Pa kdo je ta Simon ...? (I.del)

INTERVJU

... me sprašujejo moji bralci in vsi, ki potujejo ob poti pisarije Pisarke Simone.

Zato sem se odločila, da razkrijem, ali je to človek iz mesa in krvi ali Duša ljubezni, druga polovica moje Duše, ljubi Angel varuh …? 

Nekdo pa me je celo vprašal: »Pa kdo je ta Simon? Kaj je on sam Bog?«

Nimam časa niti česa prikrivati. Je človek iz resničnega življenja, iz mesa in krvi. Če pa je tudi nadčlovek, kot sem mu to tu in tam pripisala, pa moram odkimati.

Je povsem običajno, a hkrati enkratno človeško bitje. Človek, ki je poln ljubezni in sočutja, kot so to ljudje njegove vrste.

In kot sem ugotovila, vas zanima še marsikaj …, kako kje kdaj sva se spoznala, kakšen je, kaj mi pomeni, njegove vrline, posebnosti, znanja, sposobnosti, verovanja …, kaj vse sva se drug od drugega učila in se med igro tudi naučila …? Skratka želite zgodbo …

Zakaj pa ne? No, pa dajmo! Podajmo se še na Simonovo stran Pisarke Simone.

V tem »intervjuju«, vsem na očeh sem v prednosti, saj bom intervjuvanec in novinar, vse v eni osebi. To pa je za vas že zagotovilo, da je zapis preverjen in ob enem iz prve roke.

»Čudna so pota Gospodova«, je Simon navrgel ob neki priložnosti. In ne bi se mogla bolj strinjati.

Hja, vedno se nasmehnem ob spominu na prvo srečanje.

V mislih se zlahka preselim v tisti trenutek …

Nekega lepega dne, ko sem se predajala svoji domišljiji in posedala na vrtu pred lokalom, katerega imena se ne spominjam več, se je v moj svet prikradel metuljast nemir.

***

Nisem imela niti toliko volje, da bi odprla knjigo ali vzela v roke dnevnik z zapiski, temveč sem samo posedala in opazovala dogajanje na obrežni ulici, ki se je strmo spuščala proti obali.

Bila sem zaverovana v mimoidoče, ki so se vsak po svoje pomenkovali, nekaj opazovali ali preganjali običajen dolgčas. Nihče me ni pritegnil in nikogar nisem pritegnila sama. Vsaj tako je bilo videti na prvi pogled.

Dokler ni stopila iz lokala natakarica in zaklicala čez cesto: »Simon, tukaj na mizi te čaka kava!«

Ob imenu Simon sem postala pozorna. Saj sem Simone zadnje čase srečevala kot po tekočem traku. V trafiki, pri veterinarju, na banki, v knjižnici, med prodajalci po trgovinah … Kjerkoli si to sploh lahko zamisliš. Na koncu se je še v ulico, kjer imam domovanje, priselil sosed s tem imenom.

Iztegovala sem vrat, da bi videla, iz katerega konca se bo pojavil ta »novi« Simon in dočakala, da se je izza velikega oleandra prikazal visok in postaven moški. Po njegovi ležerni hoji sem prepoznala, da mu je prav vseeno, če se je kava medtem že ohladila. Vzel je skodelico z barske mizice in se namenil tja, od koder je prišel.

Pogled mi je zakrivalo gosto dišeče rastje, tako me je radovednost pognala na noge, da bi videla, kam bo usmeril korak. Prečkal je sprehajalno pot in se ustavil ob prazni mizi lokala, ki očitno še ni bil odprt.

Urno sem se posedla nazaj na svoj stol, da ne bi opazil, kako vohunim za njim. Medtem ko sem razmišljala, kako se naj namestim, da bi ga lahko nemoteno ogledovala, sem ugotovila, da je izginil. Ne vem kam.

No, torej, zgodba zaključena, sem pomislila. Naenkrat sem si zaželela, da poravnam svoj račun in odidem v sosednjo pekarno, kjer me je že čakal sveže pečen sirov burek. Hotela sem se čim prej vrniti v stanovanje, kjer sem trenutno bivala in si postreči z zajtrkom po kraljevsko.

Da, burek je zame še kako slastna jed. Spomni me tudi na čase, ko nisem imela niti za burek.

Natakarica se je obirala, zato sem pristopila k točilnemu pultu, da bi pospešila plačilo računa in končno stopila iz lokala na svetlo.

Ravno sem v torbico pospravljala denarnico, ko se je na izhodu tik pred menoj pojavila človeška podoba. Ko sem stopila levo, da se umaknem, je stopil levo tudi on, ko sem stopila desno, je stopil tudi on in tako še dvakrat, dokler nisem dobila občutka, da se mi bo uspelo izmakniti njegovemu koraku. A zaletela sem se v močno telo, da me je dobesedno odbilo od njega. Ujel je mojo roko, da ne bi izgubila ravnotežja in takrat sem dvignila pogled.

Bil je on, Simon. »Oprostite, joj, oprostite gospa …«, je bil resnično zmeden. In kaj šele jaz?

»Nič gospa, samo Simona …«, sem rekla.

»O, jaz pa sem Simon!«, je odvrnil s širokim nasmehom na obrazu.

»Vem, ja!«, sem zamomljala. Bilo je videti, kot da je preslišal moje besede, kajti prijel me je za ramo in me usmeril na prvi prazni stol.

»Dovolite, da se vam odkupim s kakšno pijačo. Prav žal mi je, da sem vam skoraj spodmaknil tla pod nogami.«

Še preden sem lahko odprla usta, da bi povabilo sprejela, sem, hočeš nočeš, že sedela.

Hm, sem si mislila. Saj res, skoraj me je podrl. A vse se je zgodilo tako hitro.

Še hip pred tem sem imela pred očmi samo burek.

Že naslednji pa sem sedela z »novim« Simonom pred lokalom, kjer sem ga malo pred tem zalezovala.

Kar sem želela, sem prejela.

Želja se mi je tako rekoč v trenutku izpolnila in dobila sem priložnost, da si ga pobližje ogledam. Prvič pogledam. V oči.

Takrat pa me je resnično presunilo.

Naenkrat se mu je spremenila barva oči in njegov pogled je dobil globino oceana, kjer sem ponovno izgubljala ravnotežje.«

Ne vem, kako dolgo bi se še potapljala v to morje modrine, če me ne bi premotil glas natakarice, z vprašanjem, kaj bom naročila.

»Še eno kavo prosim«, sem rekla, čeprav mi je bilo zanjo prav malo mar. Tudi on je naročil enako in me ponovno pogledal.

Tokrat sva obmirovala oba in se prepustila trenutku.

Nekje sem ga že videla. Enkrat davno sem ga že doživela.

Čudno znane so bile te oči. Kot bi odsevale čas, ki je bil, ki je in ki vedno bo.

 -  se nadaljuje, če me Simon ne obuje -

Razgovor s Simonom razkrila: Pisarka Simona