»Če sploh katera (duhovna) znanost razume človeško 'nepopolnost',
Domala
vsak trenutek zadnjih nekaj tednov je bil zapolnjen z energijo moškega, ki je ta hip spal v sosednji sobi.
Edna
je sedla, da zapiše nekaj njunih skupnih dogodivščin za lažje razumevanje tantričnih
receptov. Ne bo jim težko slediti, saj so del vsakdana, začinjenega s
ščepcem tega ali onega moško-ženskega principa.
Kuhanje
juhice, počasi in z užitkom, zahteva
nekaj potrpežljivosti in usklajenosti med tem, ki kuha, kuhalnico in sestavinami.
Da bo po končani kuhi ritual okušanja posvečen vsemu, kar življenje postreže v
izobilju.
Vse
od zgodnjih začetkov, ko so se sestavine nabirale, da bi se kasneje lahko
lotila zahtevnejših postopkov. Kot je na primer kombinacija živil in začimb za
oživljanje življenjske radosti. Vključno s procesom segrevanja, mešanja,
precejanja … Dokler ne postane juha bistra, svetla,
zdravilna in nadvse okusna.
To
simbolno kuhanje ima svoje drobce od tu in tam, od vsepovsod. Kot nima
pomena zmetati v juho vsega, kar pride pod roko, se tudi tako obsežno
duhovno znanje ne more strpati v eno knjigo.
Lahko
pa se počasi in z užitkom zajema z žlico – raje malo kot veliko – in srka po
požirkih ter s slastjo. Vsekakor brez požrešnega goltanja, da ne bo sledilo kolcanje,
spahovanje ali težave z odvajanjem neprebavljenih delcev.
Vse
v življenju služi svojemu namenu. Zato bo tudi Ednina škatla spominov izpod
postelje dobro služila zbiranju sestavin za juhico, ki bo na koncu
koncev božanskega okusa.
Kako
je že bilo? Na samem začetku, ko so se še zbirale sestavine za njuno juhico
…
V
škatli spominov iz osnovne šole je bilo zapisano: Edna šestošolka, stara rosnih
trinajst let. Zoen, sedmošolec, z enim letom zraven. Oba zaljubljena do ušes in
preko.
»Edna
in Zoen, to je lepi par. Jutri bo poroka, gresta mimo bloka« so kričali otroci nižjih razredov, kadar
so ju videvali skupaj.
Njuno
dopisovanje je bila resnično vznesena pustolovščina. Zoen, romantično sanjava
duša, je predajal Edni ljubezenska pisemca na zelo vznemirljiv način. Našla jih
je v svojih čevljih, v žepu plašča, pod klopjo v šolski učilnici. Včasih so
bila napisala kar na stolu ali mizi, za katero je sedela.
V
tistih časih so se učenci selili iz učilnice v učilnico. Vsak učni predmet je
imel svojo in Edna v nobeni ni sedela na istem mestu. Zato je bila zanjo velika
uganka, kako Zoen ve, kam napisati sporočilce.
Včasih
ji je stisnil pisemce v roko celo med odmorom, ko je naključno hitel mimo
nje. Ob dotiku dlani ob dlan je občutila drhtenje prstov, sramežljivost in rahločutnost
srčnega fanta.
Naglo
je odhitel naprej in imel z rokama vidne težave. Ni vedel, kaj naj počne z
njima, zato je krilil okoli glave ali kar tako po zraku. Njegova nenavadna hoja
je v teh trenutkih postala še izrazitejša. Nogi je prestavljal točno eno pred
drugo. Z rahlo nagnjeno glavo je strmel v tla.
Seveda
mu je bilo nerodno, tako kot tudi Edni. Sošolke so bile polne vprašanj: »Kaj si
dopisujeta?«, vendar se je Edna odgovorom spretno izmuznila. Njun skriti svet
je čuvala le zase. Zatekla se je v samotni kotiček in z veliko radovednostjo
razgrnila skrbno zložen list papirja, po navadi iztrgan iz zvezka. Zazrla se je
v edinstveno tiskano pisavo, se prepustila vsebini, polni presenečenj, in
pozabila na vse okoli sebe.
*Na vidiku NOVA KNJIGA* Simona Babič
Ni komentarjev:
Objavite komentar