Samo resnično in neumorno
hrepenenje po ljubezni je tudi pot do nje. Saj skoraj ne moreš verjeti, ko se
resnično zgodi. A zgodi se, in to zagotovo samo z veliko vztrajnosti in neutrudnim
iskanjem njene resnice, njene prave veličine.
Hrepenenje velikokrat
meji celo na nevzdržen občutek in grozno veliko potrebo, da bi se to iskanje že
vendarle enkrat končalo. Pot zna biti tako zapletena in polna vijug, da mimogrede
iztiri zastavljeno smer.
Prošnja, tiha,
izrečena v globini srca, ki je spremljevalka prenekaterih preteklih življenj, pa
je vseeno lepega dne uslišana. Neverjetno, vem!
Tako velika
prošnja je lahko uslišana le enkrat, kajti krog nepopolnih in neštetih ponavljanj
je z njeno uresničitvijo zaključen. Nikoli več se ne bodo zgodile nobene druge
ljubezni. Ta ena in edina bo zaključila vrtince iskanj, ki so generacijsko
pogojeni z različnimi prepričanji, vrednotami in zahtevami družbe.
Tako je! Vse se zaključi. Preskok je fantastičen
tudi zato, ker se ga ne zavedamo. Nič ni tako, kot se nam zdi in nič se ne bo
zgodilo tako, kot mi mislimo, da se mora.
Nič!
Kako in kdaj se
bo zgodilo – na to naša osebnost niti nima vpliva. Vpliv pa lahko ima za
začetek hvaležnost, molitev, zaupanje in predanost. Kdo ve, kaj vse pa izven tega
vpliva v resnici poseže v to, da se ljubezen zgodi – tega nikoli ne prepoznamo.
Vsaj ne v celoti.
Zgodi se in to
zadostuje. Za prepoznavanje to zadostuje. Šele čas razjasni vse podrobnosti,
povezane z ljubeznijo. Čisto vsakemu se bo zgodila drugače, na njemu lasten in
prepoznaven način, zato so tudi vse primerjave brezpredmetne. Toliko v opozorilo
vsem, ki se na to pot brez vrnitve, želijo podati.
Pa tudi želja
pri tem ne bo pomagala, kajti predhodno bo sledilo spoznanje, da je v resnici
že sama želja ovira. Ko vse spustimo in se prepustimo na milost in nemilost, se
zgodi. Kdaj točno, kje in kako, pa prepoznava samo vsak sam in še to le po
preteku določenega časa. Med samim dogajanjem praviloma nikomur ni nič jasno.
Vse samo je nekako tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu, brez zavedanja,
da se dogaja nam.
Mi smo sprožili ta
proces, zato samo mi odgovarjamo vsemu, kar se zgodi – na enkraten in hkrati
kot vedno: neponovljiv način.
Srečno pot!
Ni komentarjev:
Objavite komentar