PRVI POLJUB

Ko se zgodi prvi poljub - 

v katerem ozvezdju se izgubiš, 

v katero dimenzijo vesolja poletiš, 

v katero globino oceana potopiš?

Vibriranje dveh src v enem utripu? Okus po sokovih življenja? Vonjem, ki spaja dvojico sapic?

Ni odgovora, ki bi ga poznal.

Niti odgovora, ki bi ga doživel ali občutil točno tako.

Mene pa srbi jezik, da bi se z besedo prikupila tem vprašanjem in se z rdečico na licu približala svojim občutkom. Besede bodo morda zlorabljene. Ne glede na to, kako jih bom obračala, se ne bodo okusile, morda pa le v srcu začutile.

O! Kolikokrat sem se spraševala, ali bom še kdaj doživela tisti pravi, tisti »prvi« poljub. Slikala sem si sanje, jih doživljala kot resničnost in čakala v tej slepi ulici. Hrepenenja po njem. Ko bi se le zgodil »tisti« moški, ki bi mi dal še enkrat »tisti« poljub.

Ko zelo dolgo, razen otroških in prijateljskih, ni bilo poljubov drugih, sem si ga pričarala sama. V svojem svetu in iz svojega srca. Srce pa, prepolno ljubezni, v nekem trenutku ni želelo več samo sanjati, temveč doseči roko, ki bi pritegovala k sebi in me žejno, približala k izviru prvega poljuba.

Včasih sem med željo zalotila strah, da ga morda ne bo. Da sem jih že prejela polno merico. Da so ostali prihranjeni še za druge, mogoče tiste, ki jih še nikoli niso doživeli …

Nekdo pa je vztrajno prišepetaval: »Počakaj na mene!«

Prav zaupanje v ta šepet je vtisnilo vero, da še obstajata prostor in čas, kjer je teh poljubov dovolj.

Pometla sem z nestrpnostjo, začenši razgovor z upanjem.

Se vse zgodi ob pravem času in na pravem mestu?

Ob času, ko življenjski sokovi stečejo po telesu, zapolnijo vse pore …, kot bi polnil breskev, v deblo, v višino, razvejano … in počakal, da stečejo in se prelijejo do vsake vejice in še naprej do listja in cvetov. Vsakega nežno rožnatega cvetka posebej.

In na mestu ravnovesja se zgodi poravnava. Energija dveh se nevidno staplja v eno sočasje … prepleta v pregibanje in približevanje. Udejanja se čas čiste harmonije. Ne vidiš je. Le slutiš, tam nekje v dalji, jo neustavljivo vabiš: »Pridi bližje!«  

Nekega dne sem ga srečala. »Tistega« moškega, ki mi je prisluškoval in prišepetaval, naj počakam na njega. Po spletu naključij, prav njega! Seveda pa naključja niso bila naključja, temveč vse do podrobnosti izdelan načrt. In brez vseh naključij ne bi bilo niti smisla življenja. Vera v smisel življenja je bila sreča vsega, kar sem potrebovala.

K sreči me je vodila šola življenja. Me učila, kako razmišljati, kaj občutiti, da bi jo našla. Kdo najde ljubezen? Tisti, ki sprejme svoj svet in spoštuje svetove drugih. Zato naključja želijo, da jim zaupam. Življenje vodi k sreči, ker gojim pozornost in predvsem popolno iskrenost. Prava ljubezen ne pozna pogojev.

Verjetno je tudi zaljubljenost največja in najlepša laž mojega življenja, vendar pa ima moč, da me popelje čez prag njegovega sveta in s tem, ponudi možnost graditi pravo ljubezen. To popolno združitev dveh svetov.

Šele, ko sem ugotovila, da zmorem drugi svet sprejemati v dobrem in slabem, z vso lepoto in vsemi pomanjkljivostmi, sem bila pripravljena ljubiti. Prava ljubezen pa je najmočnejša stvar na svetu!

Kako dolgo sem čakala na pravo ljubezen? Presunilo me je spoznanje, da v resnici vse svoje življenje. Moja šola življenja je zahtevala natančno učenko in bila naravnana na najboljši možen izid.

Ko sem imela ljubezen v svoji bližini, sem si jo najprej ogledovala, tipala in se spraševala: »Si res ti Ti?« V meni je še brlel nerazumljen dvom. A potrebovala sem čas, veliko časa, da so trenutki znosili na kup spoznanje za spoznanjem, ki so potrjevala, da sem napotena k njemu, da je on »tisti moški«.

In v nekem delčku sekunde sem bila pripravljena na objem. Približal se je z razširjenimi rokami in tistim iskrenjem v očeh, ki je njegov obraz ožarilo z »dovoli, zaupaj, prepusti … » Lahko sem stala na svojih nogah, čeprav so bila kolena šibka.

Sprejela sem objem in roke, ki so pobožale. Bližina teles je dovolila bližino obrazov.

Počasi. In čisto počasi, z vso nežnostjo bitja, so se ustnice približale in se jih dotaknile z delčkom svoje mehkosti. In naslednji trenutek je sledil naslednji dotik nežnosti in počasi drsel … brez hitenja, samo na videz tipajoče, v resnici že zdavnaj odločeno … Ustnice so se predale, se razprle in posesale koščke najslajšega diha.

Ko so se neustavljivo stapljale v »tisti« prvi poljub in poljubile, so se zaslišale igrane melodije, še nikoli slišane. V trenutku odločno vseobsegajoče …

Ustnice so se pretipale do globin, med sokove, ki so se spojili v okus po še malo več, še malo dalje, še malo zahtevnejše, še malo … vse do tja … Srce se je obarvalo v ognjeno žarečo okroglino drhtečega utripa.

Vso tisto neskončno nežno približevanje poljuba je zadrževalo in hkrati hitelo, je bolelo in hkrati cvetelo od lepote pričakovanja, se bohotilo v posmeh poželjivosti … na hip nejeverno, da se dogaja.

Zgodil se je en utrip dveh src, ko je sledil naslednji … Čigavo srce je pohitelo in privzdignilo ritem drugega? Je pomembno?

Lepota, oblečena v eno bitje, v en dih, v eno simfonijo, v eno večnost.

Poljub je vedel, da sta se prepletli dve polovici duš ljubezni v eno Dušo.

Dve Duši v eno ljubezen.

Sklenjeni roki sta za začetek obljubljali vse, kar sta pred tem iskali že od vedno. Dih prvega se je uravnal z dihom drugega …, v celoto sebstva.

Se dogaja sreča srečnim?

Pisarka Simona&Simon

Daj mi poljubov tisoč in še sto,

za njimi drugih tisoč, drugih sto,

potem pa znova najprej tisoč, potlej sto:

ko bova mnogotisočkrat se poljubila,

v številkah bova zlahka se zmotila

in tudi kak zavistnež kléti

ne mogel bi poljubov nama šteti.

(Katul)