GOSTIJA

»Pozdravljeni obiskovalci naše Vilinske ulice«,

vabi napis na razpotju, ki te popelje prav do nas, Vilinčkov in Vilinic.

Da, nismo še izumrli. Zato se lahko zahvalimo samo ljubezni, ki nas povezuje, odkar se zavedamo sami sebe.

Moje ime je Vilinka Emma in živim na Vilinski ulici že od prvega rojstva.

V tem rojstvu imam še posebno srečo. Vilinski družinici na moji levi strani hiše se je pred štirimi leti rodil Vilinček Gael in na desni, v razmiku tri hiše hoda, še Vilinka Žanja. Ona je prikukala na svet pred natanko petimi leti.

Gael in Žanja nista navadna iz naše vrste. Še posebej sta podobna človeškim otrokom.

Veliko pozdravov in obiskov sem deležna prav zato, ker stanujem na sredini njunih skupnih poti. Za te priložnosti sem dobro pripravljena. Kajti še posebej Gael, ki je vedno lačen, lahko pri meni dobi sadje iz mojega grma ali drevesa in piškotke, ki jih poplakne z bezgovim sokom. Žanja je sladokuska prve vrste. Najraje ima proseno kašico, zabeljeno z medom.

Ko sta v poletnem času za nekaj dni odpotovala vsak s svojimi vilinskimi starši v daljne kraje na počitnice, sta se ob ponovnem snidenju tako močno razveselila drug drugega, da je zaplesala še trava, čeprav ni bilo v ozračju niti sapice.

Gael je prijel Žanjo za rokico in stekla sta čez travnik, kjer jo je zavrtel kot pravo vilinsko princesko.

Ko Gael teče čez drn in strn ga ne dohajajo niti nogice, niti rokice. Rdečkasti laski pa zaplapolajo kot pšenično klasje v vetru.

Na velikem in prostranem travniku je njuno igrišče in učilišče. Še posebej ob sončnih dneh, čeprav se ne skrivata niti pred dežjem. Ko za dežjem posije sonce, skupaj čakamo, iz katerega kota se bo dvignila mavrica.

Na tem travnika sta zasadila rastlinski vrtiček, kjer prekopavata, sadita, zalivata in gojita vse, kar se porodi v njuni glavici. In tega res ni malo.

Za cvetlice sta mojstra posebne vrste, zato sta vrtiček poimenovala, kar Cvetličarna.

Le pri zelenjavi se še lovita, kako in kaj. Zadnjič je imel Gael veliko dilemo, zakaj zelenjava nima koščic? Postavil je zelo zanimivo vprašanje, zakaj na primer por nima koščic?

Ker imam dostop do knjižnice na samem vrhu, sem se zastavljene naloge lotila več kot resno. Do Vilinčkov in Vilinic ne moremo pristopati s površno razlago. Vse želijo imeti znanstveno razloženo in dokazano, in to takoj!

Ampak kaj je resničen namen mojega pisanja?

Njuno povabilo na gostijo.

Prijatelja, kot sta, vsak dan pripravita drug drugemu kakšno presenečenje. In ni naključje, da me v svoj svet velikokrat povabita. Prisostvovala sem že prav posebnim vilinskim priložnostim.

Skoraj vsak drugi dan je dan, ko se odločita, da se bosta poročila. Da me ne dobita nepripravljeno, imam na zalogi primerna poročna darilca in tudi čestitko. Zanjo se pravzaprav še najmanj zmenita. Pomembneje je, kaj jima osebno voščim ob njunem lepem doživetju. Po navadi jima zaželim prijateljstvo do konca dni.

V veliko veselje so mi še njuni vilinsko pobarvani krožki, lutkovne predstave s slamico, regratovo lučko in korenčkom …, ogledi rožic v rastlinjaku … Zadnjič pa sta se odločila, da bosta pripravila pravo gostijo in to vam je bilo doživetje brez primere.

Povabilo na gostijo sem sprejela v trenutku, brez odlašanja in razmisleka. Čeprav sem sedela zraven neodložljivega dela, sem ga znala v trenutku odložiti.

Presenečenje, kot je sledilo, mi je potrdilo pravilnost odločitve. Če bi se obirala, bi zamudila prekrasen prizor. Kajti, gostijo sta otvorila z resničnim ognjemetom.

Pokošena trava na sosedovem travniku je služila, da se je iskrilo in prasketalo ob njunem metanju sena visoko v zrak. Nenadoma sem zagledala in občutila v tem čarobnem ognjemetu toliko iskric in svetlobnih utrinkov kot še nikjer.

Zahvalila sem se za spektakularen umetniški vtis, ki me je spremljal vse do noči.

Nakar smo posedli na prostor, namenjen pogostitvi.

Na skrbno pogrnjeni odejici je čakala izvrstna pojedina, ki sta jo resnično pripravila sama. Koliko truda sta vložila v to delo, mi je postalo jasno, ko sem zagledala raznovrstne jedi, ki so nas čakale na bogato obloženem lesenem polenu, ki je odlično služilo svojemu namenu.

Cvetovi česna, natrgan drobnjak, maline, listi solate, grozdne jagode, listki mete, peteršilj in za posladek jagoda. Jagoda resda ni bila velika, a Žanja jo je s prstki spretno razdelila na tri dele.

Pri tej obilni gostiji se nam je pridružila še muca Maca in muca Iča. Nad hrano sta se sicer zmrdovali, a mi se nismo pustili premotiti.

Pisana in vesela družba, kot smo bili, smo čebljali kot naviti in se zraven božali po trebuščkih, ki so nam bili hvaležni za vse zdravilne in hkrati hranilne dobrote.

Gostiteljema sem se prijazno zahvalila za povabilo in vilinsko gostijo ter se počasi poslovila. Za menoj sta zaklicala, da to ni bila, ne prva in ne zadnja gostija.

Pod soncem in na tem na tem travniku se gostija še obeta. Najverjetneje se nam bodo, tako kot prvič, pridružili še murni, mravljice, kobilice, pikapolonice in morda še kakšna miška. Če le ne bo preblizu mačka.

Poznopoletni čas in jesenski dnevi bodo znosili na travnik obilo pisanega listja iz bližnjega gozda. Prav to listje pa bo vsako vilinsko praznovanje obarvalo z najlepšimi okraski, ki jih ta svet premore.

Pravljičarja: Pisarka Simona&Simon

Hiša …

Za male in VELIKA vprašanja.

Za velike in OGROMNO znanja.

In najboljše ob tem: »VRATA so odprta!«