Najstnik, star petnajst let! 190 centimetrov
vitke višine, z dolgimi udi.
Očke, najtoplejše rjave barve, so večino časa igrivo in
iskrivo nasmejane. V njih preberem, kar se iz drugih čutnic, ne da takoj razbrati.
Njegov pogled je vse, kar moram videti, da vem, kako se
počuti v svoji koži. Kdaj je srečen, hudomušen ali veselo razpoložen, kdaj
prestrašen, žalosten, jezen, tudi razočaran.
Vem, da mi globina rjavega tolmuna, pomeni neskončno vez, ki
sva jo stkala v vseh teh letih. Mama in sin!
Skrb za ljubeč in čuteč medsebojni odnos je v tem starostnem
obdobju še bolj ali manj edina pomembna starševska »dolžnost«. Vse ostalo smo
starši že naredili, kar smo pač naredili. In čas za popravke naše vzgoje je bolj
ali manj zamujen.
Ni več časa za osnove vzgoje, je pa čas za še vedno neskončno
potrpljenje in ljubeznivo sprejemanje otroka, takšnega, kot je.
Da, vem! Kje pa si lahko vedno potrpežljiv, če te tvoj veliki
najstnik obrusi z besedami, ki jih ne pričakuješ v odgovor? Ki mnogokrat skelijo in
bolijo do kosti. Kako takrat naprej? Ponovi vajo. Bodi spet strpen in razumevajoč, še pred tem pa najdi način, da pomiriš samega sebe.
In polovico dela si že opravil, če vsaj veš kako boš
pristopal. Torej ravnal s svojo, v resnici tako ranljivo in nežno najstniško
dušo!
Tako si dajem vsak dan pogum in voljo za en in edini, meni
sprejemljiv način vzgoje, torej ljubeč in spodbuden medsebojni odnos. Pika.
In kje je tukaj govora o počitnicah?
Takoj zdaj. Uvod je bil nujen. Da boste vedeli, o kakšnem
najstniku govori zgodba.
Mame ni treba posebej predstaviti. Saj ste jo sočasno
spoznali iz njenega uvoda o svojem sinu.
Hm …, počitniški čas, pa čeprav samo nekaj prostih dni! To
takoj zadiši po avanturi, dogodivščinah, drobnih nevsakdanjostih, da kar
spremenimo ton glasu, ko na glas razmišljamo, kaj vse bi lahko počeli.
Sem nekaj dni preračunavala družinski proračun in brskala po spletu
za počitniškimi predlogi, da bi našla skupni imenovalec med željami in
zmožnostjo. In bila dovolj vztrajna!
Dve noči hotelska oskrba ob morju, kar pomeni trije dnevi
potepanja po bližnji in daljni okolici.
Na najjužnejšem delu istrskega polotoka se razteza še nekaj
neokrnjene narave, ki v pomladnem času z rastlinskim svetom in obmorsko
pokrajino ponuja raj za razvajanje vseh naših čutil.
In kako motivirati najstnika, da ti sledi po vseh kozjih
poteh, do vseh zalivov, do borovcev, nagnjenih po želji vetra, do občudovanja
manj poznanih vrst cvetic, zdravilnih rastlin, kobilic in pisanih metuljev
sredi »nobene civilizacije«?
Mogoče tako, da vzameš s seboj njegovo »full the best gorsko«
kolo, namenjeno prav takim nemogočim ali težje dostopnim terenom.
Sama imam kolo za asfaltne terene, brez vzmetenja, primernih
gum in podobnega! Tako je, imam običajno mestno kolo iz prejšnjega tisočletja.
Seveda sem posledično imela že prvi dan preluknjano zračnico.
Ampak nič takega, da bi meni vzelo dobro voljo in navdušenje
nad vsemi napovedanimi avanturami.
Nemogoče. Nikoli. Ne zaradi tega. Čarobnost je bila v najinih
načrtih in skupnem druženju. Kot vedno.
Prosti čas, ko lahko skupaj raziskujeva življenje malo
drugače, nosi spomine, ki hodijo za nama še vrsto let.
(Tako je
bilo doživeto in zapisano pred sedmimi leti in pol. Pa še vedno »paše«!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar