NAJSLAJŠE POTICE NA SVETU

(DANES NI FOTOGRAFIJE, KER SEM SE NANJO SPOMNILA ŠELE, 

KO SEM "JO" ŽE POJEDLA!)

Najboljša potica na svetu je orehova potica. Pa ne katerakoli. Ampak mamina orehova potica. Tako je že od nekdaj. Seveda je bilo veliko pokušanja raznih potic različnih gospodinj, tudi potic, ki sem jih spekla sama. Vendar pa nobena ni prekašala slastnega in polnega okusa potice, ki jo zna speči moja mama.

Naj vam povem zgodbo, zakaj je temu tako? Zakaj je to orehovo pecivo, sestavljeno iz vzhajanega testa in orehovega nadeva, zame tako posebej dobro? Če te potice ne marate, lahko prenehate z branjem. Potem vas ne morem prepričati.

Če pa ste ljubitelj te slavne slovenske potice, potem pa me, prosim, vsekakor povabite, da jo poskusim še pri vas. Kajti nekdo, ki bo znal pripraviti tako dobro potico kot moja mama, bo pridobil vso mojo simpatijo. Da pa bi lahko spekel še boljšo? No, to pa je vsekakor »misija nemogoče«!

Za praznike se pri nas doma pogosto znajde na mizi tudi orehova potica. Ampak res samo za praznike. Po navadi tudi pri ostalih sorodnikih in znancih. Takrat je veliko možnosti, da si priborim košček tega peciva. Ko jo v ustih meljem in moje brbončice dobijo signal zadovoljstva, si vzamem še vsaj en kos ali dva.

Največkrat pa se je zgodilo, da ni bilo veliko želje po »še več«, razen doma, ko sem se bila pripravljena nabasati s to dobroto do te mere, da nisem mogla več niti sedeti in normalno dihati. Ko sem razrahljala pas, sem morala počakati, da mine vsaj nekaj ur, preden sem lahko nadaljevala z »normalnim« življenjem.

Vsaki potici, ki sem jo jedla izven doma, je nekaj manjkalo. Dobesedno. Največkrat je bil glavni razlog, da mi potica ni bila všeč, ker je imela veliko premalo nadeva, »file« po domače. Če je na potici bila vidna le tanka sled orehov, je nisem niti poskusila. Razen, če me je preganjala volčja lakota, pa še takrat sem raje počakala na drugo hrano. Tovrstna potica je mogla spolzeti po mojem grlu le, če je bila čisto sveža, morda še malo topla.

Potice z več polnila so bile že na oko bolj vabljive. Ampak po navadi sem bila znova in znova razočarana. Kako lahko gospodinje privoščijo potici in seveda sebi, tako malo orehov? Komu na čast odtegovanje te tako pomembne sestavine? Če pa je potica orehova, potem že mora imeti vsaj okus po orehih!

Včasih je pogled na potico obljubljal že malo več. Nadeva je bilo kar nekaj, testa pa tudi ne preveč. Prvi ugriz ali najkasneje drugi pa je prinesel grenko razočaranje. Nadevu je nekaj manjkalo. Pa, kako to, da se okusnost nadeva lahko tako razlikuje? Eni so bili prav grenki ali skoraj nič sladki, brez tiste prave mere še ostalih začimb, mleka, masla in pravilne merice ruma.

Pri teti, na mamini domačiji, sem si potico vedno samo ogledovala iz varne razdalje. Če mi jo je še posebej ponujala, sem odklonila z izgovorom, da nisem več lačna. 

Tako revne potice pa še n! Nadevu je manjkalo tako rekoč vse, največ pa orehov, testo pa je bilo suho in drobljivo. Ta moja teta ima okoli hiše tri velike orehe, ki jeseni nasujejo malih orehov s sočnimi orehovimi jedrci za zelo veliko košev. In čemu potem to odrekanje sebi in nam obiskovalcem vso ljubo življenje? 

Kako nemogoče nekateri varčujejo, kjer ni kaj za štediti. Saj me ne more prepričati, da peče dobro potico, če jo mora potem skoraj vso pojesti sama. Kdo od starejših ji je včasih tudi omenil, da bi lahko dodala več orehov. Jaz si tega nisem drznila, ker jo imam drugače zelo, zelo rada.

Najlepšo potico na svetu je znala speči moja tašča. Poudarek je na »najlepšo«. To se pravi najvišjo in zelo lepo na pogled. Če bi jo poslikali s pravega zornega kota, bi takšno fotografijo zagotovo vključili v kuharsko knjigo ali priročnik o posebnostih naše dežele. Bila je popolnega videza, z visoko vzhajanim testom, ki ga je bilo v razmerju z nadevom vsaj dvakrat več. Ta lepa potica spet ni bila preveč po mojem okusu. Ne more biti testo glavno. Testo je zaradi mene lahko tudi samo malo vidno. Glavni je nadev in pika. Tu ni velike znanosti.

Nekega dne sem si zadala nalogo, da bom tudi sama naredila najboljšo potico na svetu. Ampak nisem mogla verjeti. To ni bilo to. To ni bila potica z največ nadeva, malo testa in ki bi po možnosti še držala vse te plasti skupaj. Bila je sicer med boljšimi in je tudi zmanjkala v relativno kratkem času. Vsekakor pa spet ni bila tista »najboljša potica«, ki jo zna na tem svetu speči edino moja mama.

Vsaka mama zna narediti kaj prav posebej dobrega in kar najbolj obožujejo njeni otroci. In moja mama je tista, ki ji podarjam zlato medaljo v peki potice. Mojih somišljenikov je kar nekaj, prvi v vrsti so istega mnenja moji otroci.

Vedno znova in znova je okus te potice najslajši, v ustih se topi in pušča za seboj občutno zadovoljstvo. Po potici si še dolgo ne želiš pojesti prav ničesar drugega, samo da lahko obdržiš čim dalj časa tisti »mnjami mnjami« okus.

Ko sem bila nekoč na počitnicah z otrokoma daleč od doma, sem s seboj vzela zajeten kos mamine potice. Nekje ob obali smo odvili popotniško malico in si narezali debele kose. Vsi smo bili od te dobrote omamljeni in hkrati vzhičeni ter jo mlaskaje pojedli. Še tisti trenutek sem iz širne daljave želela poklicati svojo mamo in se ji zahvaliti za pojedino, ki nam je polepšala dan. 

In moja mama se vedno znova in znova hoče opravičevati zaradi tega, ker se ji testo ni dovolj dvignilo. In jaz jo moram vedno znova in znova prepričevati, da se je testo prav dovolj dvignilo in da ga je več kot dovolj. Najbolj važen je njen visoki in slastni nadev.

Ker je potica moje mame najboljša na celem svetu, je posledično zame tudi najlepša.

Da, tako je to z mojo mamo in njeno potico. Ko vidim, da testa skoraj ne vidim, potem vem, da je to to. In še nekaj vem. Če bo moja mama kdaj prebrala to zgodbo, me bo zanjo ekskluzivno nagradila. 

Prvič v življenju bo spekla potico samo zame. Dobila bom eno celo potico, ki jo bom lahko jedla in jedla in jedla … Mogoče bom še kaj prihranila za drugič ali pa jo ponudila tudi vam, da vas povprašam, ali se lahko strinjate z menoj?

Saj mama vedno hrani zame velik kos potice, samo nikoli pa še nisem dobila cele, samo svoje potice. Mogoče si jo zaslužim že zato, ker sem največja oboževalka te njene peke.

Mama, hvala za vse najslajše orehove potice!

Simonca