Ali je ljubezen čustvo?

ALI JE LJUBEZEN ČUSTVO?

Ljubezen NI čustvo! 

Ljubezen NISO naši občutki!

Ne morejo biti! Ljubezen je vse kaj drugega, vendar se mi tega NE zavedamo.

Če bi morala opisati ljubezen z eno besedo, bi rekla: »Ljubezen je ZAVEDANJE!«

Ljubezen je TU, ko se je zavedamo – zavedanje ljubezni ali zavest o ljubezni. In to je popolnoma vse.

Pa poglejmo pod drobnogled to trditev in se postavimo v vlogo opazovalca, ki v mimohodu opazuje »igro«, imenovano ljubezen.

Sicer se ljubezni ne da opisovati z vzvišenimi besedami – čeprav pravkar to poskušam. Drugega orodja kot besede niti nimam, vsaj ne za vse tiste BREZ ZAVEDANJA.

Ljubezni namreč ne morem strpati v nobeno običajno obliko s pomočjo besed. Lahko se je samo zavedam.

O čem potem sploh govoriti, se boste morda vprašali?

Seveda ljubezen niso besede, ki jih izrekamo in na koncu to niso niti naši občutki.

Občutki so vedno subjektivno obarvani. Lahko so občutki veselja, sreče, radosti, zaljubljenosti in dobrega razpoloženja. Po razmisleku pa ugotovimo, da tem občutkom po določenem času (včasih že zelo hitro) sledijo občutki žalosti, nezadovoljstva, strahov, sumničenj, prevaranosti, zapuščenosti, ljubosumja, jeze, nemoči ipd.

Le kako bi potem takem to sploh lahko bila "čista" ljubezen?

Izmenjevanje stanja zadovoljstva in nezadovoljstva niha bolj ali manj v skladu z zunanjimi vplivi in brez zavedanja, kaj se nam v resnici dogaja.

Posledično ne moremo ostati ves čas v občutkih sreče in ljubljenosti. Če pa bi se to (na primer) zgodilo, kako bi potem sploh poznali trpljenje, žalost in bolečino.

Nemogoče! Potem bi poznali samo pozitivne občutke. Pozitivni pa so samo zato, ker poznamo njihovo drugo plat – negativno občutenje. Temu se ne da izogniti.

Občutki si sledijo diametralno, vse pa vedno sledi nekim impulzom, ki so posledica doživljanja na ravni osebnosti.

Zatorej tudi občutki NISO merilo za ljubezen.

Občutke ljubezni lahko izkazujemo, delimo in tudi ubesedujemo – VEDNO pa se zgodi, da popustijo in postanejo njeno živo nasprotje.

Če je ljubezen vse kaj drugega kot izkazovanje občutkov – kaj potem sploh je?

Ljubezen samo JE ali pa je NI. Je takrat, ko se jo zavedamo – smo v stanju zavestnosti.

V telesu se odraža to stanje kot ugodje, izpolnjenost in mirnost – sprejemamo vse, tako kot JE.

Saj v resnici ne moremo ničesar spremeniti – ljubezen JE ali pa je NI!

Ko v nas ljubezen pljuje, vibrira in se njena energija prosto pretaka, takrat smo je polni in povsem odprti. Takrat se ljubezen brez vsakega truda ali napora pretaka še na druge.

Nekateri pravijo temu

svetloba (ker smo ugnali temo v sebi samih),

nekateri svoboda (ker nismo v nič in z nikomer ujeti) ali

razsvetljenje (ker od ljubezni ničesar nočemo, ničesar ne obvladujemo, zahtevamo in nikogar ne posedujemo).

Zato je ljubezen nekaj tako preprostega in naravnega, kot je naravno, da obstajata sonce in svetloba, luna in tema, oblaki in dež, veter in prepih, mirnost in tihost … In ne nazadnje, kot obstajata vesolje in njegova neskončnost, večnost …

V tej preprostosti in naravnosti se tudi sami počutimo celi – nedeljivi – ali CELOVITI, ko nas v imenu ljubezni prav nič več ne vznemirja.

Z vse večjim zavedanjem sebe ali spominjanjem sebe: »Kdo v resnici smo!«, se zgodi zavedanje naše prave narave – prvobitnosti vsega obstajanja in s tem tudi resnice o ljubezni.

Ko smo sami celoviti, posamezni občutki zbledijo, čutimo brez čustev, brez sentimentalnosti in njenih naravnih posledic. 

Čuti pa postajajo vse bolj izostreni, popolnoma čisti. (Ob-čutki se samo skrivajo ob naših čutih.)

Zgodi se sposobnost zaznavanja in dojemanja duhovnih prvin in pojavov: intuicija, jasnovednost, komunikacija z notranjim ali "višjim" vodstvom ipd., čemur sledi popolna preobrazba v dojemanju čustvenosti. 

Takšne bodo tudi izkušnje, ki se porajajo skozi to čistost: čiste, globlje, bistvene. Čutnost pripomore k dvigu zavesti, a brez čustvenih nihanj. 

Zato ljubezen niso naši občutki. Ljubezen je ČUT naše biti, ko se tega zavedamo - ko smo v stanju zavesti.