V enem izmed prejšnjih
življenj sem bila srednjeveški pisar
menih, kjer sem v
samostanskih skriptorjih pisala ali prepisovala
stare listine in
rokopise od pamtiveka. Vsi ti kodni zapisi so ostali
v moji zavesti in
čakali, da jih prenesem v današnji čas. Trdovratno
ponavljajoče sanje so
mi oznanjale zakladnico znanja, potrebnega
ponovnega prebujenja.
*
V sled uvoda vam RAZKRIJEM zgodbo, ki je nastala po zapisu
moje zavesti, ko sem potovala med svetovi in obujala »spomine« na pretekla
življenja. Te »spomine« oziroma prebliske sem vtkala v besede, čeprav za
določene občutke ne obstajajo besede. Temveč: »VEČ KOT BESEDE!«
Zgodba ni vključena v 2. knjigo. Je plod drugačnih »raziskav«
in prisluškovanja sami sebi.
*
DVA
MENIHA
Da, vztrajal sem v redu menihov, v tej
skupini in točno tem samostanu, čeprav nisem čutil, da po duši in srcu sodim
prav mednje.
Zakaj sem vztrajal?
Zadrževala me je misel na meniha, ki
sem ga, niti ne vem po kakšnem ključu, na svoj način vzljubil. Lahko bi rekel,
da sem ga ljubil kot krvnega brata. Morda prav zaradi vedenja, da se izven
strogo določenih pravil našega reda, ukvarja še s svojim zanesenjaštvom, ki ga
je večina obsojala.
Tako sem razmišljal, medtem ko smo pod
kutami, z močnim pasom zvezanimi k telesu, hodili drug za drugim v strnjeni
vrsti in v gluhi noči ob zasenčenem soju sveč. Ravno toliko svetlobe so
oddajale, da nismo sestopili iz ozke potke, ki se je na eni strani strmo
dvigala in na drugi nevarno spuščala.
Kako živ je lahko spomin …
Katerim obredom in ceremonijam vse so
služili ti nočni pohodi, ne bom opisoval. Včasih sem pri njih sodeloval ravno
zaradi svojega samostanskega brata, prijatelja po duši in srcu. Čutil sem, da
mi je za to hvaležen.
Sam sem raje sedel v svojem
skriptoriju in prepisoval rokopise, ki smo jih v samostanu pripravljali še za knjižnice
in samostane nižjih redov.
Prijatelju sem, večkrat tudi na
skrivaj, razkrival modrosti iz zapisov in mu zaupal še lastno skrivnost.
Pri prepisih se mi je kdaj pa kdaj
utrnila misel, ki bi jo lahko dodal, osvetlil z novim pogledom in s tem
preoblikoval zapis. Kar sem samovoljno večkrat tudi storil. Vedno z namenom izboljšati
in poučiti več, kot mi je bilo dano samo s prepisovanjem.
Samostanski brat mi je rad zaupal tudi
svoje izsledke, ki sem jih mimogrede vključeval v rokopise. To so bile čudovite
skice vesoljnih poti in ustroja osončij, ki jih je prispeval z vso predanostjo
znanosti.
Njegova strast je bilo zdravilstvo. V
samostanski lekarni je bila vrsta tinktur, katerih recepture je raziskoval že
vrsto let. Znanju predhodnikov je dodajal svoje izkušnje in izboljšal sestavo prenekaterih
zvarkov.
Te izsledke sem vnašal v rokopise po
svoji presoji. Ko je dokazal, da so zdravilni za človeško telo, um in duha,
nisem imel več pomislekov. Nekaj samovolje sva si privoščila oba.
O nekaterih podvigih nisva obveščala
opata. Le-ta ni bil preveč naklonjen novostim. Ustavljal jih je s svojo
pretirano strogostjo in slepemu služenju že utečenih in s tem za njegov pogled
zapečatenih pravil našega samostanskega reda.
Če človek dopusti duhu, da pokuka na
svobodo in občasno zadiha s polnimi pljuči ustvarjalnosti, je to zdravilna
učinkovina že sama po sebi. Tega sva se zavedala oba, zato sva sodelovanje in
prijateljstvo poglabljala prav preko obilice znanja, ki ga je omogočalo najino
delo.
Vendar do sem vse lepo in prav. Takšno
sodelovanje, dobronamerno in v zaključku koristno še mnogim, ni bilo nikomur
trn v peti. Saj zanj niso niti vedeli.
