On in Ona

Kdor se ne želi igrati sam, potrebuje za igro soigralca, partnerja.

Najbolj priljubljena igra vseh iger je ta, v kateri nastopita On in Ona.

On mlad, nagajiv in nadvse ustrežljiv.

Ona vsa cvetoča in dehteča kot pravkar razprt cvet.

In tako nekako se vsaka igra začne. Spodbudno in z zanosom.

Lepote pomladne zaljubljenosti se razprejo kot na dlani – takrat je vse možno, vse dosegljivo in prepredeno z ognjeno barvitostjo.

Sledi življenje. Učenje o »peklu in raju«, kjer se vrstijo izkušnje kot po tekočem traku.

Včasih mehko in brez postanka. Včasih z zatikanjem pred »ovirami«, kot bi jih kdo namerno nastavil.

*

Morda bo kdo pomislil, da ta igra in vse njej podobne, nujno vodi v življenjsko dramo, ki se zaključi bolj ali manj »srečno/nesrečno«, iz igre pa izstopita dva, ki pod težo udarcev nista zlomila okovov, ki sta si jih (verjeli ali ne) nadela sama.

Ne! Ta igra – za vzor vsem običajnim – nima tovrstnega konca. Ta igra za zgled nejevernim Tomažem pravi takole:

*

On, primer iz sveta moškosti, se je odločil naučiti igrati tudi vlogo, ki je načeloma dodeljena samo Njej. Zavzel je držo, ki je preskočila ovire zgolj zato, ker se je naučil besedila, vzorcev, vzrokov in posledic ter oblik ustvarjanja iz Njenega pogleda.

Potopil se je v Njeno energijo, ker je na vsak način želel občutiti, kar občuti Ona, obvladati, kar obvladuje Ona.

Medtem je povsem pozabil na svojo vlogo, saj ga je prevzel dih drugačnosti – alkimija, s katero človek poseduje magične in čudežne moči pretvorbe lastnega fizičnega sveta.

Zgodila se je preobrazba Njegove osebnosti, saj ga je Njena energija objela in predrugačila s takšno močjo, da je postala drugi del njega samega.

In obratno …

Tudi Ona, obogatena s spoznanji o Njegovi vlogi, se je odučila igrati samo sebe in sprejela Njegovo vlogo, kot bi bila Njena.

S tem ko se je oblekla v Njegovo srajco in obula Njegove čevlje, je za dovolj trenutkov pozabila nase.

Njegovo srce je začutila pod svojo kožo. Odkrila je lijak ljubezni, skozi katerega je pretočila samo sebe do Njegove biti.

S tem je polovica nje same postala Njegova polovica.

… dve polovici sta ustvarili eno celoto, kar pa sploh ni več čudež, saj je povsem preprosto in matematično dokazljivo.

V tej celoti je On On in Ona.

In v tej celoti je Ona On in Ona.

Preprosto izginejo meje, kdo je kdo. Oba sta eno ali dve celoti.

V tej popolni enosti ni več občutka razdvojenosti in ločenosti.

Oba sta vse. Oba sta nič.

Tudi NIČ ima tako kot VSE, svojevrstno lepoto.

VSE le ni tako oddaljeno, da ne bi moglo obstajati prav tukaj in zdaj …

…, ko NIČ več ni občutkov za nadvladanje, posedovanje, želje po nadzoru in ljubosumju ali občutkov zapuščenosti in prevaranosti.

Ja kdo pa je sploh lahko ljubosumen nase?

Kdo bi pa sploh hotel zapustiti sebe?

Prevarati sebe ali kako drugače izgubiti SEBE?

Nemogoče!

Ta fenomen ljubezni zaobide vse običajnosti, ki se jih (samo na videz) ne da preseči.

Kdo pa želi sebe namerno raniti? Samo ta, ki je nezdravega uma.

Kdo želi sebi škodovati, sebe nalagati ali kako drugače opehariti? Samo popolni bedak!

No, torej!

Preseči dvojnost ni mačji kašelj in ni nekaj, kar se doseže od danes do jutri.

Vsekakor pa je možno zavestno – z zavedanjem, da je Njegova vloga tudi Njena in Njena Njegova.

*

Ko v igri, ki jo imenujemo Življenje, presežemo vsako razlikovanje in ločenost človekove narave – Njegove in Njene narave – potem ni več tako oddaljena misel, da se ta igra lahko zaključi na čudežen in človeka vreden način.

Postati osvajalec »bojnega« polja z vživljanjem v vlogo nasprotnega spola, nosi v sebi okus zmagovitosti.

Zmage nad lastno nevednostjo, ki tlakuje pot v »nebesa« že na zemlji.

Ali ne diši to po absolutni svobodi? Telesa, duše in duha, ki povezujejo vse ustvarjeno?

Metuljček Cekinček, kje si pa bil ...

Pri majceni cvetki sem s čebelico Majo medu se napil ...