ŽENSKA Z MAČKO

Sedela je ob oknu, z mačko v naročju. Predla misli v tanko nit in jih zvijala v neskončen klobčič. Bilo je prijetno in toplo sedeti v udobnem naslonjaču in pogledovati proti gozdu, iz katerega so se plazile prve sence večera.

Ni bila sama in to ji je bilo še posebej ljubo.

Pogovarjala se je s svojimi mislimi. Vedela je, da jih bere. To je delal že od prvega dne. Poznal jo je v dno duše. Kako tudi ne, saj je bil njena duša Ljubezni. Bilo je popolnoma odveč, da pred njim svoje misli ubeseduje.

*

V tihoti svoje smelosti je popotovala v čas deklištva, ko je že sanjarila, da se ji bo nekoč in nekje zgodila Ljubezen, kot še nikoli in nikomur. Sanje so bile žive, igrive in so napovedovale usodo. Vedno, ko je zaslutila, da bi se lahko začele uresničevati, je postala pozorna.

Ni želela, da ji pobegne en sam košček zavedanja, da so se začele dogajati.

Prav zato je zaznala, kdaj je prišel čas tiste nenavadne, s čarobnostjo prepredene vibracije Ljubezni. V trenutku jo je občutila: »Prav zdaj!«

Začetki so bili prikriti s tančico neznanega in oviti v skrivnostnost.

Seveda, saj ni niti za hip pozabila, da je želela doživeti še nikoli doživeto. Kako bi neprebujena Ljubezen lahko bila v katerem koli pogledu običajna.

Sprva njeni mogočnosti ni zmogla niti slediti. Znamenja, ki so nakazovala pot, so bila nenavadna in izven vseh, njej znanih predstav. O vratih in ključih, ki jih odpirajo.

Ključ, ki ji ga je podaril, je podržala v rokah in razmišljala, ali bo odprl vrata v dosegu njenih rok. Zaradi edinstvenosti je morala poiskati prava, še nikoli na ta način odklenjena in odprta vrata. Vrata, ki bodo vodila k njeni čarobno lepi Ljubezni.

Drugačni od vseh, ki jih je kadarkoli držala v rokah.

Ni je več begalo, da je ključ spreminjal obliko in so se vrata hkrati približevala in oddaljevala. Prepustila se je intuitivnim prebliskom in jim sledila, tudi nezavedno. Imela je ključ in to jo je na koncu pomirjalo.

Svetloba, ki je sijala izpod praga na koncu izbranih vrat, je vabila. Kaj, če jih ne bo dosegla? O tem sedaj resnično ne bo več razmišljala.

Sij, ki jo je vabil izpod prav tistih vrat, je deloval sanjajoče. Občutila je vznemirjenje in neskončno hrepenenje.

Vedela je. Če ne preizkusi odpreti s svojim ključem, ne bo nikoli vedela, ali ne stoji za njimi prav on.

Stala je pred vrati, stopila na prste in previdno vtaknila ključ v ključavnico. Ključ je zdrknil po mehanizmu in jih s čudežno lahkotnostjo odprl.

Morda je še za hip oklevala. Ampak samo zato, da bi si do potankosti vtisnila v spomin občutek, kako na široko se lahko odprejo.

Pogled, kot na dlani, jo je nagradil z nepopisnim občutkom ljubljenosti in sprejetosti.

Čakal jo je. Čakal bi jo tudi do konca neskončnosti. Samo, da bi spoznala vso resnico. Želel je, da bo pripravljena. Če bi ji o resnici pripovedoval, preden bi jo sama spoznala, bi jo izgubil. Jasno kot na dlani.

Ker ni hotel tvegati, je samo čakal. Ne glede na vse in kolikor dolgo bi bilo potrebno. Če bi moral, bi čakal ponovno in znova.

Vse, dokler se ne bi srečala s svojimi sanjami in jih doživela v neizmerljivi razsežnosti.

Če ji ne bi dovolil, da sama prehodi vso to dolgo pot do vrhunca svojih sanj, bi lahko pred tem podlegla neresnicam o Ljubezni.

Ko pa je zmogla poljubiti Ljubezen z okusom vseh skrivnosti, mu je podarila svoje neomajno zaupanje in moč. Notranjo luč, ki pripada njegovi zunanji podobi. Tako zmore poklanjati le Ljubezen. 

*

Hm! Ponovno se smehlja za njenim hrbtom in ji prikimava.

S tem, ko je uresničila sanje sebi, jih je tudi njemu. Kako je danes ne bi Ljubil tako, kot še nihče nikoli?

Nežno je zaobjel njena ramena in jo poljubil na vitek vrat.

Še mačka je dvignila svojega, ju premerila izpod zaspanih vek in ob čehljanju zapredla še glasneje.  

S pogledom, usmerjenim k oknu, je sledila odsevu silhuete v steklu, medtem ko je vstajal in se ljubeče poslovil.

Pisarka Simona&Simon