KRATKA "IGRA"

KRATKA »IGRA«

Scenarij in režija: Simona Babič

Iluzija kostumografinje (oblačila unisex): teniske NIKE, kavbojke TOMMY HILFIGER (dopušča se druga znamka), majica TOM TAILOR

Igralska zasedba: Ona in On

***

ONA: Toda, kaj nisi odstopil? Od »službe« naravnega zdravilca? Mar nisi rekel …?

ON: Kakor so se stvari odvijale, bi kmalu ostal brez vsega. Toda ne morem pozabiti, kar sem se naučil, za kar sem porabil življenja. Ali pač lahko?

ONA: Kaj bi mi rad povedal? Pridi z besedo na dan. Kaj se dogaja?

ON: Ti mi povej, kar bi ti jaz rad povedal. Če se boš zmotila, te bom popravil.

ONA (si vzame čas za razmislek): V redu, povedala ti bom!

Prvič ni bilo naključje, da sva se srečala v društvu za naravno zdravljenje. Je res?

ON (je tiho kot Zemlja, ki čaka, da vzklije seme, ki ga je zasadil)

ONA: Drugič, midva imava neke vrste mističen dogovor, ki sem ga jaz očitno pozabila, ti pa si ga obudil. Kje vse sva se v prejšnjih življenjih srečevala? Verjetno ti je raziskovanje v regresiji marsikaj povedalo. Slutim, da sva se vsakič srečala z drugačnim namenom. Nekatere dogodivščine so naju danes povezale v »partnerstvo brez meja«. Všeč nama je istovrstnost duše, najbrž sva vešča v izogibanju negativnostim in se z veseljem učiva o življenju. Ti imaš morda boljši "spomin", a jaz ga vestno zapisujem. Bereš moje misli in na energijah spodbujaš ustvarjalnost. Ko si zaslišal, da sem pozvonila, si me povabil na najino ponovno srečanje. Kako mi gre?

ON: Najprej se mi je zdelo, da boš dolgovezila, ampak mislim, da imaš nekaj možnosti, da ti tokrat uspe. Boš nadaljevala?

ONA: Ni mi treba nadaljevati, ampak potem ne boš vedel, kaj jaz mislim, da vem. Jaz pa se želim naučiti še kaj več. In ti tudi, to slutim. Kaj te vleče, da se družiš z ljudmi, kot sem jaz? Vse tvoje moči ljudskega zdravilca, so zate le stranski rezultati. Ti me ne potrebuješ. Ali sploh, kaj potrebuješ s tega sveta?

ON: Tukaj se motiš? Povej, zakaj sem pustil »službo« … ali veš?

ONA: Vsi so hoteli, da bi delal zanje čudeže?

ON: Kdaj pa kdaj sem naveličan ljudi, ki jim ni mar, kar jim povem. Lahko bi jim govoril, da naj prisluhnejo sami sebi, lahko bi jim rekel, da že vse imajo, pa jih ne bi pripravil do tega, da bi iskali v sebi. Da bi jim bilo mar zase. Ker jim je vedno mar za druge. Drugi imajo vse to, kar mislijo, da sami nimajo. Lahko sem vlekel denarce z njihovih žepov, razumeš? Nikoli jih ne bi pripravil do tega, da bi jim bilo mar za resnico?

ONA (vedela je, da je umiral od želje, da bi povedal, kar je vedel in marsikomu ni bilo veliko do tega, da bi poslušal/slišal): No, sam si prosil. Če si odvisnik od tega, kar dela in misli nekdo drug, potem imaš res veliko težavo.

ON (dvigne glavo in poblisne z očmi): Ti, veš kaj? Morda IMAŠ prav!

ONA: Kaj se je zgodilo z mano, da lahko sedaj povem vse te stvari!

Še vedno pa ne najdem odgovora, zakaj smo sploh tukaj?

ON: Kaj praviš na to, da smo tukaj zato, da se zabavamo in učimo. Ali zaradi obojega skupaj. Se spomniš boljšega odgovora?

