ZAMIŠLJENOST ...

Zamišljenci »velikih« idej niso razmišljali, da bi morali biti opaženi, kakorkoli pohvaljeni ali nagrajeni. S svojo predanostjo zamislim so pozabili na čas in prostor, po navadi tudi na ljudi okoli sebe. Potopili so se v svoj svet ustvarjalnih zamisli in s tem optimalno porabljali čas in energijo. Čudežno!

V stanju zamaknjenosti - ko nismo nikjer drugje kot točno zdaj in tukaj - smo najbolj ustvarjalni. Iz nas šviga vsemogočnost in resničnost zavzame povsem drugo dimenzijo. Osrečujoča in osvobajajoča izkušnja se bo s časom utrjevala v vse daljša obdobja, ko bomo resnično prisotni - prebujajoči ljudje.

Na tak način se je »rodila« Pisarka Simona«. Iz stanja zamaknjenosti so začele švigati ideje vse hitreje, kot jih je rokam uspelo zapisovati. Po preletu ustvarjenega sem se vedno pogosteje zmogla nagraditi - s smehom, veseljem, zanosom in poskočnostjo. Namesto izgubljanja energije sem jo v resnici pridobivala in imela vedno več. Potrebovala sem manj počitka, želja po ustvarjanju pa je rastla iz dneva v dan.

Vmes sem pomislila, ali bi lahko vrelec usahnil, če bom tako neustrašno hitela, pa sem se hitro udarila po prstih. Ustvarjalnost nima omejitve niti v roku trajanja niti pomena v tem, kje trenutno sem.

Lahko sem v avtomobilu, pred računalniškim zaslonom, na sestanku (neproduktivnem), med tekom, plesom oziroma kjerkoli, prebliski letijo sem in tja in se samo kopičijo. Vsaki zamisli sledi nova in ugotovila sem, da vir nikoli ne bo usahnil. Kvečjemu se bo odprtina še razširila in iz nje bo privrelo samo še več zamisli nikakor manj.

»Svetovne« navdihe prejmem največkrat takoj po meditaciji, kar mi pove, da je umirjanje uma resnično najmočnejša tehnika realizacije samega sebe ali svojih idej. Seveda pa ima vsak svoj način tovrstnega odkrivanja, zato je moj primer le en med številnimi.

Vas čaka za vogalom vaš svet in odkritje le-tega bo za vas »svetovno«. Ni ga človeka, ki ne bi imel v sebi potenciala po odkritju nečesa »novega« in sebi lastnega. Najboljše pri tem pa je, da ni omejitve v letih. Ne glede na to, v katerem starostnem obdobju smo, vedno lahko začnemo … poudarek je na vedno.

Posvetitev in posvetovanje s seboj nosi toliko darov in je vredno vsega časa in truda. Poskusite se prepričati, ali bi navedeno lahko koristilo tudi vam.

Moje zamisljivo področje je LJUBEZEN. V svetu ljubezni se »učim« in vsakič nadgradim s kakšno novo domislico. Včasih je vse skupaj podobno igri. Igri mojih občutkov, povezanih z naključnimi dogodki. Rada posegam po spoznanju intuitivno in iz vsakodnevnega dogajanja, ker mi nosi odkritja, ki jih iščem. A iščem dobesedno vse, kar je povezano z ljubeznijo. Z ljubeznijo v meni, v drugih, v okolici in v vsem, s čimer je pogojen naš obstoj.

Potujem in iščem izkušnje tudi v drugih svetovih - na primer astralnem - se povezujem z dušami, ki so mi v tem življenju blizu oziroma sem z njimi povezana že od bog ve kdaj! Zanima me človeško delovanje izven obsega običajnega in iščem resnice za osvoboditev iz vseh strani. Vse to je možno samo skozi pogled ali »očala« ljubezni. Moči ljubezni so neprecenljive in v tem duhu sledim osmišljanju svojega življenja - iskanju višjih resnic - v pomoč sebi in drugim.

Če se ozrem nazaj, vse do zgodnjega otroštva, me je vedno spremljalo iskanje ljubezni. Pretresala sem jo na tisoče načinov, bila pozorna na njena znamenja in dejanja, v katerih pa sem v glavnem prepoznavala, da se ne uresničuje.

Prav to dejstvo je vodilo v vživljanje filma v katerem me bo enkrat doletela ljubezen tako kot še nikogar. Kovala sem jo v »nebesa! Sanjarjenju sem dodala še pridih nedosegljivosti, iskala primere v »zunanjem« svetu - med »velikimi« junaki takratnega časa - in se utapljala v ljubezenskih zgodbah drugih ljudi (v knjigah ali v stvarnem življenju), kjer sem venomer iskala srečni »konec««. Vedno znova sem se spraševala »v kakšni neki obliki se bo prav meni uresničila ta večna in neskončna beseda, ki jo imenujemo LJUBEZEN«? Tako sem imela v sebi vgrajen koncept velikega hrepenenja z mogočno vizijo, da bom »nekoč – nekje« našla ljubezen, ki išče prav to, kar iščem sama. Podzavest je vedela, da je možna, da obstaja, da sem jo »nekoč« že izkusila … Le kako bi lahko drugače o njej tako živo sanjala?

• odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen 
• (Simona Babič, samozaložba, nov. 2018)