TVOJE BESEDE

NAPISALA SI MI ...

So te besede kdaj prestavile v drugo dimenzijo? Ti vzele nevidno breme in te naredile poskočnega? Veselega?

Seveda veš, o čem govorim. Besede lahko dajo krila, s katerimi lebdimo na svodu neba in smo preprosto srečni.

Nič več ni tako silno težko.

Ko sem brala tvoje besede, sem bila kljub mehkobi v srcu, trdna in pokončna.

Kljub nemiru v duši, sproščena.

Kljub nežnosti, močna, da bi premikala gore, sestavljala prepade in jih povezala s koreninami mogočnih dreves, ki bi pognale v globine.

Besede imajo takšno moč, da zdravijo in gladijo in božajo.

Sem jih slutila??

Sem bila pripravljena na njih?

Nič od tega ne vem.

Nekaj me je zagotovo gnalo iz dneva v dan. Da sem delovala, kot sem mislila, da moram. Čeprav me ni nihče naučil, kako naj bom vzgled, kako naj bom vzornik.

In potem sem jih bila deležna.

Tvojih besed namreč, s katerimi sem poletela tja v nebo. Srečna, da sem jih slišala. Lepo se je bilo z njimi posuti po celem telesu.

Napisala si mi, da sem tvoj angel varuh, tvoj učitelj in tvoj vzornik. Za vedno.

V tistem trenutku, ko sem si jih na glas prebirala, sem hkrati onemela.

Bila sem sama, v zavetju svojega doma in brala tvojo pošto.

Pisala si mi ti, ki si zrastla ob mojem srcu, v mojem telesu, kasneje ob meni in z menoj.

Ti, ki si danes daleč v svetu.

Povedala si vse to, kar sem si nekoč davno želela, da bi znala storiti zate.

Nisem vedela, kako naj se lotevam vzgoje. Delovala sem iz dneva v dan po srcu.

Učila si ME sproti, vsak dan posebej. Učili sva se vsaka zase in skupaj!

Brez tebe ne bi zmogla. Brez tebe, točno takšne, kot si.

Vse je povezano. Torej tudi mene ne bi bilo brez tebe.

Bila si moj angel varuh, ki me je čuval, ko me je bilo strah naslednjega dne.

Bila si moja učiteljica, ko nisem znala videti poti naprej in sem se spotikala.

S svojo otroško dušo si mi kazala, da nikoli ne smem pozabiti tudi na svojo otroško dušo, ki je ponikla nekje v svetu odraslih in je prikrito trepetala v meni.

Spoznala sem, da naju je vodila prav ta moč. Ta skupna moč.

Več kot sem ti znala dati, več sem prejela nazaj.

Več kot si mi znala dati, več možnosti sem videla, kje ti lahko pomagam, stojim ob strani.

Naredila si iz mene Mamo, katero sem se učila postati vse od tvojega rojstva.

Brez tebe ne bi bila ne angel ne učitelj, ne vzornik. Verjetno bi potem bila pač nekaj drugega, nič tako prvinskega.

Zanimivo je dobiti na ta način vpogled v svoj smisel. V to spoznanje simbioze med mamo in otrokom, med mano in tabo.

Obogatila si me s svojim odraščanjem. Vse, dokler nisi poletela iz gnezda.

In sedaj nosim naprej to dragoceno spoznanje, ne glede na to, kje si, kaj počneš, kdaj te bom spet videla.

Ko bom naslednjič v svoje roke prejela tvoj objem in mi boš pogledala globoko v oči, ti bom v njih poskusila pokazati hvaležnost.

Vem, da te nosim v sebi in ob sebi za vedno. Dokler bom dihala in še potem.

Tako lahko pomirjena sama s seboj hodim naprej.

Ti, otrok moj, si moj angel varuh, moj učitelj, moj vzornik. Za vedno.

Tvoja Mama.