MOŠKI S PSOM

Mi pripoveduje zgodbo.

Morda se zdi, da sem sam. A ne tako sam, kot ti vidiš na prvi pogled.

Pripovedovati začne tako … mimogrede. V prepričanju, da želim prisluhniti.

Seveda želim slišati, kaj mi ima povedati.

Bil sem direktor in mislil, da bom v delu srečen. Posel je tekel v smeri obilja, a mene ni zanimal denar. Moja pozornost je bila usmerjena v ljudi, njihovo počutje in radost ob delu. 

Spoznal sem, da veliko njih ni mislilo, kot sem razmišljal sam. V prvi vrsti jim je šlo za posel, zadovoljstvo ljudi je bilo drugo, celo tretjerazredno. Z eno besedo, postranskega pomena. Važen je bil zaslužek in ne pot, kako priti do njega.

A tako to ne deluje! Najprej so ljudje tisti, ki osmislijo delo.

Rivalstvo, podvigi s prevaro in ustvarjanje navideznih moči, ki vodijo v koristoljubje, v prvih vrstah zase … Da, vse to me je delalo utrujenega in naveličanega.

Zato sem odšel. Iskati druge poti, ki bi me pripeljale do drugačnih ljudi. Čutil sem, da mora obstajati način, da se osrečim in osrečujem.

Učil sem se pretežno iz knjig in druženj po svoji izbiri. Našel sem učitelje med ameriškimi staroselci kot tudi med pionirji novega mojstrstva na zemlji, lahko bi rekel iskalci notranjega miru …

Spoznal sem mnogo tega, česar ne spoznaš po običajnih poteh. Občutil, česar ne občutiš, če se obračaš le navzven …

Učil sem se od modrih, da bi sam postal modrejši.

Ob tem sem se oddaljil od bližnjih. Bilo je boleče, tudi zanje, kljub skupnemu sočutju in ljubezni iz korenin.

Spremembe sprva oddaljujejo. Šele sčasoma ponudijo nekaj več priložnosti ponovnega zbližanja.

Dogodilo se je, da sem se znašel v tem novem svetu. Našel sebe in svoje poslanstvo. Dobil občutek, da lahko delim drugače. Tudi to, kar sem spoznal o sebi in zase. Nismo si tako različni, kot je to videti na prvi pogled.

Da, sprejel sem se in sprejemali so me tudi drugi. Veliko novih ljudi je prišlo v moje življenje, a veliko se jih je porazgubilo med sencami. Pa ne mojimi. Svoji temi so še naprej prisegali zvestobo.

A nekaterim mi je uspelo posvetiti z lučjo, tudi v najtemnejše kote njihove duše. To me je osrečevalo in osmislilo moje početje. Podpirati vse, ki začutijo, da tudi sami zmorejo svetiti. Drugim in še naprej.

Nekega dne me je obšla slutnja, da bom srečal nekoga prav posebnega. Le kako sem zmogel to vedeti? In tudi vse o njegovi izgubljenosti, vdanosti in prestrašenosti, kljub temu da ga še videl nisem.

Vedel sem, da bo to zame velik izziv, v več pogledih. Kajti slutnja je nosila občutenje o potencialu, ki ga bo treba prebuditi. A kako?

In zgodilo se je natanko to, kar sem predvideval. Bil sem že nekaj časa vznemirjen ob misli, da ga bom srečal. Pravzaprav, da jo bom srečal. Njo, tokrat v ženski podobi.

Srečanje me je resnično iztirilo in potegnilo v dvoletno agonijo. V meni je gorela neznanska želja in hrepenenje, da bi zmogel pomagati. A brez potrpežljivosti in velike mere ljubezni, kot sem se je »priučil«, ne bi zmogel.

Ko sem jo zagledal, sem videl, kako, osiromašena same sebe, tava v labirintu zablod in skrajnega obupa. Na začetku se je upirala, zvijala v občutkih krivde in krivic, ki jih je pestovala kot malo dete.

Kot sem izzival, sem hkrati pomirjal. Iz dvojnosti vodil v enost. Poslušal, a ne uslišal. Sadil dvome in lovil sanje. Svetoval med vrsticami, tudi na videz kruto in brezizhodno. Prečrtal in podčrtal ob enem. Ob vsem pa neskončno ljubil, snubil in vztrajal. Vsak dan znova.

Nisem imel pojma, kako se bo končalo. Za rezultat ne morem odgovarjati, čeprav me je možnost, da pade, najedala. Kako naj jo rešim, če se sama ne bo želela osvoboditi, je kljukalo v meni?

Nevede ali nehote sem se učil tudi sam. Velike lekcije o ljubezni. In vztrajal ne glede na vse. Vsak dan znova.

Počasi prebijal led, strgal plasti zbite umazanije ter s filigransko natančnostjo in točnostjo vrtel čopič med vzvodi, vzmetmi in vso zaprašenostjo mehanizma občutenj.

Prišel do bistva, do jedra, se dokopal do lepote obstoja tega čudovitega bitja.

Ko je ozavestila, da ni sama, da sem ves čas v bližini in da mi je še kako mar, sem sprostil prostor okoli nje, da so lahko vstopili tudi drugi.

Ljubezen mi je začela vračati. Najprej nemirno, nerodno in po čudnih poteh. Kolikokrat nisem vedel, ali delam prav, koliko mi je poseganje v resnici dovoljeno, pa čeprav v duhu ljubezni.

Morda je prav moja vztrajna ljubezen, ki jo nosim v sebi, dosegla tudi njo in preprečila samouničenje. Ne vem, kdaj je spoznala resnico o sebi, vem pa, da ko mi je začela ljubezen vračati, sem občutil iskrenje. Še bolje, veselje!

In danes? Hm … ljubim kot prej, a danes ljubi tudi ona. Ali lahko to sploh kdo razume?

To čudovito bitje je danes ob meni. Ko nanjo pomislim, je z mano. Obogatil sem svoje življenje tudi z njeno ljubeznijo.

Tokrat nisem ostal brez nje. Vem, da sem jo moral srečati in vem, zakaj sem ji pomagal. Nekoč davno je Ona pomagala meni. Čas in prostor? Sta bila kdaj v resnici pomembna?

Ne, ne … ne zavajam te. Samo dobro poglej okoli sebe. Kaj vidiš?

Praznino? Ampak jaz sem jo zapolnil z esenco čiste zavesti. Tako resnična je, da jo lahko poljubim. Ljubezen nima meja, ljubeča bitja to vedo, ker tako živijo. Brezmejno in brez časovnega okvirja.

Prideva iz gozda. Njegov zasanjani pogled, zazrt v daljavo, mi pove, da je v mislih ob Njej. Še pes ob njem sede in čaka. Kako, da ne? Tudi on ve! Saj je ta štirinožec njun prijatelj.

Poslovim se, a zdi se, da me ne sliši. Morda je ob sebi potreboval le poslušalca, da bi prizemljil svoj čudežno čarobni svet.

V spomin si prikličem čas, ko sva se prvič srečala … Ljubim to ljubezen v njem kot v sebi.

Pisarka Simona&Simon

1. januar 2017