Prijatelja so tiho črtili zaradi
njegovih drugih značajskih posebnosti, zaradi izjemnega čuta za znanost. Da ne
rečem, da so kovali zaroto in razmišljali o inkviziciji. Vedel sem, da tihoma načrtujejo
pregon iz samostanskih vrst, kljub dejstvu in zavedanju, da je imel kot
zdravilec izjemen uspeh pri ozdravitvah še tako trdoživih bolezni.
To, kar so mu očitali, je presegalo
videnje njegovega uspeha v zdravilstvu. Opat in njegovi somišljeniki niso
prenesli duha, ki ga je usmerjal v razvoj kvantnega življenja. Oziroma v
vedenje, da obstaja še nekaj drugega, še nekaj več, kot Bog, ki smo mu služili.
Njegovo orodje pri meritvah, izračunih
in dokazovanju sta bila sekstant in zvezdogled. Vse noči je v rokah sukal
šestilo in kompas, pogledoval v nebo ter izrisoval po zvitkih papirusa neskončna
ozvezdja, osončja in planetarni svet. Zapisana odkritja je skrival v mojem delu
skriptorija, da jih ne bi našli menihi, ki so mu zavidali svojeglavost in raziskovalni
duh.
Da! To se je dogajalo. In sam sem se
odločil, da mu zaščitim hrbet. Verjel sem vanj, v njegovo delo in v njegovo
videnje, ki je nakazovalo drugačen svet, kot so ga dojemali drugi bratje.
Kljub dejstvu, da so bili med njimi
učenjaki, so ga zavračali zaradi neomajne svojeglavosti in širine pogleda. Ta
pogled si je izoblikoval skozi meditativni čas, ko je v miru in sam s seboj
nevidno predeloval v vidno.
Sam sem ga občudoval in spoštoval.
Moje delo, se mi je v primerjavi z njegovim zdelo malenkostno. Čeprav sem imel
kot pisar poseben status in častitljivejši položaj, sem čutil, da bi si ga v
resnici veliko bolj zaslužil prav on.
Slutil sem, da bodo njegovi izsledki
nekoč koristili celemu človeštvu. Zavezan temu prepričanju, sem ga od srca rad
podpiral, pa čeprav naskrivaj.
Oba pa sva vedela, da če zapustiva
meniški stan, bova revna kot cerkvene miši, oropana možnosti nadaljnjega
raziskovanja. Zato sva tvegala skupaj. Dokler se višji red ne bo odločil, da mu
odvzame poslanstvo, tako dolgo sem imel namen vztrajati. Nato bi skupaj z njim
zapustil samostan tudi sam.
Čeprav globoko in predano povezana, pa
sva vendarle morala skrivati svojo naklonjenost. Nisva se slepila, da je ne
občutijo. Kljub temu sva se obnašala drug do drugega na videz hladno in
brezčutno. V upanju, da naju ne izsledijo.
To naju je v tistem življenju združilo
na način, ki je obetal, da se bova v naslednjem še srečala.
Vedela sva, da ne smeva obelodaniti zavezništva,
kajti lahko bi bila obsojena izdajstva, da ne rečem magije.
Čeprav napredni duši, pa vendar takrat
osamljeni v svojem poslanstvu, sva slutila, da ga v tistem življenju še ne bova
zaključila. Bog ve, kdaj pa!
*
Vesolje skrbi za ravnovesje. Nikoli ne
veš, kje ali kako se lahko ponovno srečaš in postane stisk prijateljske roke še
kako dobrodošel.
»Čudna so pota Gospodova!«, je misel,
ki je moje poslanstvo, kljub svojevrstni samovolji, vodila v občutenje
ponižnosti in hvaležnosti.
Kaj pa, če bom v prihodnjem življenju
sam v stiski in mi bo ob pravem času in ob pravem trenutku prišel na pot prav
ta človek, prav ta njegova duša in mi podala roko?
Zatorej! Živel bom po svojem resnicoljubnem
prepričanju in življenje mi bo vrnilo z obiljem vseh vrst. Slej kot prej. Morda se uravnava dogaja prav zdaj in tukaj …
»Hvala Bogu v meni!«
Pisarka Simona&Simon
(Simona Babič)
19. avgust 2016 ob 2:13 h, Slov.
Bistrica
Ni komentarjev:
Objavite komentar