UVOD
Zgodnje jutro, 16. septembra 2017.
Poslušam igranje na boben. Ritem, ki pelje iz mraka v svetlobo novega dne. Ni prav veliko trenutkov v življenju tako mističnih in pospremljenih s toliko zavedanja, da se ljudje prebujamo v boljši jutri. Večnost je z nami, a zaslepljeni kot smo, menimo, da so to samo zgodbe za ljudi z bujno domišljijo.
Čarobnost tega trenutka postaja resničnost, saj dan postaja stvaren, viden in pomešan s ptičjimi spevi. Veter nosi ta ponavljajoči ritem udarcev skozi odprta vrata prav do mojih ušes, ko občutim v sebi vso milino in zahvalo, da sem, kjer sem. V objemu morja, jutranje zarje in vetra, ki mi nosi sporočilo: »Začni! Zdaj je pravi trenutek, da zaključiš krog spoznanj, ki so ga zaokrožila tri leta velikih učenj in modrosti, prepotrebnih za današnji čas«.
Predaj sporočilo naprej. Bodi kot ta glasnik iz bližnjega gozdiča, ki vsako jutro, s ponavljajočo se predstavo na bobnu, ponuja odgovore kot na dlani. Izbrana si, da spoznanja deliš naprej. Vsak, ki bo zapisano prebral, bo dobil upanje zase, da ni osamljen. Da nas je vsak dan več in da se ponovno vključujemo v zavedanje obstoja.
Davno pozabljene svete prostore, dragocena sporočila in zapise preteklosti razgrni med vse, ki so začutili, da je prišel čas, ko izstopiti iz kroga nemoči predstavlja edini način za pretok energije v pravo smer. Pravilno usmerjena energija bo združila vse, ki s stopnjo svojega zavedanja iščejo somišljenike in soustvarjalce vrnitve sreče in blaženosti na zemljo. Tako kot je nekdaj že bilo, ponovno bo, ko se bo »prebudilo« dovolj ljudi in potegnilo za seboj tudi te, ki v globokem spanju nezavedno tipajo za resnično stvarnostjo.
Svetloba se širi, kot nezadržno prihaja nov dan. Svetost bivanja, blaženost biti in živost duha z močjo naravnih ritmov in toka življenja, zavedajočim že odpira vrata. V tem ni nič nenavadnega. Vse, kar je davne eone bilo »tukaj«, je v resnici še vedno tukaj. Čeprav v občutenju, da odkrivamo nekaj novega, je vse nekoč že bilo razkrito in doživeto. Poskrito zaradi človekove malomarnosti in nespoštovanja naravnih načel se ponovno razkriva tistim, ki to želijo »videti« in ki po tem neskončno hrepenijo.
Nima se smisla stiskati za nevednostjo in nevrednostjo ter zaradi strahu ponikniti s svojimi spoznanji. Duša ve. Vsak, ki ji bo prisluhnil in bil pozoren nanjo, bo svoj omejeni svet razširil v neskončnost. V povezavi z vesoljem bo v pomoč mati narava, ki vsak dan ljubeče ponuja odgovore na svoji »dlani«.
Le mi smo tisti, ki smo odtavali in razvrednotili njeno poslanstvo. Razvoj tehnologije, verstva, politične opredeljenosti, nepoznavanje naravnih načel, pozabljenost starodavnih sporočil ipd. so nas zavedli daleč, daleč od resničnega izvora in popolnoma odtujili od naše duše.
Preden se popolnoma potopimo v razmislek o svojem obstoju, še enkrat zajemimo zrak, splavajmo na površje in se ozrimo okrog sebe. Želimo obstajati v sozvočju z življenjem in se mu ponuditi z zaupanjem? Se ponovno povezati z vsem ustvarjenim v duhu ljubezni? Smo pripravljeni odpreti srca in dovoliti duši, da spregovori namesto nas?
Postati to, kar v resnici smo, ni tako zamegljeno, da ne bi mogli prepoznati. Veter ima čudežne moči. Le vrata je treba na stežaj odpreti, narediti prepih, da se odpihnejo dvomi in razpihajo meglice v glavah nevednih in nejevernih. Nesreča nikakor ni naše naravno stanje - ozreti se za poslanstvom svoje duše je najbližje naši naravi. Narava našega obstoja je poskrbela za rojstvo naše biti, da bi le-ta uživala blaženost, srečo, ljubezen in ne dušeče strahove ter z njimi povezano trpljenje.
Že od nekdaj je bilo tako, a čez tisočletja smo sami sebe pahnili v nesrečo. Pozaba bistva obstoja se je porazgubila v mržnji in nadvladi posameznikov, ki so želeli in še želijo z manipulacijo živeti na račun drugih. Njihova tema hoče prevzeti oblast nad svetlobo. Skozi vojna in osvajalska obdobja, tiranstvo ženskosti in odtujitev moškosti od srčnega bistva, je pahnila človeštvo za več tisočletij v pozabo.
Uravnovešanje ženskih in moških načel bo človeka osvobodilo številnih zablod. Žensko poslanstvo današnjega časa je v moškem odpreti in spodbuditi k delovanju njegov srčni center moči, da bo v polnosti in svobodno sposoben izražati samega sebe. Moško poslanstvo pa je, da žensko odpre in spodbudi k delovanju osvobajajoče spolnosti, ki predstavlja njeno ustvarjalno energijo in je izvor prvinskosti in najglobljih moči.
Vse to in še mnogo več, bom skozi knjigo predstavila iz osebnega doživljanja stvarnosti, kajti s pozornostjo ter veliko tankočutnosti, sem prišla do spominjanja izvirnosti svoje duše. Duše, ki sliši na ime Ljubezen.
Da! Ime ji je Ljubezen. Ne glede na vsa poimenovanja v preteklosti, na vse izkrivljanje njenega izvora, se ni pustila ugnati.
In se ne bo pustila ugnati niti tistim, ki so odločeni, da ji prisluhnejo. »Slišati« se jo da s srcem. Izvor blaženosti, vseh ekstatičnih čutenj in doživljanja telesnega ugodja izhaja iz srca - vse se začne v srcu. Le-tega vodi duša, ki je ob vsakem rojstvu v novi osebnosti in se preobraža z izkušnjami naših preteklih življenj. Želi izkušati vse, kar človek kot utelešeno bitje predstavlja.
Izgubili smo izraznost svoje duše, ki jo privlači in osrečuje le ljubezen in vse, kar je storjenega v njenem duhu. Zatorej ponovno - nismo rojeni za trpljenje, temveč za radost in uživanje le-te. Naša osnovna pravica je vzeti vse že ZDAJ in TUKAJ in ne enkrat nekoč, nekje … Ponuja se toliko vsega, kot je človek v svojem utelešenju sploh možen užiti. Toliko ljubezni in doživljanja stanja blaženih občutkov, kot jih sploh lahko prenese. Toliko vznesenosti veselja in sreče, kot le lahko dojame … Za vse navedeno seveda velja tudi obratno.
Sprejmemo lahko le to in toliko, kot si dovolimo – dobesedno. Nemogoče je vse to razložiti umu, dokler ne doživimo lastnih izkušenj. Kako bi se lahko verodostojno izrekala, če ne bi spoznala, kako je, ko se znajdeš na samem dnu in kako, ko se povzpneš na sam vrh? Šele pot v obe smeri razjasni poglede od spodaj navzgor in obratno, od zgoraj navzdol.
Poudarjam – izražanje duše nosi v sebi stanje blaženosti. Njene blagosti so tolikšne, kot jih posameznik sebi dovoli užiti.
Pot do stanja osvoboditve telesa in duha so modreci, mistiki in razsvetljeni ljudje že tlakovali. Ni tako nemogoče, da te poti ne bi prepoznali tudi sami.
Zakaj si torej ne bi dovolili več in še boljše? Brez krivde preteklosti, brez spon, ki smo si jih sami nadeli in brez sramu pred samim seboj!
Zatorej ljubi človek poleti na krilih svoje duše in se pridruži letenju vseh, ki so že vstali iz zablod trpečega odraza samega sebe in posedi na obzorju radostnega upanja.
Poraja se novo obdobje, ki bo osvetlilo davne modrosti, poskrite v želji zavajanja in osebnih koristi. Vsa verstva, ki so popačila izvirnost že zapisanih besedil in naredile človeka ustrahovanega in nemočnega, tonejo v pozabo. Počasi, a zagotovo. Pionirji današnjega časa že kukamo na plano. Ti bodo - bomo - poskrbeli, da resnica ne bo več zavita v temo. Povrnjeno upanje bo dvignilo vse, ki niso več zadovoljni v čredi privzetih »resnic«.
Zgodnje jutro, 16. septembra 2017.
Poslušam igranje na boben. Ritem, ki pelje iz mraka v svetlobo novega dne. Ni prav veliko trenutkov v življenju tako mističnih in pospremljenih s toliko zavedanja, da se ljudje prebujamo v boljši jutri. Večnost je z nami, a zaslepljeni kot smo, menimo, da so to samo zgodbe za ljudi z bujno domišljijo.
Čarobnost tega trenutka postaja resničnost, saj dan postaja stvaren, viden in pomešan s ptičjimi spevi. Veter nosi ta ponavljajoči ritem udarcev skozi odprta vrata prav do mojih ušes, ko občutim v sebi vso milino in zahvalo, da sem, kjer sem. V objemu morja, jutranje zarje in vetra, ki mi nosi sporočilo: »Začni! Zdaj je pravi trenutek, da zaključiš krog spoznanj, ki so ga zaokrožila tri leta velikih učenj in modrosti, prepotrebnih za današnji čas«.
Predaj sporočilo naprej. Bodi kot ta glasnik iz bližnjega gozdiča, ki vsako jutro, s ponavljajočo se predstavo na bobnu, ponuja odgovore kot na dlani. Izbrana si, da spoznanja deliš naprej. Vsak, ki bo zapisano prebral, bo dobil upanje zase, da ni osamljen. Da nas je vsak dan več in da se ponovno vključujemo v zavedanje obstoja.
Davno pozabljene svete prostore, dragocena sporočila in zapise preteklosti razgrni med vse, ki so začutili, da je prišel čas, ko izstopiti iz kroga nemoči predstavlja edini način za pretok energije v pravo smer. Pravilno usmerjena energija bo združila vse, ki s stopnjo svojega zavedanja iščejo somišljenike in soustvarjalce vrnitve sreče in blaženosti na zemljo. Tako kot je nekdaj že bilo, ponovno bo, ko se bo »prebudilo« dovolj ljudi in potegnilo za seboj tudi te, ki v globokem spanju nezavedno tipajo za resnično stvarnostjo.
Svetloba se širi, kot nezadržno prihaja nov dan. Svetost bivanja, blaženost biti in živost duha z močjo naravnih ritmov in toka življenja, zavedajočim že odpira vrata. V tem ni nič nenavadnega. Vse, kar je davne eone bilo »tukaj«, je v resnici še vedno tukaj. Čeprav v občutenju, da odkrivamo nekaj novega, je vse nekoč že bilo razkrito in doživeto. Poskrito zaradi človekove malomarnosti in nespoštovanja naravnih načel se ponovno razkriva tistim, ki to želijo »videti« in ki po tem neskončno hrepenijo.
Nima se smisla stiskati za nevednostjo in nevrednostjo ter zaradi strahu ponikniti s svojimi spoznanji. Duša ve. Vsak, ki ji bo prisluhnil in bil pozoren nanjo, bo svoj omejeni svet razširil v neskončnost. V povezavi z vesoljem bo v pomoč mati narava, ki vsak dan ljubeče ponuja odgovore na svoji »dlani«.
Le mi smo tisti, ki smo odtavali in razvrednotili njeno poslanstvo. Razvoj tehnologije, verstva, politične opredeljenosti, nepoznavanje naravnih načel, pozabljenost starodavnih sporočil ipd. so nas zavedli daleč, daleč od resničnega izvora in popolnoma odtujili od naše duše.
Preden se popolnoma potopimo v razmislek o svojem obstoju, še enkrat zajemimo zrak, splavajmo na površje in se ozrimo okrog sebe. Želimo obstajati v sozvočju z življenjem in se mu ponuditi z zaupanjem? Se ponovno povezati z vsem ustvarjenim v duhu ljubezni? Smo pripravljeni odpreti srca in dovoliti duši, da spregovori namesto nas?
Postati to, kar v resnici smo, ni tako zamegljeno, da ne bi mogli prepoznati. Veter ima čudežne moči. Le vrata je treba na stežaj odpreti, narediti prepih, da se odpihnejo dvomi in razpihajo meglice v glavah nevednih in nejevernih. Nesreča nikakor ni naše naravno stanje - ozreti se za poslanstvom svoje duše je najbližje naši naravi. Narava našega obstoja je poskrbela za rojstvo naše biti, da bi le-ta uživala blaženost, srečo, ljubezen in ne dušeče strahove ter z njimi povezano trpljenje.
