»Kako deluje ta tvoj likalnik?«, sem vprašala babiko. Tako
sem namreč klicala svojo babico. Bila je moja babika. Vedno z ruto na glavi.
Takšno sivo, z nevpadljivim rdečim vzorcem ob robu. Imela jo je za vsak dan. In
vedno je nosila tudi predpasnik, v katerega žepe je običajno nekaj zbirala ali
shranjevala.
Naša nova hiša je stala zraven njene stare hiše, v kateri je
živela še s prvo in drugo hčerko. Ker je bila že stara, sem ji večkrat pomagala
pri hišnih opravilih.
»V ta likalnik bova dali vroče oglje in videla boš, kako bo
potem dobro likal«, je dejala medtem ko je kuhala gobovo juho s krompirčkom.
»Kar sam bo likal?«, sem se čudila. »Seveda bo sam likal, ti
ga boš samo vozila po mizi«, je odgovorila in se hudomušno smejala. Medtem ji je
trebuh poskakoval gor in dol. Babika je bila kar obilna ženska, vendar še
okretna in polna energije.
Najraje na celem svetu je hodila v gozd, kjer je nabirala
marsikaj, največ pa gobe in jeseni kostanje. Poznala je razne vrste gob, tudi
tiste, ki rastejo pod snegom. Kadar jih je nabrala veliko, jih je razdelila
svojim otrokom.
Vedno je vzela v gozd tudi svojo palico, pri vrhu
ukrivljeno. Uporabljala jo je za brskanje po listju. In pod njim je vedno kaj
našla. Pri tem opravilu je bila zbrana in ni imela volje poslušati moje
čebljanje.
Ko je iz svoje stare hiše šla mimo naše nove hiše, je s
palico potrkala po mojem oknu in odšla naprej. To je pomenilo: »V gozd
grem! Greš zraven?« Če sem utegnila, sem potegnila nase pulover, obula teniske
in tekla za njo. Nikoli me ni počakala. Niti se dogovarjala, kdaj imam čas ali
ga mogoče nimam. Njeno trkanje je pomenilo: » Če greš zraven, pridi sedaj! Če
ne, pa drugič!«
In jaz sem po navadi vse spustila iz rok in pohitela za njo.
Tudi sama sem imela rada gozd in najina druženja. Meni najljubše je bilo nabiranje
kostanjev in temu je tako vse do dandanašnjih dni. Kostanj je naznanjal, da se
bomo doma kmalu posedli ob ognju in jih pekli.
Nekega dne mi je oče povedal, da je njegova mama, moja babika
v bolnici. Malo me je zaskrbelo. Pa ne preveč. Babika je bila močna ženska. Ona
že ne bo hitro podlegla kakšni bolezni.
Obiskala je nisem, ker me nihče ni hotel vzeti s seboj. In
pred mano se ni nihče pogovarjal o njej.
Čez dva dni je v mojo sobo prišla mama. Usedla se je na rob
postelje in me povabila, da se ji pridružim. »Babika je danes umrla«, je rekla.
Najprej ji nisem verjela. Ni se mi zdelo mogoče. Nekaj dni nazaj sva bili še
skupaj v gozdu. Nič mi ni povedala, da je z njo kaj narobe.
Kako naj verjamem, da je danes naj ne bi bilo več. Nikjer.
Niti doma niti v gozdu in niti v bolnici. Silila sem v mamo s tisoč vprašanji
in dobila odgovor na samo nekatera.
Po nedoločenem času so me oblile solze, ki jih nisem znala
ustaviti. Vrele so iz nekih neznanih globin, za katere nisem niti vedela, da
jih imam.
Prvič v svojem življenju sem se srečala s takšnimi občutki in
tovrstno bolečino. S smrtjo.
Ko je minil prvi šok, sem pogledala mamo in videla v njenem
pogledu sočutje. Niti takrat niti kasneje nisem razumela, da ni čutila podobno
kot jaz.
»Mama, kaj nisi nič žalostna?«, sem jo vprašala. Megleno se
spomnim, da mi je razlagala nekaj o tem, kako imamo ljudi okoli sebe različno
močno radi. Odvisno od tega, v kakšnem odnosu smo z njimi.
Do takrat sem bila prepričana, da vsi ljudje, ki čutijo
globoko žalost, morajo jokati, da lahko sprostijo to silo, ki jim stiska grlo
in ne dovoli dihati.
Pa še nečesa takrat nisem razumela. Ko smo tistega zimskega
dne stali ob babikinem odprtem grobu, se je njena druga hčerka vrgla na tla in
začela vpiti na ves glas: »Mati, o mati, o mati……!« Njeno vpitje je preglasilo
obred, ki sem ga sicer poslušala, a v glavnem nisem razumela.
Zadnja dva dni sem razmišljala, kaj bi si iz babikine stare
hiše želela odnesti za spomin na najin skupni čas. Saj sem že vedela kaj! Samo
sem še vseeno zavlačevala s končno odločitvijo. Želela sem ostati v spominih na
najine skupne poti in bala sem se vstopiti v njeno prazno stanovanje. Danes vem, da
sem tako na svoj način žalovala in se spopadala z novimi spoznanji in z novo
resnico.
Najbolj pri srcu mi je bil njen stari likalnik. Tisti, ki
»sam lika«.
Upala sem tudi, da bom našla še tisto njeno ruto, ki jo je
nosila »za vsak dan«. Da je le ni vzela s seboj v bolnico in sedaj nihče več ne
bo vedel kje je.
Nekega večera sem se odločila, da bom prestopila prag njenega
doma, čeprav nje ni več ne blizu ne daleč.
Premagala sem strah in tiščanje v prsih. Prižgala sem luči in se usedla na posteljo. S pogledom sem božala njene stvari,
slike in knjige.
V tistem je hrup zmotil moje misli in naznanil glasen prihod
moje tete, njene druge hčerke.
Z nejevoljo v glasu me je vprašala kaj tukaj iščem? »Nekaj bi
si vzela za spomin na mojo babiko«, sem rekla.
»A tako!« je zatulila name. »Še dobro je nismo pokopali, ti
pa bi že rada kaj odnesla. A televizijo si ogleduješ? No, te pa že ne boš
vzela, ti pohlepnica mala!«
Gledala in poslušala sem jo z odprtimi usti. Ko sem dojela,
da me ne razume in niti malo ne čuti moje stiske, sem se pognala proti vratom.
Vsa hlipajoča sem pritekla domov in se zaprla v svojo sobo. Z
nikomer nisem želela govoriti, kaj šele iskati tolažbo.
Sveta odraslih nisem razumela. Tako kot tudi odrasli niso
razumeli mojega.
Sama sebi sem prisegla, da praga babikinega doma ne bom
prestopila nikoli več. Ni imelo smisla, ker tam nikoli več ne bo nje.
Naslednji dan sta starša izvlekla iz mene dogodke preteklega
večera.
Oče je poskrbel, da sem dobila v spomin na babiko njen stari
likalnik na oglje.
In tudi njeno ruto »za vsak dan«. Pravzaprav mi je prinesel
dve, ker ko je iskal tisto »ta pravo«, ni bil prepričan, da ve, katero točno imam v mislih.
Zato je prinesel še črno z belimi pikicami.
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar