ponedeljek, 2. maj 2022

Na vidiku nekaj NOVEGA!



»Če sploh katera (duhovna) znanost razume človeško 'nepopolnost',

je to TANTRA.«


Domala vsak trenutek zadnjih nekaj tednov je bil zapolnjen z energijo moškega, ki je ta hip spal v sosednji sobi.

Edna je sedla, da zapiše nekaj njunih skupnih dogodivščin za lažje razumevanje tantričnih receptov. Ne bo jim težko slediti, saj so del vsakdana, začinjenega s ščepcem tega ali onega moško-ženskega principa.

Kuhanje juhice, počasi in z užitkom, zahteva nekaj potrpežljivosti in usklajenosti med tem, ki kuha, kuhalnico in sestavinami. Da bo po končani kuhi ritual okušanja posvečen vsemu, kar življenje postreže v izobilju.

Vse od zgodnjih začetkov, ko so se sestavine nabirale, da bi se kasneje lahko lotila zahtevnejših postopkov. Kot je na primer kombinacija živil in začimb za oživljanje življenjske radosti. Vključno s procesom segrevanja, mešanja, precejanja … Dokler ne postane juha bistra, svetla, zdravilna in nadvse okusna.

To simbolno kuhanje ima svoje drobce od tu in tam, od vsepovsod. Kot nima pomena zmetati v juho vsega, kar pride pod roko, se tudi tako obsežno duhovno znanje ne more strpati v eno knjigo.  

Lahko pa se počasi in z užitkom zajema z žlico – raje malo kot veliko – in srka po požirkih ter s slastjo. Vsekakor brez požrešnega goltanja, da ne bo sledilo kolcanje, spahovanje ali težave z odvajanjem neprebavljenih delcev.

Vse v življenju služi svojemu namenu. Zato bo tudi Ednina škatla spominov izpod postelje dobro služila zbiranju sestavin za juhico, ki bo na koncu koncev božanskega okusa.

Kako je že bilo? Na samem začetku, ko so se še zbirale sestavine za njuno juhico

V škatli spominov iz osnovne šole je bilo zapisano: Edna šestošolka, stara rosnih trinajst let. Zoen, sedmošolec, z enim letom zraven. Oba zaljubljena do ušes in preko.

»Edna in Zoen, to je lepi par. Jutri bo poroka, gresta mimo bloka« so kričali otroci nižjih razredov, kadar so ju videvali skupaj.

Njuno dopisovanje je bila resnično vznesena pustolovščina. Zoen, romantično sanjava duša, je predajal Edni ljubezenska pisemca na zelo vznemirljiv način. Našla jih je v svojih čevljih, v žepu plašča, pod klopjo v šolski učilnici. Včasih so bila napisala kar na stolu ali mizi, za katero je sedela.

V tistih časih so se učenci selili iz učilnice v učilnico. Vsak učni predmet je imel svojo in Edna v nobeni ni sedela na istem mestu. Zato je bila zanjo velika uganka, kako Zoen ve, kam napisati sporočilce.

Včasih ji je stisnil pisemce v roko celo med odmorom, ko je naključno hitel mimo nje. Ob dotiku dlani ob dlan je občutila drhtenje prstov, sramežljivost in rahločutnost srčnega fanta.

Naglo je odhitel naprej in imel z rokama vidne težave. Ni vedel, kaj naj počne z njima, zato je krilil okoli glave ali kar tako po zraku. Njegova nenavadna hoja je v teh trenutkih postala še izrazitejša. Nogi je prestavljal točno eno pred drugo. Z rahlo nagnjeno glavo je strmel v tla.

Seveda mu je bilo nerodno, tako kot tudi Edni. Sošolke so bile polne vprašanj: »Kaj si dopisujeta?«, vendar se je Edna odgovorom spretno izmuznila. Njun skriti svet je čuvala le zase. Zatekla se je v samotni kotiček in z veliko radovednostjo razgrnila skrbno zložen list papirja, po navadi iztrgan iz zvezka. Zazrla se je v edinstveno tiskano pisavo, se prepustila vsebini, polni presenečenj, in pozabila na vse okoli sebe.


*Na vidiku NOVA KNJIGA* Simona Babič

Ni komentarjev:

Objavite komentar