ENAJSTI DAN

»Vemo, kaj je ljubezen?«

Vsekakor o njej veliko govorimo, se širokoustimo in kar je še najslabše: prepričani smo, da o njej vse vemo!

Edini kazalnik, da se nam o njej sploh sanja je, ali LJUBEZEN živimo.

V tem primeru so seveda vse besede odveč, saj s samim govorjenjem ustvarjamo le iluzijo, da ljubezen JE.

Pa vzemimo v razmislek nekaj naslednjih paradoksov:

Ko nekoga v celoti posedujemo – je naš – ljubezen po nekem čudežu odmre.

Ko obstajajo prepreke do ljubezni in nam je določena oseba nedosegljiva, postane ljubezen bolj intenzivna.

Ko je ljubezen ljubljene osebe nemogoče prejeti, postane ljubezen večna.

Ko nekaj ne moremo dobiti, si to samo še bolj želimo. Več ovir kot obstaja in nam ljubezen odteguje, tem bolj naš »ego« trpi in čuti, da mora nekaj storiti.

In temu mi pravimo ljubezen?

Ali ni vse skupaj samo naš notranji boj, ki ustvarja vedno večjo napetost?

Je ta napetost ljubezen?

Ko se »zaljubljenca« ne vidita dlje časa, napetost narašča kot polnjenje zbiralnika.

Ko sta dlje časa skupaj napetost popusti, popusti pa tudi občutenje »zaljubljenosti«.

Zaljubljenost povezujemo s spolnostjo in ko je le-ta lahko dosegljiva, se moči ljubezni zožujejo.

Ta dualnost »ljubezen – sovraštvo, privlačnost – odbojnost …« si v razkoraku venomer sledi in ustvarja oblike našega notranjega spopadanja.

Ko smo z nekom ves čas, postaja ta »nekdo« kot inventar, nekaj samo po sebi umevnega in kmalu zanimanje za ljubezen usahne.

Začnemo se ozirati okoli sebe, ali morda ni na vidiku kaj novega, svežega, kar bi zapolnilo naš primanjkljaj in bilo »boljše« od tega, kar imamo na dosegu roke …

Lastno praznino si prizadevamo zapolniti z drugim – moški z žensko, ženska z moškim.

Vse navedeno spet ni in ne more biti ljubezen. S temi načini ljubezen le umira – vse, kar ostaja, je spolnost.

Spolnost NI ljubezen. Spolnost je v ljubezni lahko prisotna in lahko, da ni. Vsekakor pa ne igra tako pomembne vloge, kot ji to večina pripisuje.

Čim manj smo v povezavi z ljubeznijo »glasni« in tem bolj smo v povezavi z ljubeznijo sproščeni in izpolnjeni sami s seboj (tihi), večja bo prisotnost novega IZRAZA našega bitja.

Takrat začnemo ljubiti – nobenega posebej – (seveda lahko nekoga še posebej, a v navedenem besedilu namigujem v drugačno smer) in ljubezen postane način našega življenja.

Ljubezen se več ne preobraža v odbojnost, ker je preprosto prenehala biti samo privlačnost.

Ko se zaljubimo, je po navadi naš razmislek usmerjen v pričakovanje, kaj bomo prejeli in nam ne pride na misel, da bi ljubezen samo »dajali«. Brez vzroka (ker potem tudi posledic ne bo) in brez vnaprej določenega scenarija, ki je vedno samo odraz naših vzorcev in pogojevanj, ki smo jim priča vse od otroštva.

Vse, kar smo imeli priložnost spremljati med odraščanjem, je v nas zakoreninjeno in vcepljeno, kot brez zavedanja. Ti vzorci so tako močni, da jih ni moč preseči prav zlahka.

Ko se jih začnemo zavedati, smo na dobri poti, da začnemo v resnici spoznavati, kaj pa bi ljubezen potemtakem sploh lahko bila …

*

Ali je ta, nič kaj običajna izkušnja doživljanja ljubezni, Edni in Amorju pripomogla, da sta ozavestila moči ljubezni, ki bi lahko presegla običajne »neumnosti« in oblike dojemanja ljubezni? 

In preživela z odstiranjem iluzij do srži njenega pravega bistva?

Ali je možen preobrat in spoznanje resnice o ljubezni?

Morda …

Pisarka Simona