Deluje prav nasprotno od pričakovanega.
Spomnite se, kdaj se zaradi
ljubezni počutili prav zares vznesenega?
Ali takrat, ko ste jo iskali,
zanjo moledovali, se ji nastavljali ali jo privabljali na tisoč in en način –
bolj ali manj izvirno?
Hm, odgovor je jasen. Ni mogoče,
da bi se v tem duhu ljubezen sploh spomnila »postati« ljubezen.
Ali pa morda takrat, ko ste rekli:
»Bo, kar bo!« in spustili vse vajeti
ter se prepustili njenemu objemu na milost in nemilost?
No – tukaj smo že malce bližje
vznesenosti in občutenju resničnosti v ljubezni.
Morda pa ste se ji kdaj približali
na povsem drugačen način? Ste jo želeli iznenaditi, obleči v svoje srce, se ji
z zaupanjem predati v popolnosti, z njo deliti celega samega sebe, brez kančka
razmisleka, kaj bi lahko prejeli v POVRAČILO?
Verjetno bodo na tej stopnji le
redki prikimali, kajti večina od ljubezni vedno v povračilo »nekaj« pričakuje.
Pa naj bo to vsaj naklonjenost, občutek
pripadnosti ali vzajemnosti. Ali pa še kaj več, kot je na primer varnost, pomoč
pri čemer koli ali celo skupna nadaljnja pot …
Se zavedamo, da ko od ljubezni »nekaj«
pričakujemo, se od nje že v osnovi oddaljujemo?
Tega pa nihče noče – a vendar se
večini prav to dogaja. Prevladajo želje, da bi naj naša «ljubezen« sprejela
naša prepričanja, tradicijo, veroizpoved in še marsikatero miselno »navlako«,
ki jo nevede (ali vede) počasi in vztrajno, kot strup, vsiljujemo nekomu, ki ga
»ljubimo«.
Vsa pričakovanja pa ljubezen
dobesedno zadušijo!
Brez zavedanja vstopamo v rutino
in vzorce, ki smo jim priča že od otroštva. In običajno smo vsi že bili priče
nečesa, kar nima ne okusa, ne vonja niti videza po ljubezni.
Tako z debelo kopreno čez oči
sanjamo nejasne sanje o podobi ljubezni, o kateri se nam občasno preblisne, kaj
bi lahko bila, a ji že naslednji trenutek ne zmoremo posvetiti pravega časa in vse
pozornosti, ki bi je v resnici bila vredna.
Zakaj je to tako?
Ker nas razum prepričuje, da
ljubezen obstaja samo v pravljicah in da v resnici pač ne obstaja. Da je
življenje trdo in kruto in da je »tista« ljubezen nekaj povsem nedosegljivega. Da
se tako ali tako vedno vse sfiži in izjalovi in da slej kot prej nosi le boleče
občutke, trpljenje in nevzdržno hrepenenje …
Resnica pa je povsem obratna! Ljubezen je že po svoji celovitosti in svojem
izvoru nekaj najbolj preprostega.
Da – res je, kar sem napisala! To
so sicer zelo velike besede, vendar če jih ne bi izkusila v vseh njenih
razsežnostih in možnih različicah na lastni koži, jih ne bi delila. Zatorej …
Kakopak se mora do te svete resnice dokopati vsak
sam. Smeri in poti je nešteto, a vrh je le eden.
Popolna ljubezen v blaženem stanju
obstaja. Za povrhu pa ima v sebi še obilje resnične svobode. Človeku predstavi
razsvetljenje in pomirjenost z celim svetom.
In če to ni dovolj velik razlog,
da se človek odpravi na pot, potem res ne vem kje ga iskati?
Če si med temi, ki jim je že
zdavnaj dovolj trpljenja v imenu ljubezni, dovolj nemira v sebi in občasno že
nevzdržnih bolečin, ki jih »domnevna« ljubezen nosi na pladnju tako rekoč vsak
dan – potem se boš na pot preobrazbe doživljanja ljubezni slej kot prej tudi
odpravil.
Vprašanje je le ali je mera vseh prevar,
laži in manipulacij prerasla vse meje, ki jih človekovo telo, srce in duša še
zmore prenašati?
Blaženost, izpolnjenost in mirna
plovba v ljubezni … Le kaj bi to lahko pomenilo v praksi?
No – ena izmed poti in načinov
prenosa ljubezni v vsakodnevno življenje – ljubezen živeti v polnosti njenega
pomena – je opisana v treh knjigah o
ljubezni.
Vrstni red njihovega nastanka se
glasi:
1.
Knjiga: VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA
(2015)
2.
Knjiga: Ljubezen@izbiraj.Si? (2016)
3.
Knjiga: Ime ji je Ljubezen (2018)
Več o ponudbi »kako do knjig«
sledi v nadaljevanju!
Simona Babič (Pisarka Simona)
Žajbelj ali kadulja - simbol večnosti
Ni komentarjev:
Objavite komentar