PRIJATELJA MENIHA

V enem izmed prejšnjih življenj sem bila srednjeveški pisar

menih, kjer sem v samostanskih skriptorjih pisala ali prepisovala

stare listine in rokopise od pamtiveka. Vsi ti kodni zapisi so ostali

v moji zavesti in čakali, da jih prenesem v današnji čas. Trdovratno

ponavljajoče sanje so mi oznanjale zakladnico znanja, potrebnega

ponovnega prebujenja.

(odlomek iz 2. knjige: Ljubezen@izbiraj.Si?) Avtorica: Simona Babič

*

V sled uvoda vam RAZKRIJEM zgodbo, ki je nastala po zapisu moje zavesti, ko sem potovala med svetovi in obujala »spomine« na pretekla življenja. Te »spomine« oziroma prebliske sem vtkala v besede, čeprav za določene občutke ne obstajajo besede. Temveč: »VEČ KOT BESEDE!«

Zgodba ni vključena v 2. knjigo. Je plod drugačnih »raziskav« in prisluškovanja sami sebi.

*

DVA MENIHA

Da, vztrajal sem v redu menihov, v tej skupini in točno tem samostanu, čeprav nisem čutil, da po duši in srcu sodim prav mednje.

Zakaj sem vztrajal?

Zadrževala me je misel na meniha, ki sem ga, niti ne vem po kakšnem ključu, na svoj način vzljubil. Lahko bi rekel, da sem ga ljubil kot krvnega brata. Morda prav zaradi vedenja, da se izven strogo določenih pravil našega reda, ukvarja še s svojim zanesenjaštvom, ki ga je večina obsojala.

Tako sem razmišljal, medtem ko smo pod kutami, z močnim pasom zvezanimi k telesu, hodili drug za drugim v strnjeni vrsti in v gluhi noči ob zasenčenem soju sveč. Ravno toliko svetlobe so oddajale, da nismo sestopili iz ozke potke, ki se je na eni strani strmo dvigala in na drugi nevarno spuščala.

Kako živ je lahko spomin …

Katerim obredom in ceremonijam vse so služili ti nočni pohodi, ne bom opisoval. Včasih sem pri njih sodeloval ravno zaradi svojega samostanskega brata, prijatelja po duši in srcu. Čutil sem, da mi je za to hvaležen.

Sam sem raje sedel v svojem skriptoriju in prepisoval rokopise, ki smo jih v samostanu pripravljali še za knjižnice in samostane nižjih redov.

Prijatelju sem, večkrat tudi na skrivaj, razkrival modrosti iz zapisov in mu zaupal še lastno skrivnost.

Pri prepisih se mi je kdaj pa kdaj utrnila misel, ki bi jo lahko dodal, osvetlil z novim pogledom in s tem preoblikoval zapis. Kar sem samovoljno večkrat tudi storil. Vedno z namenom izboljšati in poučiti več, kot mi je bilo dano samo s prepisovanjem.

Samostanski brat mi je rad zaupal tudi svoje izsledke, ki sem jih mimogrede vključeval v rokopise. To so bile čudovite skice vesoljnih poti in ustroja osončij, ki jih je prispeval z vso predanostjo znanosti.

Njegova strast je bilo zdravilstvo. V samostanski lekarni je bila vrsta tinktur, katerih recepture je raziskoval že vrsto let. Znanju predhodnikov je dodajal svoje izkušnje in izboljšal sestavo prenekaterih zvarkov.

Te izsledke sem vnašal v rokopise po svoji presoji. Ko je dokazal, da so zdravilni za človeško telo, um in duha, nisem imel več pomislekov. Nekaj samovolje sva si privoščila oba.

O nekaterih podvigih nisva obveščala opata. Le-ta ni bil preveč naklonjen novostim. Ustavljal jih je s svojo pretirano strogostjo in slepemu služenju že utečenih in s tem za njegov pogled zapečatenih pravil našega samostanskega reda.

Če človek dopusti duhu, da pokuka na svobodo in občasno zadiha s polnimi pljuči ustvarjalnosti, je to zdravilna učinkovina že sama po sebi. Tega sva se zavedala oba, zato sva sodelovanje in prijateljstvo poglabljala prav preko obilice znanja, ki ga je omogočalo najino delo.

Vendar do sem vse lepo in prav. Takšno sodelovanje, dobronamerno in v zaključku koristno še mnogim, ni bilo nikomur trn v peti. Saj zanj niso niti vedeli.

Prijatelja so tiho črtili zaradi njegovih drugih značajskih posebnosti, zaradi izjemnega čuta za znanost. Da ne rečem, da so kovali zaroto in razmišljali o inkviziciji. Vedel sem, da tihoma načrtujejo pregon iz samostanskih vrst, kljub dejstvu in zavedanju, da je imel kot zdravilec izjemen uspeh pri ozdravitvah še tako trdoživih bolezni.

To, kar so mu očitali, je presegalo videnje njegovega uspeha v zdravilstvu. Opat in njegovi somišljeniki niso prenesli duha, ki ga je usmerjal v razvoj kvantnega življenja. Oziroma v vedenje, da obstaja še nekaj drugega, še nekaj več, kot Bog, ki smo mu služili.

Njegovo orodje pri meritvah, izračunih in dokazovanju sta bila sekstant in zvezdogled. Vse noči je v rokah sukal šestilo in kompas, pogledoval v nebo ter izrisoval po zvitkih papirusa neskončna ozvezdja, osončja in planetarni svet. Zapisana odkritja je skrival v mojem delu skriptorija, da jih ne bi našli menihi, ki so mu zavidali svojeglavost in raziskovalni duh.

Da! To se je dogajalo. In sam sem se odločil, da mu zaščitim hrbet. Verjel sem vanj, v njegovo delo in v njegovo videnje, ki je nakazovalo drugačen svet, kot so ga dojemali drugi bratje.

Kljub dejstvu, da so bili med njimi učenjaki, so ga zavračali zaradi neomajne svojeglavosti in širine pogleda. Ta pogled si je izoblikoval skozi meditativni čas, ko je v miru in sam s seboj nevidno predeloval v vidno.

Sam sem ga občudoval in spoštoval. Moje delo, se mi je v primerjavi z njegovim zdelo malenkostno. Čeprav sem imel kot pisar poseben status in častitljivejši položaj, sem čutil, da bi si ga v resnici veliko bolj zaslužil prav on.

Slutil sem, da bodo njegovi izsledki nekoč koristili celemu človeštvu. Zavezan temu prepričanju, sem ga od srca rad podpiral, pa čeprav naskrivaj.

Oba pa sva vedela, da če zapustiva meniški stan, bova revna kot cerkvene miši, oropana možnosti nadaljnjega raziskovanja. Zato sva tvegala skupaj. Dokler se višji red ne bo odločil, da mu odvzame poslanstvo, tako dolgo sem imel namen vztrajati. Nato bi skupaj z njim zapustil samostan tudi sam.

Čeprav globoko in predano povezana, pa sva vendarle morala skrivati svojo naklonjenost. Nisva se slepila, da je ne občutijo. Kljub temu sva se obnašala drug do drugega na videz hladno in brezčutno. V upanju, da naju ne izsledijo.

To naju je v tistem življenju združilo na način, ki je obetal, da se bova v naslednjem še srečala.

Vedela sva, da ne smeva obelodaniti zavezništva, kajti lahko bi bila obsojena izdajstva, da ne rečem magije.

Čeprav napredni duši, pa vendar takrat osamljeni v svojem poslanstvu, sva slutila, da ga v tistem življenju še ne bova zaključila. Bog ve, kdaj pa!

*

Vesolje skrbi za ravnovesje. Nikoli ne veš, kje ali kako se lahko ponovno srečaš in postane stisk prijateljske roke še kako dobrodošel. 

»Čudna so pota Gospodova!«, je misel, ki je moje poslanstvo, kljub svojevrstni samovolji, vodila v občutenje ponižnosti in hvaležnosti.

Kaj pa, če bom v prihodnjem življenju sam v stiski in mi bo ob pravem času in ob pravem trenutku prišel na pot prav ta človek, prav ta njegova duša in mi podala roko?

Zatorej! Živel bom po svojem resnicoljubnem prepričanju in življenje mi bo vrnilo z obiljem vseh vrst. Slej kot prej. Morda se uravnava dogaja prav zdaj in tukaj …

»Hvala Bogu v meni!«

Pisarka Simona&Simon

(Simona Babič)

19. avgust 2016 ob 2:13 h, Slov. Bistrica