VAJA ZAMIŠLJANJA

Poskusimo z eno izmed vaj v zamišljanju. Izberimo resnico, da smo v svojem svetu srečni in zadovoljni. Osmislimo si pogled na partnerja, ki je naša boljša in močnejša polovica. Postavimo ga na piedestal občudovanja in spoštovanja. Kaj mislite, kaj se bo zgodilo, ko bo partner začutil, da je v naših očeh občudovan? Posezite v zamišljanju v iskrenost, pomeni pozabite na preteklost, neljube dogodke in oprostite vse »nerodnosti«, storjene iz nevednosti in nerazumevanja »besede« ljubezen.

Vsaj poskusimo! Poglejmo v globino - iz oči v oči - svojega partnerja, primimo ga za roke in dovolimo, da se energije pretakajo. Ne uporabljajmo velikih besed, ker niso potrebne. Samo medsebojno se občutimo. Samo imejmo se/bodimo in poskusimo z očmi vzdrževati ljubeč stik. V tem zamaknjenem stanju dobimo priložnost, da se celostno povežemo skozi oči. Lahko se zgodi, da bo telesi zajela toplina, občutenje neke nove bližine in pripadnosti. Zrcaljenje skozi oči se bo prenašalo po vsem telesu in preplavljalo občutke z nežnostjo in milino. Morda se nam bo zazdelo, da še nikoli nismo prav zares »pogledali« v človeka ob sebi in da je v resnici »nekdo« drug, kot smo to »videli« do zdaj.

Ko na drugega pogledamo z božanskim vidom, v ljudeh vidimo le dobro. Če v drugih iščemo boga, se bodo ti drugi drugače odzivali na nas.

Ko sebi in partnerju dovolimo takšno izkušnjo in se prepustimo, da nas vodi srce se zavedamo, da nam je stal za vratom nekdo, ki je hotel preprečiti to zbliževanje. Nekateri ga imenujejo »ego«, drugi »jaz in moj prav«, tretji »nimaš me dovolj rad«. A v teh trenutkih nihče ne bo imel veljave. Samo odpiranje srca in popolna predaja - na milost in nemilost - lahko prinese olajšanje. In težko pričakovano odrešitev našim notranjim nesoglasjem in veleumnim prepričanjem o pomembnosti »nepomembnosti«.

 Že samo zamišljanje tega stanja nas lahko razoroži in pripelje do odločitve, da bomo ob pravi priložnosti to tudi storili. Zakaj pa ne? Ima kdo pomisleke? Potem je »ego« resnično na delu in dokler mu damo vso veljavo, se v ljubezenskih odnosih načeloma ostaja praznih rok. Dokler nimamo namena popustiti in dopustiti srcu, da na široko odpre svoja vrata, tako dolgo nam bo visel nad glavo meč, ki smo ga na to mesto postavili sami. Nihče nas ne sili trpeti razen nas samih. Osmisliti partnerski odnos je delo dveh src in dveh duš. Še dobro, da ju imamo - to naše skrivno »orožje«. Samo njuni zaslugi se bomo kasneje lahko poklonili, če bomo zmogli zavestno uporabiti njune moči.

»Ego« bo tako izgubil moč in veljavo, naše življenje pa se bo obrnilo na glavo. Namesto obsojanja in dlakocepskega razčlenjevanja preteklih dejanj ali občutkov se bo začel proces iskrenega in sočutnega zbliževanja. Ko se enkrat kolo obrne v drugo smer, gre vse lažje. Samo tehtnica se mora prevesiti in pokazati v smer ljubljenosti. Moč ljubezni bo prevesila občutke iz glave v srce.

Nimamo toliko časa, da bi ga tratili za tako velike neumnosti, kot so laži, pretvarjanja in poneumljanja samega sebe. Pozabiti na svojo osebnost in priklicati povezavo s svojo dušo - pravo in resnično vrednostjo obstoja - se sliši čudno samo tako dolgo, dokler ne poskusimo. Otroci, ki nekje do petega leta še nimajo oblikovane osebnosti, so pristna in čuteča bitja. Kdaj pa kdaj se zazrimo v te nedolžne otroške oči in poskusimo poiskati v njih otroka v sebi. Začudeni bomo, kako preprosto je postati otrok in se čuditi temu, čemur se čudijo otroci. Zakaj ne bi postali spet kdaj pa kdaj otroško razigrani in igrivi? Saj so to osvobajajoči trenutki sreče in čiste radosti. Svet spet pridobi mavrični pogled in privlačnost, kjer se čudeži nizajo smejoč eden za drugim.

Želim vam prijetno popotovanje v notranjost in zamišljanje vsega, kar bi postali, če bi si dovolili. Čarobnost čaka za prvim ovinkom. Pa ne se čuditi, zakaj ste pozabili. Pozabili ste, ker ste vmes obstali in zaspali, misleč, da je to spanje pravičnega. Le kdo je tukaj in zdaj tisti, ki zna presoditi »pravično«? Menim, da samo srce.

ODLOMEK IZ KNJIGE: 

Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - samozaložba 2018