OSMI DAN

Bil je mesec z največ svetlobe in najmanj teme. Mesec, ko se približuje vrhunec najdaljšega dne, ki mu bo sledila najkrajša noč. Svetlobe, kolikor ti je ljubo in drago … 

A če si imel željo pozdraviti jutranjo zoro, si moral iz postelje ob prvem svitu.

 

Edni je predstavljal ta del leta čas, ki ga ni tratila za vsakodnevna opravila. Mnoga srečanja in druženja, ki niso bila nujna, je prestavila za nedoločen čas.

Srečna, da se lahko tako vsaj za nekaj časa izogne rutini, se je ob zgodnjih jutrih rada podala na bližnje vrhove z lepimi razgledi ali pa je vzhod sonca pričakala na obali, daleč od človekovih prebivališč.

Na poti do cilja so jo že navsezgodaj, ko je večina še spala, pozdravile številne živali, navajene življenja v skladu z ritmi narave.

Ko se vse dogaja z določenim namenom in ker seveda naključij ni – to je Edna resnično že mnogokrat izkusila na svoji koži – je v teh srečanjih odkrivala, kakšno sporočilo ji prinašajo živali. Kajti vsako bitje tega sveta komunicira s prav vsakim drugim bitjem, le njihov jezik je potrebno prevesti na sebi razumljiv način.

Tako je bilo tudi tega jutra, kjer je srečevala številna znamenja v obliki smerokazov in živali, ki so ji v prevodu sporočale, kam naj krene naprej.

Po prav nič napornemu vzponu se je na vrhu hriba pripravila na jutranji pozdrav novega dne. Zavzela je držo plesalke in ob dotiku božajočega vetra in melodiji ptičjega žvrgolenja z nežnostjo začela pozibavati svoje telo. Njena sreča je bila kot velik tolmun, poln vode, v kateri bi se lahko okopala še z nekom, če bi se ji zmogel približati.

Igrivost korakov jo je popeljala do trenutka, ko so jo s toplino oblili prvi sončni žarki. Obdala jo je energija svetlobe, ki jo je vsaka celica telesa hvaležno posrkala in jo osvetlila od znotraj navzven. Zavestno je stopnjevala ritem in nehote postajala živa privlačnost za rojevanje nečesa novega.

Ognjevita prisotnost v njeni biti je bila povabilo, da se ji pridruži vsak s podobno energijo. Zato ni bilo čudno, da se je nadnjo zgrnila jata raznoterih ptic in s sodelovanjem vzpostavila krogotok čiste vibracije ljubezni.

Vse se je vrtinčilo v radostnem plesu na melodijo, igrano iz zvokov narave.

Za drobec sekunde je zastala. V sebi je občutila prisotnost nove energije, ki se je dopolnjujoče pretapljala z njeno ženskostjo.

Nov val moči ji je dal vzgon, še večjo lahkotnost, s katero je njena milina postajala vse izrazitejša.  

Poneslo jo je višje proti nebu - esenca njenega življenja se je povzdignila iz telesa med ptice in veter in sonce … ter jo ponesla na krilih radosti.

Duša se je prepletla v združitveni ples - z njegovo dušo – s prisotnostjo moške energije ter se stapljala z njeno v občutenju ekstaze in blaženosti. Zavedala se je, da ljubi – da je postala ljubezen sama.

Tega jutra je Amor kar poletel iz postelje. V trenutku je bil prebujen, vrgel nase srajco in hlače ter z nekim posebnim žarom in zaletom vzel pot pod noge. 

Brez posebej zastavljenega cilja in ne da bi vedel, kam točno se je namenil … in kaj sploh ga je tako iznenada prebudilo …

  

Spolnost je »dvogovor« moškega z naravo skozi žensko in obratno – ženske z naravo skozi moškega. Če smo v spolnem odnosu zavestni – globoko prisotni – potem zavest postane globoka meditacija.

Spolnost skozi določene tehnike meditacije spolno energijo preobraža. Le-ta se več ne izgublja, temveč spolnost presega. Tedaj nismo več samo telo, kajti pričujoča energija je spoznala nekaj onkraj telesa.

V spolnem odnosu popolna predaja in zaupanje pomeni – zavestno pretapljanje v ponujene globine brez boja, brez potlačitve – možnost, da sublimirane energije tečejo k novemu viru.

Spolnost skozi meditacijo ne ustvarja občutka izkoriščanosti in partner ni več samo orodje za zadovoljevanje potrebe po telesnem ugodju. Drug skozi drugega partnerja začutita uvid v sobivanje in druge, višje ravni resničnosti.

Če spolno dejanje postane meditacija, se rodijo občutki ljubezni. Ko nas prevzamejo hvaležnost, prijateljstvo in sočutje, potem vemo, da ljubimo.

Pisarka Simona