Pa je nastala nova zgodba. Prisrčna in hkrati v nebo vpijoča.
Energija je švigala čez mizo, delila, dajala in dvigovala.
Posameznice in ob enem vse skupaj.
Nekatere sem srečala prvič, nekatere smo že kdaj prej skupaj
»letele«.
*
Pa da začnem na razumljiv način.
Pred leti sem se priselila v
Slovensko Bistrico. Želja priti bliže v stik z naravo, še bolje z gozdom, se mi
je uresničila pred devetimi leti.
Po ustnem izročilu sokrajanov sem
izvedela, da prav v tem gozdu stoji grmada, kjer je bila zažgana zadnja
čarovnica na slovenskem. Zgodba me je toliko pritegnila, da sem v knjižničnem
arhivu iskala kakšen dejanski dokaz, vendar takrat brezuspešno.
Duška sem si dala z zgodbo GRMADA
in jo objavila v lokalnem časopisu (oktober 2010).
Za občutek jo v tem prvem delu »bloga« podelim
z vami.
**
GRMADA
Prav pisana družba, zbrana tistega petkovega večera pri moji sosedi
Majdi, je obljubljala, da bo večer ponovno zanimiv.
Naj vam zaupam, da se pri moji sosedi večkrat zberemo, tako bližnji kot
tudi daljni sosedje. In ni še bilo druženja, ko ne bi razvili kakšne pametne,
kakšno prismojeno ali kakšno prav posebej smešno debato.
No, in tokrat je kazalo, da bom spet »padla not«.
Silvo in Ivo sta začela razpredati o GRMADI, ki naj bi bila nekje v
našem gozdu. Grmada, kjer je bila zažgana ena zadnjih ali celo zadnja čarovnica
na štajerskem, sta modrovala.
Beseda grmada, mi je dala na enkrat tisoč vprašajev in premalo
odgovorov!
Grmada, kjer še danes vsak mimoidoči odvrže suho vejico, ko ga zanese
pot mimo?! Torej vsak pomeni tisti, ki ve za ta oddaljeni dogodek, o katerem pa
danes teče beseda le še po ustnem izročilu.
Zapiskov ni, so predvidevali prisotni. Koliko ljudi pa bi sploh lahko
še vedelo za to grozljivo dejanje, ki mora biti oddaljeno vsaj tri stoletja po
moji grobi oceni?
Očitno kar veliko, glede na dejstvo, da je kup nametanega vejevja vedno
zavidljive velikosti, sta razpredala. Ampak kje točno je grmada, me je zanimalo?
Čeprav sem priseljenka, sem po skoraj treh letih domovanja v prelepi
Slovenski Bistrici že kar spoznala »naš gozd«. Zato sem mislila, da bom
razumela razlago, kje stoji. Ampak tako enostavno pa le ni bilo mogoče
razložiti samo na osnovi izhojenih poti in označenih dreves.
Silvo, največji poznavalec teh dogodkov in tega gozda, je brez
oklevanja predlagal, da mi jo pokaže. In to takoj, kljub temu da je ura kazala
že proti deseti zvečer.
»Bomo potrebovali kakšno močno svetilko in je predlog, kar se mene
tiče, lahko uresničljiv«, sem razmišljala naglas.
Za akcijo smo bili v trenutku štirje iz skupine. Silvo, Ivo, Marija in
jaz.
In smo šli v gozd, kot da je dan, kot da smo le nasmejani sprehajalci
sredi belega dne.
V resnici pa smo šli iskat grmado, tako rekoč sredi noči, kjer naj bi
zažgali eno zadnjih čarovnic.
Srhljivo, že malce grozljivo, če bi se človek prepustil tem občutkom.
Ampak nam ni bilo temačno pri srcu. Nasprotno, na poti smo se nasmejali,
se malo bolje spoznali in se počutili prav zarotniško povezani.
Jaz pa sem ves čas razmišljala: «To pot že poznam. Ta predel mi ni
znan. Da, tukaj pa sem že hodila. Pa saj to ne more biti res …«
Približevali smo se cilju in Silvo nas je opozoril, da si pripravimo
kakšno vejo, da jo zalučamo na grmado.
Ko smo prispeli pred grmado, me je spreletelo spoznanje, da sem tu mimo
hodila ali tekla že mnogokrat.
In res, vedno je bil tukaj velik kup vejevja. Kdo bi si mislil, da
toliko ljudi še ve za neke oddaljene, v skrivnost zavite dogodke, ki so se
zgodili ali pa tudi ne?!
Kdo to zagotovo ve, če pa ni zapisov? Ali pač?
Obstaja le zgodbica, ki kroži od ust do ust, da je res bila v tem gozdu
tistega davnega leta nazaj zažgana neka ženska, obtožena čarovništva.
Mogoče živite vi in tudi vaši starši, v tej okolici že od rojstva in
poznate več resnice in še več dejstev? Prosim, poiščite moje podatke v
uredništvu in mi sporočite.
Sem zelo radovedna ženska. To temo bom zagotovo še raziskovala in se
vam javim, ko bo na vidiku kaj zanimivega. Če mi boste v pomoč s svojim
vedenjem, se bo to zgodilo prav kmalu!
Zapisala: Simona Babič
*
Takrat nisem prejela nobenega
sporočila domačinov tega kraja.
No, morda bom tokrat imela več
sreče!
Pisarka Simona&Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar