Ne nazadnje, saj sem
tudi bil videti kot medved!
Imel sem debelo kožo, a
veliko srce. Zalit trup, prekrit s temnimi in mehkimi dlakami, je spominjal bolj
na dobrodušnega medveda.
Le barva oči se nekako
ni skladala z mojim medvedjim videzom.
Ko je moj pogled dobil
zasanjan poblisk, je iz oči zasijala modrina neba in oceana hkrati.
»Kot, če bi nebo
potopil v morje!«, je povedala Ona.
Ona, ki se je lepega
dne pojavila pred mojimi očmi, ne da bi jo privabil. Vsaj tako sem bil prepričan
vse do nedavnega.
Sama prav nič ni bila
podobna medvedki, le njeni svilnato mehki kodri so me vabili, da bi vanje zaril
svoje šape.
Pogledala me je od
strani, z globokim začudenjem, v katerem sem zagledal sebe. No, na tak način
sem pravzaprav preveril pravo barvo svojih oči.
Tako je naključje
hotelo, da sem se vanjo zagledal.
Ni bila kot ostale. V
nobenem pogledu. Bila je resnično nekaj svojevrstnega, drugačnega od vseh, za
katerimi sem do sedaj pogledoval.
Spoznal sem, da se mi
je usedla v srce in ga zavzela do zadnjega kotička.
Kot sem omenil, imam
veliko srce in v njem srca za nešteto src. A Ona se je usidrala v mojega kar
brez vprašanja.
Ampak jaz, močan kot
medved, potrebujem svoj življenjski prostor in ljudi se celo raje izognem, kot
bi jim bil trn v peti. Če je treba, se postavim na zadnje noge, da jih s svojim
videzom prestrašim.
Po naravi sem izjemno miroljuben,
gibek in spreten, sploh v skoku ali teku. Ubežal bi tudi njej, če Ona ne bi že
bila odločena, da mi bo zavzela srce.
Enostavno ne razumem,
zakaj pa prav pred njo nisem ubežal, ko je bil za to še čas. Namesto tega sem
se razlezel kot premehko testo in lahko me je gnetla po svoje.
Usedla se je v moje
naročje, naročila med in želela, da ji pripovedujem medvedje pravljice ali zabrundam
kakšno po medvedje.
Nisem se najbolje
znašel s to skuštrano glavo v naročju. Kljub krhkosti je iz nje vela neverjetna
moč. In kljub odločnosti, mehkoba in milina.
Tako ugnezdena v mojem
krilu, me je zvedavo gledala in me posrkala vase s svojimi smaragdno zelenimi
očmi.
Prestopil sem prag in
jo zazibal v sanje, s prišepetavanjem o …
Po zimskem spanju sem
se zbudil s praznim naročjem. Zagotovo sem predolgo spal.
A spomnil sem se tistih
večerov in zvezdnih utrinkov, preden sem utonil v sen.
Zaželel sem si, da bi
trajali in trajali … vse tja do večnosti!
Pisarka Simona&Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar