V tem, zadnjem življenju naju je povezala tantra.
Imam dovoljenje, da o njej pišem. To nisem odločila Jaz - odločilo je "višje" vodenje - tako, da osebno nimam s tem prav nič. To je sporočilo moji duši in kot osebnost bom sledila z zaupanjem.
Nimam razlogov niti "za" niti "proti", ker to nisem "kot Jaz", to "SEM" - je v meni.
Tantrica ali tantrik - ni pomembno, ker sem oboje. Tantriki se ne ločujejo po spolu, ker je združitev skozi spolno energijo "enospolna".
Sicer se vse začne z dvema "poloma" - levim in desnim - spodnjim in zgornjim - plusom in minusom - žensko in moškim, ki se združita v eno polarnost, eno celovitost, lastno integriteto (popolnost ali skladnost).
To je točka, ko osebnost preide onkraj, se odcepi od snovi (materije) in se poveže z energijo duše/duha druge duše.
Uglasitev se "sliši". Če že ne sliši, pa zagotovo občuti, saj nihaji sočasnosti zavibrirajo na zelo visoki frekvenci, ki je človeško uho ne zaznava v polnosti.
Prostor se razširi. Na neki način ga ni več, ker je ves v vrtincu. Prestavi se v "drug" prostor - dimenzijo breztelesnosti, saj se zgoščenost telesa "raztelesi" na fotone. Vse zaradi velike/visoke frekvence nihajev.
To je tako kot, če bi odklenili vsako celico telesa in je s tem ne bi več vezali nase kot na osebo, temveč bi ji dovolili širitev, ji dali prostost ali svobodo gibanja.
A prav nič se ne zgodi brez predhodnega "čiščenja" s svetlobo, ki umakne temo.
V človeku obstaja nezavedanje "te teme", temnega dela nas samih in s tem nezavedanje, da je osvetljevanje naše biti sploh potrebno. Seveda v primeru, da človek želi "skočiti iz svoje kože" in doživeti karkoli izven dometa znanega.
Poznan nam je svet, ki ga zaznavamo z zunanjim pogledom skozi čutilo oči. Bore malo pa se nam sanja o notranjem pogledu nase.
Vase se z zemeljskimi očmi ne moremo zazreti, zato imamo "vgrajen sistem" notranjega "intuitivnega" očesa, ki pomaga osvetljevati vse, kar je v nas svetega.
Svečeniki ali svečenice davne preteklosti so znali vzpostavljati stik z notranjimi očmi. Z njimi so po uglasitvi sebe z zunanjim pogledom ponotranjili notranji vidik doživljanja stvarnosti.
Spoznanja o sebi so delili z drugimi na način, da so jih poučevali in vpeljevali v ljubezen iz vzgiba notranjih oči ali svetlobe.
Svetloba, ki se širi, nezadržno umika temo. Nekdo, ki je v sebi svetel, s svojo prisotnostjo zdravi te, ki še ne razumejo, kako razgrniti temo pred svetlobo.
Živijo v senci greha, nevrednosti in karme, zaradi česar menijo, da se ne zmorejo osvoboditi lastne teme.
Ti občutki vzbujajo strah in gradijo dokončnost tega življenja, ki pa je v resnici samo prehajanje/prehod v naslednje.
Vsa pretekla življenja nosijo zapise, ki s prebujanjem/ozaveščanjem prehajajo v spominjanje, ko se začne proces osvetljevanja/razsvetljevanja.
Razsvetlitev ni nič drugega kot umik vse teme, ki senči bistvo oziroma našo pravo naravo, ki pa jo večina vidi kot pretečo in kot nekaj dokončnega.
Svetloba posameznika je naravno stanje vsakega bitja, vsega stvarstva, vključno z vsem obstojem, ki je neizčrpen vir za spoznavanje resnic o sebi.
Na ta način povezana/združena energija, ki skozi spolnost prehaja v višja stanja zavesti, se več ne "drobi" in se lepega dne ne razblini več.
Ampak se zgodi prav nasprotno. Samodejno in učinkovito zdravi vse naše "nezavedne" dele biti. Celi razpoke, rane in ureznine premnogih dogodkov in sčasoma vzpostavi ravnovesje ali CELOVITOST.
(se nadaljuje)
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar