PRVI DAN

Pletenje usode, te krhke in občutljive maternice našega obstajanja.

Pomni:

SREČA je srečati nove ljudi.

Odvisno pa je, ali jih sploh želimo srečati? Če DA, potem poglejmo okoli sebe!

SREČA nikoli ne počiva. 

(Večina meni obratno!) Torej, če je res ves čas na delu, potem samo delajmo z njo – z roko v roki.

SREČA je naša prirojena narava.

Je kot dihanje, za katero niti ni potrebno, da se ga zavedamo.

SREČA je lahko TUKAJ samo ZDAJ. 

Ne bomo je našli ne v preteklosti in ne v prihodnosti. Če menimo, da ni tako, potem je v resnici še nikoli nismo srečali!

Sreče ne najde, kdor jo išče. Sreča se ne išče, ker se ni izgubila.

JE povsod in nikjer – odvisno kam gledamo!

SREČA se kopiči, ko jo delimo. 

Vprašajmo se, ali smo jo pripravljen deliti? Katere moči pretežno uporabljamo: moči darovanja ali skoposti?

SREČA je, ko se prepustimo. 

Če ne zaupamo, se bo tako ali tako izmuznila!

Je SREČA srečati pajka? Indijanci so verjeli, da vsaka žival, ki nam prekriža pot, prinaša sporočilo. Na primer pajek nosi sporočilo ustvarjalnosti in duhovne povezanosti ter nas opominja, da sledimo idejam, ki jih moramo ustvariti.

*

Amor je iskal ljubezen. Ni, da ni, kje vse in ob kom vse je ne bi iskal. Skoraj ni načina in dejanja, ki ga ne bi preizkušal. Iskal jo je v pogledih, dotikih, izražal z dejanji, besedo in z nasmehom ter ob tem hrepenel kot še nihče.

Ženske so se vrstile. Vseh vrst – božansko lepe kot z izklesanimi telesi, bogate, pametne – vredne vsega zavidanja. A glej ga zlomka! Vedno znova je nasedel iluziji o ženski, ki jo je ustvaril njegov um. Ko je prišel trenutek spoznanja - in ta sledi kot psu rep – je srčno zanimanje za žensko že izpuhtelo. To ga je vedno znova onesrečilo.

Kljub vsemu tem občutkom ni želel namenjati pozornosti in se je še naprej na vse kriplje trudil, da bi njegova nesrečnost izpuhtela. Vse bi dal ali naredil, da bi to lahko spremenil, zato je ženskam nudil vse, kar je premogel. In tega ni bilo malo. Različne vrste obilja so mu bile položene že v zibko in v pomanjkanju ni živel nikoli. Posledično ženske nikoli ni zapuščal, so pa ženske zapuščale njega. Zakaj točno, ni mogel dognati.

A nikar misliti, da Amor ni bil moški, kot se šika. Če je kdo dajal videz resnične moškosti, je to bil Amor. Nadpovprečno visok, postaven, sicer nič več rosno mlad, a vsekakor mladostnega videza. Skratka v letih, ko je zbirka izkušenj dozorela že v modrosti zrelosti človeka. V očeh žensk so takšni moški vredni vsega poželenja ali kot se reče: »Vredni greha!« Pa vendar …

Amor je že zdavnaj spoznal, da je strast samo en del ljubezni in da sama po sebi ni ključ do nje. On pa ni iskal nič drugega kot pravo, resnično in iskrečo ljubezen, ki, ne samo, da ne mine, temveč osrečuje s polnostjo obstoja samega po sebi.

Kako do nje, se je spraševal, in to prav on, ki je nosil ljubezen že v svojem imenu. Po neki teoriji so mu ime nadeli starši, a babica mu je zaupala, da si ime že pred rojstvom izbere vsak sam. No, izbere si ga njegova duša, ki ga prišepne otrokovim staršem.

Če je njemu ime Amor, potem to mora biti z razlogom. Če je duša tista, ki na koncu razkrije pomen našega obstoja, se bo to s pomočjo njegove vztrajnosti zgodilo tudi njemu. Tako dolgo bo temu namenjal pozornost - svoj čas in energijo - da se bo lepega dne odgovor izstrelil iz njegove biti.

Bil je več kot zaprepaden, da zanj sreče v ljubezni še ni bilo. Kako je to mogoče, če pa je ljubezen bila vse, kar je v življenju še iskal.

Rodil se je v arabskem svetu, kjer mnogoženstvo ni ovira. Po tem vzoru je odrastel in kasneje živel med Evropejci. Med njimi je spoznaval duh enakopravnosti in zelo redko naletel na skupnosti, ki bi živele v več partnerskih odnosih. Kot že rečeno, je poskusil poiskati srečo v ljubezni tudi predano in zavezano le ob eni ženi, kar pa se je prav tako kmalu sfižilo.

Spoznaval je, da ljudje iščejo v ljubezni logične odgovore in ob tem ustvarjajo vrsto odvisnosti in navezanosti.

Zbegan od spoznanj, kaj vse ljubezen ni, je zagrizel v trd oreh. Spoznati, kaj ljubezen torej je. To si je zadal kot smisel ali cilj obstoja.

Odločil se je, da bo na svetu našel kraj, kamor se bo zatekel in preživel neki nedoločen čas zazrt zgolj vase. Ne bo iskal ne ljudi, niti vznemirljivih dogodkov. Temveč v prvi vrsti le zasebnost in oddaljenost od toka vsakdanjika. S to mislijo se je povezal s spletom in prva stran, ki mu jo je odprla internetna povezava, je bil kraj s čudnim imenom - Jezera. Kraj na majhnem otoku sredi velikega morja.

No, če je že predhodno nastavil namen, da se bo prepustil naključju, potem je očitno to kraj, kamor je namenjen.

Kot pajek je spletel mrežo logističnih povezav, s katerimi mu bo uspelo pripotovati na izbrani konec sveta.

Je ob tem razmišljal, kaj ga čaka? Je njegova odločitev smiselna in kaj vse bo potegnila za seboj? Komu vse je dolžan pojasniti razloge svojega odhoda in zakaj? Bo zaradi nerazumevanja zašel v težave?

Ne, nič od tega ni razmišljal. Vsakršno razmišljanje in pojasnjevanje bi zadevo samo zapletlo. Slutil je neodobravanje okolja, v katerem je trenutno živel. V kratkem, z roko napisanem sporočilu, ki ga je pred odhodom odložil v nabiralnik, je s skopimi besedami pojasnil namen svojega izginotja. Samo tako za vsak primer, da ga ne bi iskali kot pogrešanega in dodal, da se bo ponovno javil, ko se bo sam tako odločil.

Srečen, da se je prepustil notranjemu vzgibu in prisluhnil šepetu v duši, je sedel na prvo letalo …

Pisarka Simona