ONA: Na primer gledanje filmov, kot bi gledal Življenja drugih ljudi! Zakaj bi torej izbral slab film, dramo, srhljivko … slabo Življenje?

ON: Ni ti treba gledati njihovih filmov in njim ni treba gledati tvojih.

ONA: To je naša Svoboda. Torej so nekateri ljudje nesrečni, ker so nesrečo izbrali?

ON: Da, in to je čisto v redu! Dovoljeno nam je verjeti, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti. Vse, kar je omejeno s prostorom in časom, je film in iluzija.

ONA: … vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi. Zadnjih dve leti sem režirala, igrala in si ogledovala svoj film. In bilo je zelo napeto, tudi grozljivo, celo smrtno nevarno, ampak sem splavala izpod mulja na gladino vode. To mi je uspelo! In veš, kaj me je čakalo, ko sem pokukala na plano?

ON: Sonce! Vem, zato ker si sedaj tukaj. Ti si kot Sonce, ki sije. Tudi name.

ONA: Ali si intuitivno zaznal vzporednico s svojim Življenjem? Torej je res domišljija tista, ki rojeva nove zgodbe. In tako resnično vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi.

ON: Poglej v nebo!

ONA (nagla sprememba pogovora jo tako preseneti, da pogleda v nebo)

ON: Izberi si oblak. Ali je popoln?

ONA: No, oblak je vedno popoln, kot je popolno nebo.

ON: Praviš, da je nebo, čeprav se vsako sekundo spreminja, vedno popolno?

ONA: Da! Tudi morje je popolno, čeprav se vedno spreminja.

ON: Torej ne bova mirovala in bova popolna!

ONA: Tako je! Nočem prihodnosti. Niti preteklosti. Dovolj mi je ta trenutek. In naslednji in naslednji …

ON: Kot oblak, ki ne ve, zakaj se giblje ravno v tej smeri in s tako hitrostjo …

ONA: Ali kot morje, ki ne ve, zakaj valovi ravno v tej smeri in s tako barvo …

ON: Če pa hočeš kakšen oblak odstraniti iz svojega življenja, ne delaj velike stvari iz njega. Umiri se in ga odstrani iz svojih misli. To je vse, kar je potrebno. Ne potrebuješ negativnih vezi.

ONA: Prav izjemen učitelj/učenec si, veš?

ON: Lahko je pozabiti naše trenutke vedenja in misliti, da so bili samo sanje. Ali čudeži preteklih dni.

ONA: Pišeš lahko tudi neumnosti. Izvirni greh je omejevati bitje.

ON: Vse ovire si postavimo sami. Če hočeš, lahko narediš, da je videti, kot da hodiš skozi stene.

ONA: Misliš, kako spraviti svoje telo skozi iluzijo materialne ovire, imenovane zid?

ON: Telo je iluzija in zid je iluzija. Osebnost je resnična. Torej?

ONA: Razpravljaj o svojih omejitvah in obdržal jih boš. Pa vendar, kaj ti resno o tem, da ni težko hoditi skozi stene? To je nemogoče.

ON: Lahko sediš na oblaku in letiš z njim, kamor je že namenjen, a hoditi skozi zid je nemogoče? Če je osebnost resnična, je iluzija ne more omejevati.

ONA: Vem, da, če bom v nedogled ponavljala, da je nemogoče, zato težke stvari ne bodo nenadoma postale lahke. Razumem sedaj tvoj pogled?

ON: Ko me boš res razumela, bo čas, da te za nekaj časa pustim samo.

ONA: In to bo takrat, ko bom sprejela, da Jaz živim v tem svetu! Svojem svetu.

ON: Svobodni smo, da delamo, karkoli si želimo.

ONA: Vse, dokler nekomu ne škodujemo.

ON: Poglej, mi odločamo o vsem. Nihče drug. Mi izbiramo. Nikomur ne moreš škodovati. Drugi lahko izsiljuje, da ga bo bolelo, če ne bom živel tako, kot si to predstavlja in želi namesto mene.

ONA: Občutim in vem! Krvosesi, ki bi pili kri, se skrivajo po kotih. Nihče ne more piti naše krvi, če mu ne dovolimo. Torej ne moremo nikogar raniti, ker si vsak sam izbere, ali se bo ranil ali ne.  

ON: No torej? Smo svobodni ali nismo? Delaj karkoli ti srce poželi.

ONA: Vse, kar doživljamo in vsakega, ki srečamo, je točno tam, kamor smo ga postavili mi sami.

ON: Zato pa ni izgovorov. Vesoljni zakon poskrbi, da podobno privlači podobno. Samo bodi, kar si. S tem privlačiš tiste, od katerih se imaš kaj naučiti in hkrati odvračaš tiste, ki se od tebe še ne zmorejo ničesar naučiti.

ONA: Ampak vmes si lahko tudi zelo osamljen.

ON: Ne pozabi na domišljijo. Če je imaš v izobilju, potem so zate vse stvari možne.

ONA: Kaj mi manjka zaupanje? Se zato kdaj svet obrne proti meni?

ON: Samo, ko sama tako hočeš! Ta svet je to, kar misliš, da je.

ONA: Imam pa eno zvesto prijateljico, ki mi pomaga vedno, ko jaz tako hočem. Ime ji je Sanjasidomišlja. Z njo se največ igram. Veliko me je tudi naučila. Povedala mi je, da če želim nekaj privabiti v svoje življenje, si naj samo predstavljam, da je že tam. In ne smem pozabiti, da si tudi sebe zamišljam ob tem, kar privlačim. Za začetek bom pritegnila samo bralce, k branju svoje »nove« knjige. Jutri bom pritegnila ves svet! In veš, kaj je najbolj čudežno? Deluje!

ON: Si to res želiš? Ti je res potrebno, da bi pritegnila, navdušila ali pretresla ves svet. Meni zadostuje, da samo živim svoje življenje in sem srečen. Seveda pa vsak lahko za preživetje dela, kar si želi. Na koncu se vsi zagovarjamo samo za svoje življenje. In to pred eno samo osebo. In ta oseba smo …

ONA: … mi sami!

ON: Pa še to se nam ni treba. Čeprav je za nas večino zanimivo vedeti, zakaj delamo stvari točno tako kot jih delamo.

Tebe pa svarim, bodi previdna. Izbiraš torej, da boš ljudem govorila, kako naj živijo, kaj naj delajo. Rada bi bila ljubljena, toda vseeno imaš samo eno prijateljico in si večkrat osamljena.

ONA: Pravkar me je prešinilo: »Zlato pravilo je, da zlatega pravila ni!«

Kaj potem, če nihče ne prebere moje knjige! Kaj potem, če ne bo bralcev!

Jaz zase vem. Jaz zase govorim. Pa če kdo sliši, ali ne, pa če kdo ve, ali ne.

KAR JAZ VEM, VEM! Enostavno vem. To zadostuje.

ON: Veš kaj?

ONA: Kaj?

ON: … hehe, pa ti je uspelo, da me nasmejiš od srca … sem ti rekel, da boš »lepega« dne poletela. Kot metulj. Vem, nisi mi verjela. Smejala si se, češ »ti kar govori pravljice«.

Čestitam! Pravkar si se razprla in odletela. Metuljček cekinček …!

ONA: Kaj pa ti? Ti je še pomembno, da tvoje besede najprej nisem znala »slišati«? Zdaj veš tudi ti. Ni ti potrebno, da s komerkoli deliš svoje znanje o svetu, da te kdorkoli sliši. Lahko izbereš, da ne rečeš ničesar. Tvoja sreča ni odvisna od nikogar.

ON: Kakorkoli … si pa »faca«. Res si mi na svoj način zlezla pod kožo!

ONA: No, »fajn«! Tudi meni je lepo v tvoji družbi. In ves čas mi pritegujejo pogled te tvoje nove teniske. Dobro ti pristajajo … tako mimogrede in za konec!

 

                                                                                                                    -  KONEC -

     (Če verjameš vanj! Če ne, pa si pripiši sam)