Ali vemo, da misel potuje hitreje kot svetloba?
Ali se zavedamo svojih misli, ki jih pošiljamo svetu?
Niste prepričani, da svoj svet so-ustvarjamo? Seveda ne samo
z dejanji, ampak predvsem z vsako svojo mislijo posebej?
Nobena skrivnost ni, da: »To, kar misliš, TO SI.
Vsi skupaj in vsak zase naj bi ustvarjali »boljši jutri«.
Ampak kako, če je naša glava polna težkih, postanih in
zatohlih misli?
Kako izprazniti glavo, da bi prenehali uničevati sebe in
druge (v prvi vrsti naše misli VEDNO najprej poškodujejo nas same)?
Torej je resničnost, ki jo vidi (opazuje) vsak posameznik,
točno takšna, kot so njegove misli.
Če so misli prestrašene, bo življenje en sam kaos nezavednih
besed in dejanj – po navadi ponavljajočih vzorcih, prepričanjih in brez kančka
zdravilne energije.
Seveda velja tudi obratno!
Če so misli ljubeče, srčne, polne topline, se bo naša resničnost
odslikavala na točno takšen način: pozitivno in optimistično.
*
Prepolno glavo misli lahko izpraznimo na preprost način,
ampak to si moramo resnično in z vsem bitjem tudi želeti, po tem hrepeneti. Če
TO resnično želimo uresničiti – bomo tudi uresničili. Začeli bomo iskati možne
poti. Raziskovati …
Kaj?
»Ali obstaja meditativna metoda – meditacija -, ki bi
pomagala meni?, se boste morda vprašali.
Kajti za izpraznitev prepolne glave ne poznam nobenega
drugega načina, kot je to MEDITACIJA.
Meditacija – no, naprej bi bilo sploh dobro razmisliti o
prvem koraku, malo pobrskati po spletu, ustvariti svoje mnenje in poskusiti s
tem, kar nas pritegne …
O meditaciji imam zelo svojevrsten pogled in tudi pristop.
Meditacij je toliko, kot je ljudi.
Da – prav ste prebrali. Ne obstaja ena sama metoda za vse.
Ampak da bi spoznali meditacijo, ki pomaga vam, morate začeti
raziskovati – tudi med vsemi nami, ki smo to že uvedli v svoj vsakdanjik.
Začetki preprosto morajo biti taki, da pogledamo na izkušnje
drugih in se poskušamo iz njih naučiti tudi kaj zase. In predvsem raziskovati,
kako bi to delovala na vas same.
Meditacija, če bi jo morala strniti v definicijo – pomeni stanje,
v katerem je naša glava izpraznjena vseh misli in mi lahko slišimo/poslušamo
svojo lastno tišino.
To je to osvobajajoče stanje – »slišati« lastno tišino!
Jasno – bere se paradoksalno! Če bi bili v življenju izjemno
pozorni, bi ugotovili, da je vse »paradoks«.
Vendar … zavedam pa se, da nekdo, ki še nikoli ni razmišljal
o tem, da bi meditiral, vsega povedanega še ne more okusiti.
Zato in predvsem zato me zadnje čase vse bolj grabi zamisel,
da predstavim ta SAMOSVOJI POGLED na MEDITACIJO.
… in posledično na stvarnost ali resničnost, ki jo opazujemo –
vendar NI NAŠA PRAVA NARAVA.
Morda napišem »knjigo« v pomoč, kako se uskladiti s "svojo " meditacijo …
Toliko za danes.
Z ljubeznijo, Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar