Ime ji je Ljubezen
Simona Babič (2018)
- odlomek iz knjige -
- grafično oblikovanje: Aleš Boškoski -
MEDITACIJA
- NI DRUGE POTI
Meditacija
nas usmerja v prebujanje, ko sreča doživljanja stvarnosti zaobjame povsem
drugačno dimenzijo. S spolnostjo in hrano tešimo želje po telesnem ugodju,
meditacija pa polni našo bit z druge vrste »hrano« in »užitki« saj postopoma
izginjajo tesnoba, napetosti in vse vrste notranjih bojev. Rojevajo se mirnost,
zadovoljstvo in odkrivanja trajnejših občutkov sreče - zgodi se srečanje s
sedanjostjo. Naenkrat nismo nikjer drugje več kot »tukaj in zdaj«. Ko se
povzpnemo od vezanosti za uživanje zgolj na telesni ravni, postanemo del neba -
svetlobe - in dosežemo blaženost. Blaženost je občutek največje sreče, ki lahko
doleti človeka.
Sveta Trojica (bog, sin in sveti
duh) v krščanstvu je na vzhodu poimenovana z izrazom sat-čit-ananda (sat = resnica, čit = zavest, ananda = blaženost). Ko
se širimo pod okrilje resnice ozavestimo, da je vse zavest - vse je svetloba. S
tem plamenom zavesti vstopamo še globlje v svoje bistvo in razkriva se oblika
doživljanja sreče v blaženosti. Vendar sreče ne najdemo, ko se nanjo
osredotočamo. Sreča se zgodi, ko smo sproščeni - meditativno naravnani - saj je
v resnici vedno tukaj (v nas). Ko nekaj iščemo, smo napeti, nesrečni, a sreča je
izmuzljiva. Ko pozabimo na vse napore, se sreča pojavi sama od sebe. Če so
izražene misli nedojemljive, je na vidiku še kar nekaj lastnega razmisleka in
priprav na spremembe doživljanja samega sebe.
Toliko
za uvod. Nisem učiteljica meditacije, imam pa izkušnje doživljanja stanja v
blaženosti (gledano celostno, je k temu veliko pripomoglo »učenje« in doživljanje
tantričnih izkustev). O meditaciji nimam namena poučevati, želim osvetliti le svoj
primer in spodbuditi za tovrstno pot do sebe. Spoznavam, da si ljudje čas za
meditacijo niso pripravljeni utrgati. Nasploh je misel, da bi si ga vzeli samo
zase, in to celo v tišini ali v miru, strašljiva in vzbuja nelagodje.
Večina
nenehno potrebuje okoli sebe hrupno dogajanje in neštete priložnosti za
druženja, ob katerih držijo v roki vsak svoj mobilni aparat v katerega
pogledujejo vsake »tri sekunde«. Pozornost je na ničli. V resnici niso niti z
ljudmi s katerimi se družijo in niti s tistimi v navidezni interakciji, kar pa danes
sodobna tehnologija omogoča že na vsakem koraku. Nemir prerašča v obsedenost,
kar se ne da spregledati. Kljub vsemu dogajanju okoli sebe se niti ne zavedajo,
da so v resnici osamljeni in v tem početju iščejo nadomestilo. V sled
navedenega se poraja vrsta novih odvisnosti, ki ne prinašajo nič dobrega. Vsaj
kar se tiče posameznikov, ki tega ne bodo sami spregledali.
Prav
nič obetajoče, kajti sama spoznavam, koliko dobrega nosi redno izvajanje
meditacije. Nisem povsem tipična meditantka
in nimam v mislih nobenega asketskega življenja brez uživanja, ki ga ponuja
tuzemeljsko bivanje. Prav tako nimam v mislih »posiljevanja« samega sebe v vse
mogoče drže ali jogijske položaje, saj nimamo vsi enakega telesnega ustroja
niti let ali zdravja in še manj potrebe v vživljanje »jogijev«, ki so celo
življenje posvečali meditiranju ali nekemu prepričanju, da bodo v osami in z odpovedovanjem
našli »boga«. Menim pa, da je v naš način življenja, ki postaja vedno bolj
oddaljen od vsega »naravnega«, dobro vnesti vsaj kanček teh starodavnih (in
preizkušenih) modrosti, ki nam lahko pomagajo, da lažje preživimo/shajamo tudi
danes.
V
sled navedenega meditacije ne izvajam niti ob točno določeni uri niti v »predpisanem«
sedečem - joga - položaju. Prepuščam se ji, ko začutim, da je čas zanjo in to v
sproščeno ležečem položaju. Ker v njej neznansko »uživam«, mi nikoli ni težko
začeti. Pravzaprav jo lahko izvajam kjerkoli, ko nanjo pomislim. Me osvobaja,
pomirja, uravnoveša in po koncu meditacije ustvarja izjemno občutenje dviga
energije. Morda si vsega tega ne zmorete predstavljati, če še niste poskusili.
No, uživanje v meditaciji samo po sebi ne sodi v miselnost posameznikov, a
dejstvo je, da sem sčasoma dospela do točke, ko v njej »najdem« vse sorte izkušenj.
Seveda
na samem začetku ni bilo tako, kajti nepovezan, nepretočen in nemiren človek
mora v sebi najprej vzpostaviti prvotno/prvinsko ali naravno stanje - to je pretočnost
energije, ravnovesje in umirjenost. Z vztrajnim meditiranjem se sčasoma vse to
doseže, nikakor pa čez noč. Ko je naneslo, da sem meditacijo preskočila oziroma
je nekaj dni zapovrstjo nisem izvajala, sem kmalu občutila, da se mir in
ravnovesje spodnašata.
Ne
bom se spuščala v vrste, tehnike in možnosti izvajanja različnih meditacij
(obstaja mnoštvo literature, delavnic ipd.), čeprav se bom tu pa tam - med
samim besedilom - dotaknila tudi nekaj globljih razmislekov. Vsak, ki bo želel
spoznati ta aspekt doživljanja samega sebe bo našel način in vrsto meditacije,
ki bo slej kot prej prinesla koristi in po preteku določenega časa ponesla celo
v doživljanje mirnejših obdobij oziroma višjih stanj zavesti. Zato je moje priporočilo
- raziskovanje in preizkušanje te plati možnega duhovnega razvoja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar