Potrebujem svoje dekle!
Kam je odšla? Zanjo se je izgubila vsaka
sled.
Prej je bila tukaj. Vsaj kdaj pa kdaj.
Poslala kakšno misel, zgodbo. Poredko tudi poklicala.
Koliko vsega ji nisem povedal? In kaj vse
sem ji? Tudi to, da je ne ljubim. Da nikoli ne bom čutil kot ona. Ni zamerila.
Čutil sem, da jo je bolelo. To je povedala
tudi sama. Vseeno je postajala ob mojih poteh. Mi pisala pisma. Kaj pisma?
Napisala je dve celi knjigi. Mi slikala sebe. Mi vsadila sanje, ki so bile
njene. Vsaj tako sem mislil.
Res sem tako mislil.
Ampak jaz sem dober. Sem pri zemlji.
Prizemeljski.
Moj prijatelj pravi, da sem višji. Obstaja
nekaj stvari, ki jih jaz nikoli ne bi naredil. Ne želim biti v posmeh svoji
družini.
V tem času sem rešil veliko stvari. Veliko sranja sem rešil.
Zakaj se počutim, kot bi svoj avto
zapeljal na njen vrt? Lahko bi šel in se opravičil. Pa nisem. Skril sem se za
vinsko trto. Čakam, kaj bo naslednje.
Ves čas sem bil tisti, ki je čakal, medtem
ko je ona hitela. Nikoli nisem rekel besede, če ni bila njena prva.
Dekle oprosti. Vem, ti ne bi nikoli želela
biti v mojem avtu na tem vrtu za en popoldan. To sem vedel, nisem umazan. Zato
se skrivam.
Potrebujem svoje dekle!
»Da si ne bi drznil! Spusti sedaj Ti!« mi pravi. »Kdo že?«
Lahko bi pil. Tam se za hip sanje srečajo.
Jutri so potem še bolj oddaljene. Zato pijem samo kdaj pa kdaj. Ne sam.
Prijatelji so izgovor.
Torej kako naj plešem tam okrog? Pod
slapom njenih misli. Kot petelin s povešenim grebenom. Zanka pred njenimi vrati
je smešna.
Burnost usten me želi čistega in me
naplaviti v krog, v katerem potrebujem vrednost. Zakaj me je spustila ven? Ne
morem dobiti glave okrog njenega svetilnika.
Potrebujem čudež … to nežno, sladko ženo.
Me lahko naredi za moškega? Mladega. Iluzijo sestavi izven iluzije.
Potrebujem svoje dekle!
Seveda je odšla. Ljubimci poznajo samo
malopridne zgodbe. Poskušajo vse, da bi bile čiste. Sprašujejo se, ali sedaj
zares znajo živeti. Skozi misli so videti lepši.
Naredil bi vse, da ne bi težko hodila. Da
ne bi padla. Tuje nogavice me ne morijo.
Plesal bi počasen ples skozi mesto. Še ena
stvar, ki jo počnem brez nje. Saj niti ne vem, ali bi ji bil še všeč ples skozi
mesto?
Zanjo bi plesal še počasneje.
Zakaj šele sedaj, vse to, ko pa je odšla.
Končno. To sem hotel.
Mislim, da sem to res hotel.
Potrebujem svoje dekle!
Poglej se zdaj. Zakaj lezeš skupaj? Kaj ti ni
prijatelj rekel, da si zrasel?
Bodi srečen! Živiš v svojem in ne v njenem
svetu.
Odj…! Česa pravzaprav nisi slišal? »Potrebujem svoje dekle!«
Pisarka Simona&Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar