Ne vem, kaj razmišljata, niti kaj v resnici čutita!
Vem pa, kar vidim s svojimi očmi.
Vidim dva čudovita človeka, ki sta vzgojila dva otroka.
Vidim dom, ki sta ga ustvarila s pritrgovanjem od ust.
Vidim poštenost, pravičnost pa tudi globoko žalost in
razočaranje.
Vidim preplašenost dveh duš, ujetih v prepiru in obtoževanju.
Vidim bolečino in strah, a hkrati željo, da ju odslovita.
Vse to vidim in se sprašujem, ali obstaja način, da bi tudi
vidva videla, kar vidim jaz?
Vse življenje sta trdo garala. Delala po svojih najboljših
močeh in znanju.
Veselila sta se upokojitve, ker sta v njej videla odrešitev,
težko pričakovano svobodo.
Veselila sta se časa, ki ga bosta lahko porabila zase in
skupaj. V miru in sreči ob otrocih in sedaj že vnukih.
Danes pa se sprašujem, zakaj sta pokopala te sanje in
izkopala bojno sekiro? In to sedaj, ko sta dočakala trenutke, po katerih sta
hrepenela?
Ali se lahko vsaj za hip ustavita in razmislita?
Ali sta lahko ponovno preprosto samo hvaležna …, za življenje,
za zdravje, za dom, za družino …, da živita v mirni deželi, brez vojnih grozot …,
da imata pred nosom gozd, travnik …, srne, ki se v zgodnjem jutru pasejo v bližini …?
Sprašujem se, kako vama pokazati, da je vredno, da se splača
pogledati drugemu v oči in si povedati: »Če sva v življenju zmogla čez resnično
težke čase, potem bova sedaj zmogla preprosto samo živeti drug ob drugem in
uživati sadove skupnega dela.«
Potrpežljivost je mati modrosti. Biti strpen in prijazen do
drugih, ni isto kot, če si to poklonita drug drugemu. Sta pozabila, da sta je
vredna iz prve roke?
Je res tako težko pogledati sebi v oči in si priznati: »Nisem
popoln! Zakaj bi to pričakoval od partnerja?«
Danes me boli srce, ko sliši iz vajinih ust besede, ki jih
nista vredna … in hkrati vidim v vaju dobroto, ljubezen, spoštovanje, poštenost
in prijaznost.
Vse to vidim s svojimi očmi.
Le zakaj vidva ne spregledata, da vama alkohol zamegljuje pogled …?
Ni komentarjev:
Objavite komentar