Že od nekdaj je bilo tako, a čez tisočletja smo sami sebe pahnili v nesrečo. Pozaba bistva obstoja se je porazgubila v mržnji in nadvladi posameznikov, ki so želeli in še želijo z manipulacijo živeti na račun drugih. Njihova tema hoče prevzeti oblast nad svetlobo. Skozi vojna in osvajalska obdobja, tiranstvo ženskosti in odtujitev moškosti od srčnega bistva, je pahnila človeštvo za več tisočletij v pozabo.
Uravnovešanje ženskih in moških načel bo človeka osvobodilo številnih zablod. Žensko poslanstvo današnjega časa je v moškem odpreti in spodbuditi k delovanju njegov srčni center moči, da bo v polnosti in svobodno sposoben izražati samega sebe. Moško poslanstvo pa je, da žensko odpre in spodbudi k delovanju osvobajajoče spolnosti, ki predstavlja njeno ustvarjalno energijo in je izvor prvinskosti in najglobljih moči.
Vse to in še mnogo več, bom skozi knjigo predstavila iz osebnega doživljanja stvarnosti, kajti s pozornostjo ter veliko tankočutnosti, sem prišla do spominjanja izvirnosti svoje duše. Duše, ki sliši na ime Ljubezen.
Da! Ime ji je Ljubezen. Ne glede na vsa poimenovanja v preteklosti, na vse izkrivljanje njenega izvora, se ni pustila ugnati.
In se ne bo pustila ugnati niti tistim, ki so odločeni, da ji prisluhnejo. »Slišati« se jo da s srcem. Izvor blaženosti, vseh ekstatičnih čutenj in doživljanja telesnega ugodja izhaja iz srca - vse se začne v srcu. Le-tega vodi duša, ki je ob vsakem rojstvu v novi osebnosti in se preobraža z izkušnjami naših preteklih življenj. Želi izkušati vse, kar človek kot utelešeno bitje predstavlja.
Izgubili smo izraznost svoje duše, ki jo privlači in osrečuje le ljubezen in vse, kar je storjenega v njenem duhu. Zatorej ponovno - nismo rojeni za trpljenje, temveč za radost in uživanje le-te. Naša osnovna pravica je vzeti vse že ZDAJ in TUKAJ in ne enkrat nekoč, nekje … Ponuja se toliko vsega, kot je človek v svojem utelešenju sploh možen užiti. Toliko ljubezni in doživljanja stanja blaženih občutkov, kot jih sploh lahko prenese. Toliko vznesenosti veselja in sreče, kot le lahko dojame … Za vse navedeno seveda velja tudi obratno.
Sprejmemo lahko le to in toliko, kot si dovolimo – dobesedno. Nemogoče je vse to razložiti umu, dokler ne doživimo lastnih izkušenj. Kako bi se lahko verodostojno izrekala, če ne bi spoznala, kako je, ko se znajdeš na samem dnu in kako, ko se povzpneš na sam vrh? Šele pot v obe smeri razjasni poglede od spodaj navzgor in obratno, od zgoraj navzdol.
Poudarjam – izražanje duše nosi v sebi stanje blaženosti. Njene blagosti so tolikšne, kot jih posameznik sebi dovoli užiti.
Pot do stanja osvoboditve telesa in duha so modreci, mistiki in razsvetljeni ljudje že tlakovali. Ni tako nemogoče, da te poti ne bi prepoznali tudi sami.
Zakaj si torej ne bi dovolili več in še boljše? Brez krivde preteklosti, brez spon, ki smo si jih sami nadeli in brez sramu pred samim seboj!
Zatorej ljubi človek poleti na krilih svoje duše in se pridruži letenju vseh, ki so že vstali iz zablod trpečega odraza samega sebe in posedi na obzorju radostnega upanja.
Poraja se novo obdobje, ki bo osvetlilo davne modrosti, poskrite v želji zavajanja in osebnih koristi. Vsa verstva, ki so popačila izvirnost že zapisanih besedil in naredile človeka ustrahovanega in nemočnega, tonejo v pozabo. Počasi, a zagotovo. Pionirji današnjega časa že kukamo na plano. Ti bodo - bomo - poskrbeli, da resnica ne bo več zavita v temo. Povrnjeno upanje bo dvignilo vse, ki niso več zadovoljni v čredi privzetih »resnic«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar