveda z lahkoto razumemo.
Pomislim! Če se bo tekma zavlekla
preko predvidenega časa, bova pozna za v šolo in v službo. Danes se mu začne
pouk ob 7.00 uri. Pred tem pa me mora še peljati do službe, kar pomeni, da se
peljeva mimo njegove šole, naprej ob parku, čez železniške tire, preko starega
mostu, čez glavni trg do ... Bom pač šla del poti peš, da ne bo zamudil pouka.
Pogled skozi okno napoveduje, da
bo potovalni čas daljši kot ob dnevih z lepim vremenom.
Pride iz sobe.
»Dobro jutro sine! Smo zmagali?«, najprej povprašam. Glede na
njegov odgovor se bom odločala, kako naprej. Moram ugotoviti, ali bo jutro mimogrede
veselo in zabavno ali se bom morala malo potruditi, da bo potekalo v to smer.
»Izgubili!«, je kratek. »A,
tako!«, sem kratka tudi sama. Škoda. Ta hip ne bom spraševala dalje, ker
bom dobila odgovore, ki jih nočem. Bova že kasneje še rekla kakšno na to temo.
Seveda se v avto spakirava relativno
pozno in vedno bolj mi je jasno, da bom danes dobršen del poti prepešačila in
ob tem ne bom imela ravno razgleda na rumeno jutranje sonce še manj na nebesno
modrino neba.
Med najino vožnjo stresam šale,
duhovičim in včasih se mu kotički ust ukrivijo navzgor. Sicer pa pravega odziva
ni. Ampak danes imam dovolj dobre volje, da mu jo podarjam na pretek.
Včeraj je omenil, da bo ponoči
potekala zelo pomembna, odločilna tekma, zato razumem, da vsak strastni športni
navijač ne more preklopiti na gumb z dobro voljo, če so »njegovi« izgubili.
Pa vendar! Danes sem odločena, da
se ne more tako hitro dogoditi nekaj, kar bi dobro voljo speljalo vstran.
Ko se pripeljeva v bližino
njegove šole, kaže ura že 7 minut do 7:00 h.
Nič! Prosim ga, da me odloži na
avtobusni postaji, da se bo lahko obrnil pred prvim krožiščem in se pripeljal
do šole še pravočasno.
Ko me odloži, jo mahnem v smeri
starega mosta in s pogledom spremljam sinovo vožnjo.
Ja, kaj pa je zdaj to! Zapeljal
je mimo krožišča še naprej čez stari most. Kot, da me pelje v službo. On do
moje službe z avtomobilom, a jaz v tem vremenu pešačim …
Zastane mi korak. Kot blisk
švigne skozme misel, da je morda zapeljal kot po navadi, kot po vsakdanji poti,
da so mu misli še vedno pri tekmi …
Zakorakam čez most. Nasproti se pripelje
sin. Ves je nasmejan in zmiguje z rameni, kot bi govoril »kaj hočem, sem se pač zmotil«. In takrat me popade ta smeh, zaradi
komedije same, ki se je zgodila nehote in mimogrede.
Tudi sin se je v avtu stresal od
smeha. Nobeden od naju mu sedaj ni več mogel uiti. Smehu namreč!
Da! Moralo se je zgoditi nekaj
takega, kar je sprožilo dobro voljo pri obeh. In to samo zato, ker je bilo že
zjutraj odločeno, da se bo dan začel vedro in nasmejano.
Preizkusi še sam! Smeh je veliko
bolj nalezljiv kot katerakoli »bolezen«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar