DRUGI DAN

  Zavest je kot tekoča reka, zato se ne zaustavljajmo v preteklosti. 

Edna je bila prvovrstna igralka svojega življenja. Znala se je preleviti v vse vrste vlog, ki jih zahteva bivanje na zemlji. Ni ji bil tuj poslovni svet, svet visoko izobraženih, niti svet kulture. Povsod se je znašla, a najbolj srečna je bila, ko je lahko vse vloge odložila in se igrala le sama s seboj.

Takrat je ne bi prepoznal več nihče, s katerimi je bila vpeta v vsakdan. Nič čudnega, saj je niti otočani, ki so jo lahko videvali na otoku med enim in drugim letnim časom, niso več spoznali.

Določeni ljudje so ji še posebej prirasli k srcu in njim se je kdaj pa kdaj razkrila. V pozni jeseni ali zgodnji pomladi, ko si jo videval na kolesu v vetrovki, pokriti s kapuco, pač ni bila več prepoznavna poleti kot bosonoga ženska, v lahni oblekici s slamnikom na glavi in na nosu s temnimi očali.

Ko je pristopila k starejšemu paru, ki ji je še lani novembra prodajal sveže obrane mandarine, se le-ta nista mogla načuditi, da je to res ona, ženska z nahrbtnikom in toplim turkizno zelenim brezrokavnikom izpred nekaj mesecev. Ljubeče je opazovala človeka, ki sta jo že ob prvem srečanju prevzela s svojo toplino, medsebojno povezanostjo in radodarnostjo.

Nikoli nisi vedel, izza katerega vogala se bo prisvetila. Bilo je je povsod polno. Čeprav so bili tudi dnevi, ko si jo lahko iskal z lučjo pri belem dnevu in ne bi ugotovil, na kateri konec otoka se je zatekla.

Samozadostna, za marsikoga muhasta in svojeglava, je neizmerno ljubila dneve, ki jih je lahko preživljala po lastnem vzgibu, kot se ji je prav tisti hip zljubilo. Odvisna ni bila od ničesar in od nikogar in prav to ji je prinašalo največjo radost in spokoj.

Seveda ni bilo vedno tako. Edni ni bilo prizaneseno niti v otroštvu niti v dobi odraslosti. V nekem obdobju je doživela »brodolom«, se s težavo pobirala in se šele z leti ponovno sestavila v človeka, vrednega vsega najboljšega. Ko je življenje postavilo na kocko vse, kar ji je bilo najbolj sveto in največ vredno, se je v nekem trenutku izgubila – bolečina je preplavila vso njeno bit in bila je prepričana, da ji ne bo nikoli konca.

A Ednino ime, ki v hebrejščini pomeni radost in veselje, je velevalo, da bo skozi boleči proces preobrazbe slej kot prej spoznala izvor svojega obstoja. Kajti nesrečnosti sledi sreča, žalosti veselje, dežju sonce itn.

Kdor je zmogel zaobiti njeno žalost in trpljenje, je kmalu spoznal, kako vesela in radostna je v resnici njena duša. V resnici je prekipevala od želje po plesu in ljubezni. Hrepeneče se je ustavljala ob vsakem bitju, ki bi jo moglo videti in sprejeti takšno, kot je bila v resnici.

Prebroditi je mogla številne zmote o sebi in svetu, v katerem se je nemalokrat počutila, kot tujka. Poti so jo vodile na stranpoti in ponovno iskanje prave – samo njene smeri.

Ko si dovolj zavzet in naveličan trpljenja, se zgodi preobrat – in ta se vedno zgodi, ko se predaš – v katerem vzklije novo upanje.

Da, tako se je Edna nekega lepega dne prebudila z zavedanjem, da mora spustiti vse in najprej sprejeti le sebe. Osvetlila je svojo bolečino z drugim, manj trpečim pogledom in sčasoma ponovno uzrla sladkosti življenja, ki so se navsezadnje ponudile kar same.

Dolga leta iskanja so šla v pozabo in prelevitev na koncu ni predstavljala več takšne neznosnosti, ko je ozavestila nov vidik doživljanja same sebe in sprejela svoj obstoj v celosti.

Ta stvarnost ji je prinesla težko pričakovano podobo sveta, v katerem lahko sama izbira tako občutke kot dogodke, ki so samo posledica njenih misli. Misli in z njo povezane energije so stekle v drugo, obratno smer – smer pristne radosti in sreče.

Z leti so sledile modrosti, ki jih je povezala v šopek z vsemi dotedanjimi izkušnjami in se zarekla sama sebi, da bo življenje spremljala le še skozi prizmo obilja, ki ji bo prišlo nasproti.

Vzljubila je svoje življenje in se z njim ljubila vsakič, ko se ji je zahotelo ponoviti. Včasih se je spraševala, zakaj vse je nekoč izgubljala čas in energijo, ki jo je po novem znala uporabljati v svojo korist. Ne nazadnje pa je ozavestila, da se v resnici vse zgodi ob svojem – pravem – času.

Nekega dne je Edna prejela sporočilo: »Pozabi na vse, kar si kadarkoli slišala o ljubezni!«. Posredoval ji ga je »varuh«, ki jo je oskrboval z ljubeznijo. Tokrat je Edna krenila na pot, ki je vodila v obratni smeri od ustaljene …

Vsem, ki menijo, da popolna "duhovna" preobrazba ni možna ali vsaj ni možna v doglednem času, sporočam naslednje:

»Danes PRAZNUJEM 4. obletnico PONOVNE POVEZAVE svoje duše s seboj, z drugimi in s celotnim vesoljem. Prav vzhičena sem nad čudovitim dnevom, ki iz trenutka v trenutek praznuje z mano in nosi vse vrste obilja …«

ŠTIRJE KLJUČI do miru in svobode:

RADOST, 

MILINA, 

VESELJE

 in LJUBEZEN!

Pisarka Simona