DESETI DAN

Dolgo sem se ukvarjala z dokazi o obstoju »boga« in ugotovila, da je to popoln nesmisel. Ne da se ga dokazati, ne glede na način, s katerim iščemo utemeljitvene dokaze.

Še najmanj je to možno izraziti z besedo, kajti sam po sebi je »bog« nespoznaven. Zato je uporaba kakršnihkoli definicij brezpredmetna.

 »Bog« se lahko le doživlja in načinov doživljanja je veliko. Prebliski, ki se ob tem pojavljajo, so še najbližje temu, kaj človekov um želi stlačiti v materializirano obliko »boga«.

Če v nas prevladuje intelekt, »boga« doživljamo skozi resnico.

Če v nas prevladuje čustvenost, se »bog« doživlja skozi srce.

Če um ni niti intelektualen niti čustven, je lahko »bog« spoznaven skozi dobroto.

»God« - Bog – prihaja iz besede »good« - dobro.

V glavnem pa se za »spoznavanje z bogom« prepletajo vsi trije načini. Te tri lastnosti (resnica, lepota, dobrota) so kot nekakšna »vrata«. Ko stopimo izza njegovega okvirja pod svod neba, spoznamo svet brez okvirjem (omejitev, vzorcev …).

Obstajajo ljudje, ki so presegli vse okvirje samo skozi zavest. Zavest je namreč sama po sebi brez »oken in vrat« in se ne poslužuje nobenega vzorca.

Človek, ki je spoznal zavest, je spoznal osvobojenost telesa od duha. To spoznanje je možno, ko se prenehamo identificirati s telesom.

*

Amor in Edna sta se drug drugemu zazrla v oči. To je bil svečan trenutek za dve duši, ki sta se ponovno srečali kot osebnosti.

Prepoznavanje je bilo iskreče in je vzbujalo občutenje popolne povezanosti. Med njima ni bilo ničesar, kar bi lahko skrila drug pred drugim. Vse je bilo kot na dlani. 

Srečanje ni bilo naključno – bilo jima je namenjeno.

Ni tako veliko trenutkov v življenju, ko človek kot osebnost v povezavi s svojo dušo, doživlja toliko neskaljene sreče in miru v sebi.

Prav nič jima ni bilo potrebno storiti niti izgovoriti. Vse je bilo preprosto povedano odveč – medsebojno in s celotnim obstojem sta zavestno občutila povezavo v "eno" – vse je bilo kristalno čisto in jasno.

Tudi, če bi se tisti hip razšla, ju v resnici ne bi ločilo prav nič več. Povezana sta bila z »bogom« v sebi.

*

Doživljanje v zavesti ljubezni je neizbrisno, kjerkoli že smo. Vse lahko oživimo in podoživimo, kadarkoli si to zamislimo.

*

Stekla sta po hribu navzdol proti mestu. V ozki ulici brez imena, sta naletela na skupino ljubkih mačjih mladičev. 

Starka vsa v črnem in s palico za pomoč ob hoji, je povedala, da so ostali brez mame. Bližnji sosed jo je zastrupil. Poginila je kmalu zatem, ko je skotila sedem mladičev.

V bližnji trgovini sta kupila mleko in mačjo hrano ter se vrnila k tem drobnim suhcenim bitjem, da jim za nekaj trenutkov polepšata življenje.

Tudi človek lahko drugega človeka osreči le za trenutek. Sreče nikomur ne moremo »podariti« v trajno last, če je človek ni v stanju zavestno doživljati v sebi.

Človek se loči od živali prav po zavesti. Kaj človeka žene, da ubija živali? Da postane slabši kot žival? 

 ... nezavedanje in s tem ločenost od vsega - od vsakega načina in oblike doživljanja »boga«.

Pisarka Simona