Kaj je znanje?
Vsakdo se rodi ustvarjalen, samo
redki ostanejo ustvarjalni.
Past za izobraženega človeka je, da misli, da že vse ve in ni pripravljen
na učenje. Osredotočen je na tako imenovano znanje, kar pa je samo hrana za ego.
Ostati neveden, pomeni ostati učenec – samo tako lahko postaneš v resnici učen.
Amor je oboževal večere in sončne zahode.
Na otoku se je odslikavala
preteklost in risala možnosti v prihodnosti. Lahko si se predajal spominjanju in
iskal poti, povezane z novimi učenji.
Učenje o življenju temu, ki se
zaveda, da je novega znanja na pretek in si želi novih izkušenj, se vedno
postreže z novim vedenjem.
A zato ni nobene potrebe, da
nekomu govorimo, kaj naj počne in kaj ne in vsiljujemo tisoč in en način, kaj »bi
moral« in česa »ne sme«. S tem bremenom človek ne more biti ustvarjalen –
povsod naleti na zid.
Ustvarjalec potrebuje svobodo in
neskončno veliko prostora. Ta obstaja – zadostuje že pogled v nebo, luno, sonce
… in ustvarjanje se začne … med zvezdami.
Amor je tega večera še posebej
užival veličino svojega obstoja in hvaležnost, da je del nečesa večjega.
Povezava med njim in doživljanjem celotnega zavedanja je tekla dvosmerno in
počutil se je izjemno sproščenega in svobodnega.
Naravnost zaril se je v naravo -
s celim telesom, mislimi in občutki – in jo doživljal kot del sebe. Vzhičenost v
njem je naraščala v neslutene višine – ni ji bilo konca in konca si niti ni želel
– in tako bi lahko ostalo v neskončnost. Rastlo je v njem, kot rojstvo nečesa
novega, kar bo zdaj zdaj dozorelo in splavalo na površje.
Veličina vsega in hkrati za
nekoga ničesar, se je razraščala v njegovi biti. Pomislil je, ali se tako kot
zdaj on, počutijo bogovi? To ne more biti daleč od resnice, kajti porajanje
ugodja ni bilo samo telesno. Presegati je začelo zaznavanje z običajno čutno
zaznavanje – segalo je mnogo globlje, kot se je tega zavedal do zdaj.
Dejansko se je počutil vzvišen
nad vsemi neumnostmi dnevov, ki so ostajali za njim. Čemu vse in komu vse je
želel ustreči, biti na voljo in prinašati zadovoljstvo?
Komu lahko zagotovi trajno
zadovoljstvo, ko je ta drugi bolj ali manj ves čas zagrenjen – nezadovoljen – in
pričakuje, da mu bo nosil zadovoljstvo in užitke kar na pladnju?
Hm, užitke …, če se pa le-ti
ponujajo kar sami. Kako je mogoče, da ljudje izbirajo glavnino časa boleče,
žalosten, trpeče in ne vem kakšne vse občutke še ter pestujejo svojo
zagrenjenost do onemoglosti.
Premagala ga je utrujenost. Zleknil
se je čez vroče kamenje na vrhu kamnite »zgradbe« - pudarice - kot je lahko prebral
na smerokazu.
Predal se je čudovitemu razgledu, ki se je razširjal daleč - na
vse strani neba. Morje z otoki, okoliško gričevje z nasadi oljk, prepredeno z ozkimi
stezicami iz belega kamenja. Sonce se je bližalo zatonu in rdečilo rumeno
obzorje z oranžnim prelivom.
Zdelo se je, da daleč naokoli ni
žive duše. Užival je v umirjanju svojega diha in se zasanjal. Sanje so ga
ponesle na valove »spominjanja«.
Da! Nekoč je to že doživel …
nekoč je že bil tukaj, saj so se ga polaščali občutki dobrodošlice, kot bi prišel
domov ali nekam, kjer mu je še posebej lepo.
V srcu je zaznal val topline in
ugodja. Porajal se je občutek ljubljenosti in sprejetosti – nekdo, ki ga je
moral imeti zelo rad, mu je šepetal melodijo, ki je vabila v ljubezenski objem.
Zvok je postajal stvaren, otipljiv in ljubezen je postajala snovna. Objela ga
je energija vseprisotnosti in blaženosti.
V katero resničnost je zajadral?
Kaj je ta ljubeča prisotnost, ki mu boža čute in ga napolnjuje z milino?
Dih ljubezni … ljubezen kot dih
nežna in sladka, ga je zavedla in povedla v vrtinec ekstaze, v katerem se je
izgubil za nedoločljiv čas trenutkov in občutkov.
So to sanje ali resničnost? Ali
je vse vseeno – vse eno? Se bo zbudil ali razblinil v nič …
Pisarka Simona
Obstaja sedem vrst sanj – zavesti – in sedem resničnosti, ki se medsebojno
pretapljajo ena v drugo. Ko je človek v stanju ločevanja te sedmerice,
postajajo razlike med njimi vse jasnejše.
Kako do tega znanja – stanja?
Skozi ustvarjalno učenje. Ni dovolj hoteti ali želeti ali ostati zunanji
opazovalec. Vse se začne z meditacijo – le-ta vodi v poglabljanje sebe, kjer se
začne razkrivati vse, kar je očem prikrito.
Sprejmimo svojo nevednost ter z njo Sokratovo modrost: »Vem, da nič ne vem!«
in rek: »Spoznaj se!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar