Moje srce pravi …

Moje srce pravi: »Rada te imam!« Lahko sem ob tebi vzvišena, ohola, se prepiram in pojasnjujem … povzročam nemir v SEBI in … opazujem ali ga netim tudi v TEBI?

Ampak – ali je res vse tako zelo preprosto, kot zaznavam ob pogledu nate? Ne dovoljuješ si zmede in nemira. Pravilno povedano: ne opazim ga.

Ali mar prav zato srce v eno odgovarja: »Rada te imam!«?

Ne vem! Vem pa, da me pogled nate zbistri in na svojevrsten način onemogoči ter vzame vso voljo, da bi nadaljevala z »dramo«.

Ko se iskreno vprašam, kaj sploh želim doseči z dokazovanjem svoje resnice? – pa zadovoljivega odgovora ne najdem.

To občasno mučenje same sebe me počasi že najeda.

Še več – dovolj ga imam.

Ali še bolje – ničesar pametnega mi ne prinese.

Razpara in razdvoji le mene. Ti ostajaš osrediščen in trden kot skala.

Neomajen!

Občutim tvojo ljubezen in se sprašujem, zakaj pri »Bogu svetem« mi to ne zadostuje?

Lahko sem trmasta, jezikava ali razborita – a te to sploh ne gane. Moji jezi se niti ne posmehuješ. Ves čas me sprejemaš neomejeno in celovito.

Da – res! To zna in zmore le celovita oseba. Celovita sama v sebi.

»Rad te imam«, rečeš in to je vse, kar rečeš.

In prav s tem me na koncu razorožiš, čemur sledi predaja in odvzem možnosti, da bi sploh lahko še kaj dodal/-a.

Kajti, ko prisluhnem samo srcu in odvržem um/razum, tudi v meni utripa samo ena misel: »Rada te imam!«

Zakaj, čemu, kako … pa ostajajo vprašanja, ki počasi zvodenijo ali pa jih odpihne veter ali pa se neopazno odplazijo sama …

Tako med nama ostaja le: »Rad/-a te imam!« Vse drugo se porazgubi v času in prostoru – kjerkoli že ali kadarkoli že se srečava v zedinjenju.

Kako malo je na »koncu« treba in kako je v resnici vse preprosto, če poslušaš svoje srce. Brez motenj, ki jih povzroča nemirni um.

»Zakaj je potem dvig zavedanja/zavestnosti na drug/višji nivo dojemanja ljubezni tako porazno nizek, redek in pod vprašajem pri večini ljudi …«

… se na osnovi povedanega lahko vpraša vsak sam?

Zakaj je preprostost in naravnost v ljubezni tuja, nedostopna ali celo nedosegljiva? – Ko pa ljubezen po svoji pravi naravi želi zgolj eno - v ENO ljubiti!

Zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

Ljubezen je izraz naravnega zakona.

TA zakon pravi:

»Ljubezen bo do nas točno takšna, kot smo mi do nje.«

Hm …

Imamo v sebi prebujen in ozaveščen prav TA pogled na ljubezen?

Delujemo nezavedno, bolj ali manj iz družbeno pogojenih vzorcev, lastnih prepričanj, tradicije, verovanja …

Ali pa delujemo povsem uglašeno z naravo ljubezni?

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

Se bere preprosto?

Zakaj praksa izkazuje TAKŠNE anomalije na življenjskem področju, ki ga človek običajno povezuje z ljubeznijo, odnosi, harmonijo, prijateljstvom, sodelovanjem …?

Kakšni pa potem smo, da nam ljubezen spolzi iz rok, še preden bi lahko doživela lasten razcvet?

Koliko izražamo sumničavost, borbenost, tekmovalnost, primerjanje, ljubosumje in posledično trajno NEZADOVOLJSTVO v ljubezni?

In koliko je še ostalo tiste preprostosti, iskrenosti in iskrivosti v naših odnosih?

Niso takšna vprašanja za lase privlečena …

Kakšni smo v resnici do ljubezni, če ozavestimo preprosto dejstvo, da bo ljubezen do nas takšna, kot smo mi do nje?

Vsekakor brez zavedanja o delovanju te naravne zakonitosti ljudje trpimo in ljubezni nalagamo tisoč in en razlog za »krivice«, ki se nam v njenem imenu dogajajo.

Bolečina pa rjove in besni v človekovi notranjosti, kot bi ljubezen bila sposobna nositi trpljenje in žalost. In nekateri so celo prepričani, da ga prav zares nosi in še to najpogosteje »najboljšim« ljudem.

Pomota, da ji ni para!

Ali ne razumemo ali pa pozabljamo, da ljubezen po svoji pravi naravi in sama po sebi niti ni zmožna povzročati kakršnegakoli trpljenja.

Ljubezni še na misel ne pride, da bi človeka mučila, mu zadajala rane ali kako drugače prizadela …

Nezamisljivo?

Seveda – v primeru, da jo označujemo s kupom nesmislov, ji pripisujemo vloge, ki jih nikoli ni odigrala ali pa jo trpamo v zatohle predale med zastarele vzorce, kjer …

Kajti ljubezen je sama po sebi čista kot biser in po svoji naravi nepremagljiva med iskalci njene alkimistične vsebine.

Ker jo praviloma obtožujemo, je v resnici ne slišimo. Ne slišimo njene tihe prošnje, da bi bila slišana.

Človek se preprosto zaradi prevelikega hrupa v svoji notranjosti njenega glasu NE ZAVEDA. Glas ljubezni je tako mil in nežen, da ga lahko slišimo šele, ko smo sami umirjeni in tihi.

Uravnovešeni, meditativni in zavedni.

Vse to glasno žlobudranje v glavi preprečuje, da bi jo sploh ozavestili.

Nemogoče! Kako slišati nekaj, kar oddaja frekvenco ljubezni, če pa se naša vibracija nemirnega uma oddaljuje od prvobitnosti njenega zvoka? In ustvarja disharmonijo ali popolno neubranost?

Resonanca z zvokom ljubezni in harmonija, ki nastane v uglašenosti ob skladju vibracij, tako večini ostaja skrivnostno prikrita.

Posledično vibriramo daleč od frekvence ljubezni.

Vrača pa se nam vibracija, ki jo oddajamo. Kot so vibracija jeze, žalosti ali trpljenja ipd.

Zato razburjen človek, v afektu in sidran v svojih sebičnih prepričanjih, NIKOLI ne bo ujel tonov ali glasu ljubezni.

Ljubezni v tem primeru ne ostane nič drugega, kot da čaka – na svoj trenutek. V resnici je pripravljena VSAK trenutek in čaka, da bi se izrazila na povsem preprost in naraven način – uglašeno s svojo pravo naravo.

Tako se ljubezen vrača proti človeku točno tako, kot se človek obrača nanjo.

Uslišana ljubezen!

Bo uslišana šele takrat, ko jo »slišimo«.

Ta naravni zakon nas lahko reši prenekaterih muk in bolečin, ki si jih, vročekrvni kot smo, ne znamo razložiti.

Ne razumemo njene preproste »tehnike«.

Njena preprostost je nekaj povsem naravnega. V sodelovanju z našo naravnanostjo bo ustvarila temelj za razcvet uslišane ljubezni.

Šele njen razcvet bo razvil vonj, ki se bo začel širiti na vse strani, na vse okoli nas. A prišel bo iz nas …

Ta »vonj« je čista ali popolna ljubezen.

In že po tem vonju se širi sporočilo ali se človeku sanja o pravi naravi ljubezni.

Ali bo ljubezen prijetno ali odbojno zadišala?

Takšni, kot smo, takšen bo tudi vonj ljubezni.

Zato je vprašanje, kakšni smo mi do ljubezni, še kako pomembno, ko se sprašujemo, zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

*

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

NOV ZAČETEK

Vsak nov začetek se lahko zgodi samo v popolni tišini. Tišine ne moremo ustvariti na silo, ne moremo si je izboriti. Lahko se ji samo predamo in dopustimo, da se zgodi.

Vsak notranji boj ustvarja vznemirjenost in občutek silne osamljenosti. Ustvarjanje notranje razdvojenosti povzroča naš um. Misli, ki jim posvečamo preveč pozornosti, nas imajo v lasti.

Mislim ne moremo ubežati na povelje, vedno jim bodo sledile druge, po navadi že stokrat prežvečene.

Misli lahko ustavimo s tem, da jih samo opazujemo, spremljamo, lahko jih celo »držimo za roko«, vendar jim ne damo moči. Pustimo jih ob sebi, a se z njimi ne pogovarjamo niti ne ukvarjamo. So prisotne – v redu. Niso – tudi prav. Misli se bodo naveličale, da nas neprenehoma nadlegujejo, če ne bodo imele naše pozornosti. Potihnile bodo same od sebe.

Mislim, ki jim ne namenjamo ničesar svojega, postane z nami dolgčas. Um se bo na vsak način trudil najti nove, na primer pozitivne misli – a pozitivne misli niso nič drugega kot nasprotje negativnih. Spet so samo misli. Druga plat kovanca.

Misli, misli, misli …, so kot zvonec v glavi. Najavljajo gosta, ki ga ne želimo sprejeti, ki ga ne želimo poslušati – vsE njegovo neutrudno brbljanje.

Morda so misli izposojene, slišane od drugih, sprejete na osnovi prepričanj in vzorcev iz okolja, družbe, veroizpovedi, barve kože, starosti, spola in podobnih razdelitev, ki jih um venomer deli, kot bi zanjo lahko dobil 1. nagrado.

Ne obstaja nagrada za tuje misli, misli drugih avtorjev ali ustvarjalcev, ki jih še nikoli nismo srečali. Privzete misli so delo nekoga drugega. Primerjava misli je praviloma bojevanje in dokazovanje kdo ima prav. Potlačene misli nas vodijo v lasten zapor. Slabe misli, izrečene v tišini svojega uma, privrejo na plano, ko si to najmanj želimo. Dobre misli še ne pomenijo, da imamo kontrolo nad njimi.

Misli – sveže, inovativne in samo naše, se rodijo iz tišine uma.

Ampak kako torej utišati misli? Kako jih umakniti brez napora in prisile?

Kje v nas je ta vzvod, da jim preprečimo vstop, kar tako, spontano in na najbolj naraven način?

Mesto tišine je že v nas – je prostor ali svetišče, ki čaka, da vstopimo vanj. Pogled vase, v svojo notranjost, brez zunanjih motenj se zgodi, ko ne delamo prav nič drugega, kot samo smo …

Kaj smo?

Nič - oziroma nismo nič običajnega, kot na primer pomeni biti trgovec, učitelj, poslovnež …, lažnivec, hinavec ali dobrodelnež, duhovitež …

Ko stopimo izza svoje osebnosti, se odpre drugačen svet, ki ga sploh ne poznamo. O katerem se nam ne sanja, saj smo ves čas samo v zunanjem svetu neke osebnosti, ki jo predstavljamo.

A to sploh nismo mi – to so samo vloge, ki smo si jih razdelili in zdaj v teh vlogah igramo igre z bolj ali manj srečno nesrečnim koncem.

Prava igra ali pustolovščina se začne šele, ko odmislimo vse vloge, ki smo jih igrali do sedaj, vse znane vloge (mama, teta, zobozdravnik, mož, otrok, intelektualec, posnemovalec …) in se predamo.

Zakaj?

Zato, ker so nam vse te vloge v resnici na poti, da ne moremo spoznati našo pravo »vlogo« in z njo našo pravo naravo, ki je skrita za vsemi temi bolj ali manj dramatičnimi igrami. Sčasoma se vseh teh vlog tako ali tako naveličano, jih prerastemo ali kako drugače presežemo.

Nobena teh vlog nas ne naredi posebne, saj so vse že bile neštetokrat odigrane in še to praviloma po enem in istem kopitu.

No, torej – kaj ni že čas za nekaj novega?

Hja, šele, ko staro odvržemo, ko staro popolnoma zamre, lahko pride nekaj novega, se rodijo nove zamisli. In te se praviloma pojavijo v tišini našega uma – v meditaciji.

Tišina v notranjosti se ustvarja skozi meditativni duh – ko tišini v sebi prisluhnemo na način, da ustavimo vse zunanje delovanje in ne počnemo ničesar; ko postanemo prazni; ko izpraznimo um; ko izvržemo vso nesnago preteklega časa; ko se popolnoma slečemo in sezujemo; ko nimamo nobenega posebnega namena, karkoli doseči; ko spustimo vse zavore; ko smo brez »misli« …

Meditacija pomeni rešiti se vsakega delovanja, obstati, obmirovati, se »zazreti« vase … in počakati.

Ni pomembno, kako dolgo bomo čakali, pomembno je, da bomo dočakali …

Vsak, ki se je predal vseobsegajoči tišini, je že dočakal stanje izpolnitve. Morda bo minilo veliko časa, morda malo – kdo bi vedel, kolika je v resnici oddaljenost do svojega središča.

A vredno je počakati – v resnici je samo to vredno, kajti nič drugega nas ne bo pomirilo kot prav to, kar bomo našli v sebi in kar se bo razkrilo izza osebnosti in materialnega sveta.

Vsak k sebi in vsak zase, se mora na koncu obrniti v svojo notranjost, če želi preseči nemir, trpljenje, bolečino, razdvojenost ... Iskanje miru, radosti in zadovoljstva je pot, ki se enkrat lahko konča …

Vsako iskanje ima svoj začetek kot tudi konec. Sicer nepredstavljiv, dokler ga ne izkusimo, a obstaja …

Iskalec, ki najde, bo na koncu izginil. Vse, kar bo ostalo za njim, so sledi, ki vodijo do čiste ljubezni. Tiste, ki jo vsak išče, a le najvztrajnejši tudi najde.

*

Razumevanje besedila bo bližje vsem, ki so se na »pot brez vrnitve« že podali. Drugim je namenjeno kot spodbuda … Samo začeti je treba, samo prvi korak je treba narediti – utišati žlobudrave misli. Ni treba poznati nadaljnjih – razkrivali se bodo spotoma, sočasno in v vrstnem redu, prirejenem vsakemu posamezniku posebej.

Prav zato pa je življenje tako zanimivo, ker nihče ne išče po isti poti in nihče ne najde na isti način.

Nič ne verjemi! Sam raziskuj, bodi iskalec resnice, išči odgovore in odgovori si bodo sledili … v tišini.

Vedno samo v tišini – izza uma.

Obrni ploščo – obrni se vase in za nekaj časa pozabi na zunanji svet in vse to, kar MISLIŠ, da si.

HREPENENJE

            

         Samo resnično in neumorno hrepenenje po ljubezni je tudi pot do nje. Saj skoraj ne moreš verjeti, ko se resnično zgodi. A zgodi se, in to zagotovo samo z veliko vztrajnosti in neutrudnim iskanjem njene resnice, njene prave veličine.

Hrepenenje velikokrat meji celo na nevzdržen občutek in grozno veliko potrebo, da bi se to iskanje že vendarle enkrat končalo. Pot zna biti tako zapletena in polna vijug, da mimogrede iztiri zastavljeno smer.

Prošnja, tiha, izrečena v globini srca, ki je spremljevalka prenekaterih preteklih življenj, pa je vseeno lepega dne uslišana. Neverjetno, vem!

Tako velika prošnja je lahko uslišana le enkrat, kajti krog nepopolnih in neštetih ponavljanj je z njeno uresničitvijo zaključen. Nikoli več se ne bodo zgodile nobene druge ljubezni. Ta ena in edina bo zaključila vrtince iskanj, ki so generacijsko pogojeni z različnimi prepričanji, vrednotami in zahtevami družbe.

 Tako je! Vse se zaključi. Preskok je fantastičen tudi zato, ker se ga ne zavedamo. Nič ni tako, kot se nam zdi in nič se ne bo zgodilo tako, kot mi mislimo, da se mora.

Nič!

Kako in kdaj se bo zgodilo – na to naša osebnost niti nima vpliva. Vpliv pa lahko ima za začetek hvaležnost, molitev, zaupanje in predanost. Kdo ve, kaj vse pa izven tega vpliva v resnici poseže v to, da se ljubezen zgodi – tega nikoli ne prepoznamo. Vsaj ne v celoti.

Zgodi se in to zadostuje. Za prepoznavanje to zadostuje. Šele čas razjasni vse podrobnosti, povezane z ljubeznijo. Čisto vsakemu se bo zgodila drugače, na njemu lasten in prepoznaven način, zato so tudi vse primerjave brezpredmetne. Toliko v opozorilo vsem, ki se na to pot brez vrnitve, želijo podati.

Pa tudi želja pri tem ne bo pomagala, kajti predhodno bo sledilo spoznanje, da je v resnici že sama želja ovira. Ko vse spustimo in se prepustimo na milost in nemilost, se zgodi. Kdaj točno, kje in kako, pa prepoznava samo vsak sam in še to le po preteku določenega časa. Med samim dogajanjem praviloma nikomur ni nič jasno. Vse samo je nekako tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu, brez zavedanja, da se dogaja nam.

Mi smo sprožili ta proces, zato samo mi odgovarjamo vsemu, kar se zgodi – na enkraten in hkrati kot vedno: neponovljiv način.

Srečno pot!

On in Ona

Kdor se ne želi igrati sam, potrebuje za igro soigralca, partnerja.

Najbolj priljubljena igra vseh iger je ta, v kateri nastopita On in Ona.

On mlad, nagajiv in nadvse ustrežljiv.

Ona vsa cvetoča in dehteča kot pravkar razprt cvet.

In tako nekako se vsaka igra začne. Spodbudno in z zanosom.

Lepote pomladne zaljubljenosti se razprejo kot na dlani – takrat je vse možno, vse dosegljivo in prepredeno z ognjeno barvitostjo.

Sledi življenje. Učenje o »peklu in raju«, kjer se vrstijo izkušnje kot po tekočem traku.

Včasih mehko in brez postanka. Včasih z zatikanjem pred »ovirami«, kot bi jih kdo namerno nastavil.

*

Morda bo kdo pomislil, da ta igra in vse njej podobne, nujno vodi v življenjsko dramo, ki se zaključi bolj ali manj »srečno/nesrečno«, iz igre pa izstopita dva, ki pod težo udarcev nista zlomila okovov, ki sta si jih (verjeli ali ne) nadela sama.

Ne! Ta igra – za vzor vsem običajnim – nima tovrstnega konca. Ta igra za zgled nejevernim Tomažem pravi takole:

*

On, primer iz sveta moškosti, se je odločil naučiti igrati tudi vlogo, ki je načeloma dodeljena samo Njej. Zavzel je držo, ki je preskočila ovire zgolj zato, ker se je naučil besedila, vzorcev, vzrokov in posledic ter oblik ustvarjanja iz Njenega pogleda.

Potopil se je v Njeno energijo, ker je na vsak način želel občutiti, kar občuti Ona, obvladati, kar obvladuje Ona.

Medtem je povsem pozabil na svojo vlogo, saj ga je prevzel dih drugačnosti – alkimija, s katero človek poseduje magične in čudežne moči pretvorbe lastnega fizičnega sveta.

Zgodila se je preobrazba Njegove osebnosti, saj ga je Njena energija objela in predrugačila s takšno močjo, da je postala drugi del njega samega.

In obratno …

Tudi Ona, obogatena s spoznanji o Njegovi vlogi, se je odučila igrati samo sebe in sprejela Njegovo vlogo, kot bi bila Njena.

S tem ko se je oblekla v Njegovo srajco in obula Njegove čevlje, je za dovolj trenutkov pozabila nase.

Njegovo srce je začutila pod svojo kožo. Odkrila je lijak ljubezni, skozi katerega je pretočila samo sebe do Njegove biti.

S tem je polovica nje same postala Njegova polovica.

… dve polovici sta ustvarili eno celoto, kar pa sploh ni več čudež, saj je povsem preprosto in matematično dokazljivo.

V tej celoti je On On in Ona.

In v tej celoti je Ona On in Ona.

Preprosto izginejo meje, kdo je kdo. Oba sta eno ali dve celoti.

V tej popolni enosti ni več občutka razdvojenosti in ločenosti.

Oba sta vse. Oba sta nič.

Tudi NIČ ima tako kot VSE, svojevrstno lepoto.

VSE le ni tako oddaljeno, da ne bi moglo obstajati prav tukaj in zdaj …

…, ko NIČ več ni občutkov za nadvladanje, posedovanje, želje po nadzoru in ljubosumju ali občutkov zapuščenosti in prevaranosti.

Ja kdo pa je sploh lahko ljubosumen nase?

Kdo bi pa sploh hotel zapustiti sebe?

Prevarati sebe ali kako drugače izgubiti SEBE?

Nemogoče!

Ta fenomen ljubezni zaobide vse običajnosti, ki se jih (samo na videz) ne da preseči.

Kdo pa želi sebe namerno raniti? Samo ta, ki je nezdravega uma.

Kdo želi sebi škodovati, sebe nalagati ali kako drugače opehariti? Samo popolni bedak!

No, torej!

Preseči dvojnost ni mačji kašelj in ni nekaj, kar se doseže od danes do jutri.

Vsekakor pa je možno zavestno – z zavedanjem, da je Njegova vloga tudi Njena in Njena Njegova.

*

Ko v igri, ki jo imenujemo Življenje, presežemo vsako razlikovanje in ločenost človekove narave – Njegove in Njene narave – potem ni več tako oddaljena misel, da se ta igra lahko zaključi na čudežen in človeka vreden način.

Postati osvajalec »bojnega« polja z vživljanjem v vlogo nasprotnega spola, nosi v sebi okus zmagovitosti.

Zmage nad lastno nevednostjo, ki tlakuje pot v »nebesa« že na zemlji.

Ali ne diši to po absolutni svobodi? Telesa, duše in duha, ki povezujejo vse ustvarjeno?

Metuljček Cekinček, kje si pa bil ...

Pri majceni cvetki sem s čebelico Majo medu se napil ...

Ali je ljubezen čustvo?

ALI JE LJUBEZEN ČUSTVO?

Ljubezen NI čustvo! 

Ljubezen NISO naši občutki!

Ne morejo biti! Ljubezen je vse kaj drugega, vendar se mi tega NE zavedamo.

Če bi morala opisati ljubezen z eno besedo, bi rekla: »Ljubezen je ZAVEDANJE!«

Ljubezen je TU, ko se je zavedamo – zavedanje ljubezni ali zavest o ljubezni. In to je popolnoma vse.

Pa poglejmo pod drobnogled to trditev in se postavimo v vlogo opazovalca, ki v mimohodu opazuje »igro«, imenovano ljubezen.

Sicer se ljubezni ne da opisovati z vzvišenimi besedami – čeprav pravkar to poskušam. Drugega orodja kot besede niti nimam, vsaj ne za vse tiste BREZ ZAVEDANJA.

Ljubezni namreč ne morem strpati v nobeno običajno obliko s pomočjo besed. Lahko se je samo zavedam.

O čem potem sploh govoriti, se boste morda vprašali?

Seveda ljubezen niso besede, ki jih izrekamo in na koncu to niso niti naši občutki.

Občutki so vedno subjektivno obarvani. Lahko so občutki veselja, sreče, radosti, zaljubljenosti in dobrega razpoloženja. Po razmisleku pa ugotovimo, da tem občutkom po določenem času (včasih že zelo hitro) sledijo občutki žalosti, nezadovoljstva, strahov, sumničenj, prevaranosti, zapuščenosti, ljubosumja, jeze, nemoči ipd.

Le kako bi potem takem to sploh lahko bila "čista" ljubezen?

Izmenjevanje stanja zadovoljstva in nezadovoljstva niha bolj ali manj v skladu z zunanjimi vplivi in brez zavedanja, kaj se nam v resnici dogaja.

Posledično ne moremo ostati ves čas v občutkih sreče in ljubljenosti. Če pa bi se to (na primer) zgodilo, kako bi potem sploh poznali trpljenje, žalost in bolečino.

Nemogoče! Potem bi poznali samo pozitivne občutke. Pozitivni pa so samo zato, ker poznamo njihovo drugo plat – negativno občutenje. Temu se ne da izogniti.

Občutki si sledijo diametralno, vse pa vedno sledi nekim impulzom, ki so posledica doživljanja na ravni osebnosti.

Zatorej tudi občutki NISO merilo za ljubezen.

Občutke ljubezni lahko izkazujemo, delimo in tudi ubesedujemo – VEDNO pa se zgodi, da popustijo in postanejo njeno živo nasprotje.

Če je ljubezen vse kaj drugega kot izkazovanje občutkov – kaj potem sploh je?

Ljubezen samo JE ali pa je NI. Je takrat, ko se jo zavedamo – smo v stanju zavestnosti.

V telesu se odraža to stanje kot ugodje, izpolnjenost in mirnost – sprejemamo vse, tako kot JE.

Saj v resnici ne moremo ničesar spremeniti – ljubezen JE ali pa je NI!

Ko v nas ljubezen pljuje, vibrira in se njena energija prosto pretaka, takrat smo je polni in povsem odprti. Takrat se ljubezen brez vsakega truda ali napora pretaka še na druge.

Nekateri pravijo temu

svetloba (ker smo ugnali temo v sebi samih),

nekateri svoboda (ker nismo v nič in z nikomer ujeti) ali

razsvetljenje (ker od ljubezni ničesar nočemo, ničesar ne obvladujemo, zahtevamo in nikogar ne posedujemo).

Zato je ljubezen nekaj tako preprostega in naravnega, kot je naravno, da obstajata sonce in svetloba, luna in tema, oblaki in dež, veter in prepih, mirnost in tihost … In ne nazadnje, kot obstajata vesolje in njegova neskončnost, večnost …

V tej preprostosti in naravnosti se tudi sami počutimo celi – nedeljivi – ali CELOVITI, ko nas v imenu ljubezni prav nič več ne vznemirja.

Z vse večjim zavedanjem sebe ali spominjanjem sebe: »Kdo v resnici smo!«, se zgodi zavedanje naše prave narave – prvobitnosti vsega obstajanja in s tem tudi resnice o ljubezni.

Ko smo sami celoviti, posamezni občutki zbledijo, čutimo brez čustev, brez sentimentalnosti in njenih naravnih posledic. 

Čuti pa postajajo vse bolj izostreni, popolnoma čisti. (Ob-čutki se samo skrivajo ob naših čutih.)

Zgodi se sposobnost zaznavanja in dojemanja duhovnih prvin in pojavov: intuicija, jasnovednost, komunikacija z notranjim ali "višjim" vodstvom ipd., čemur sledi popolna preobrazba v dojemanju čustvenosti. 

Takšne bodo tudi izkušnje, ki se porajajo skozi to čistost: čiste, globlje, bistvene. Čutnost pripomore k dvigu zavesti, a brez čustvenih nihanj. 

Zato ljubezen niso naši občutki. Ljubezen je ČUT naše biti, ko se tega zavedamo - ko smo v stanju zavesti. 

VAJA ZAMIŠLJANJA

Poskusimo z eno izmed vaj v zamišljanju. Izberimo resnico, da smo v svojem svetu srečni in zadovoljni. Osmislimo si pogled na partnerja, ki je naša boljša in močnejša polovica. Postavimo ga na piedestal občudovanja in spoštovanja. Kaj mislite, kaj se bo zgodilo, ko bo partner začutil, da je v naših očeh občudovan? Posezite v zamišljanju v iskrenost, pomeni pozabite na preteklost, neljube dogodke in oprostite vse »nerodnosti«, storjene iz nevednosti in nerazumevanja »besede« ljubezen.

Vsaj poskusimo! Poglejmo v globino - iz oči v oči - svojega partnerja, primimo ga za roke in dovolimo, da se energije pretakajo. Ne uporabljajmo velikih besed, ker niso potrebne. Samo medsebojno se občutimo. Samo imejmo se/bodimo in poskusimo z očmi vzdrževati ljubeč stik. V tem zamaknjenem stanju dobimo priložnost, da se celostno povežemo skozi oči. Lahko se zgodi, da bo telesi zajela toplina, občutenje neke nove bližine in pripadnosti. Zrcaljenje skozi oči se bo prenašalo po vsem telesu in preplavljalo občutke z nežnostjo in milino. Morda se nam bo zazdelo, da še nikoli nismo prav zares »pogledali« v človeka ob sebi in da je v resnici »nekdo« drug, kot smo to »videli« do zdaj.

Ko na drugega pogledamo z božanskim vidom, v ljudeh vidimo le dobro. Če v drugih iščemo boga, se bodo ti drugi drugače odzivali na nas.

Ko sebi in partnerju dovolimo takšno izkušnjo in se prepustimo, da nas vodi srce se zavedamo, da nam je stal za vratom nekdo, ki je hotel preprečiti to zbliževanje. Nekateri ga imenujejo »ego«, drugi »jaz in moj prav«, tretji »nimaš me dovolj rad«. A v teh trenutkih nihče ne bo imel veljave. Samo odpiranje srca in popolna predaja - na milost in nemilost - lahko prinese olajšanje. In težko pričakovano odrešitev našim notranjim nesoglasjem in veleumnim prepričanjem o pomembnosti »nepomembnosti«.

 Že samo zamišljanje tega stanja nas lahko razoroži in pripelje do odločitve, da bomo ob pravi priložnosti to tudi storili. Zakaj pa ne? Ima kdo pomisleke? Potem je »ego« resnično na delu in dokler mu damo vso veljavo, se v ljubezenskih odnosih načeloma ostaja praznih rok. Dokler nimamo namena popustiti in dopustiti srcu, da na široko odpre svoja vrata, tako dolgo nam bo visel nad glavo meč, ki smo ga na to mesto postavili sami. Nihče nas ne sili trpeti razen nas samih. Osmisliti partnerski odnos je delo dveh src in dveh duš. Še dobro, da ju imamo - to naše skrivno »orožje«. Samo njuni zaslugi se bomo kasneje lahko poklonili, če bomo zmogli zavestno uporabiti njune moči.

»Ego« bo tako izgubil moč in veljavo, naše življenje pa se bo obrnilo na glavo. Namesto obsojanja in dlakocepskega razčlenjevanja preteklih dejanj ali občutkov se bo začel proces iskrenega in sočutnega zbliževanja. Ko se enkrat kolo obrne v drugo smer, gre vse lažje. Samo tehtnica se mora prevesiti in pokazati v smer ljubljenosti. Moč ljubezni bo prevesila občutke iz glave v srce.

Nimamo toliko časa, da bi ga tratili za tako velike neumnosti, kot so laži, pretvarjanja in poneumljanja samega sebe. Pozabiti na svojo osebnost in priklicati povezavo s svojo dušo - pravo in resnično vrednostjo obstoja - se sliši čudno samo tako dolgo, dokler ne poskusimo. Otroci, ki nekje do petega leta še nimajo oblikovane osebnosti, so pristna in čuteča bitja. Kdaj pa kdaj se zazrimo v te nedolžne otroške oči in poskusimo poiskati v njih otroka v sebi. Začudeni bomo, kako preprosto je postati otrok in se čuditi temu, čemur se čudijo otroci. Zakaj ne bi postali spet kdaj pa kdaj otroško razigrani in igrivi? Saj so to osvobajajoči trenutki sreče in čiste radosti. Svet spet pridobi mavrični pogled in privlačnost, kjer se čudeži nizajo smejoč eden za drugim.

Želim vam prijetno popotovanje v notranjost in zamišljanje vsega, kar bi postali, če bi si dovolili. Čarobnost čaka za prvim ovinkom. Pa ne se čuditi, zakaj ste pozabili. Pozabili ste, ker ste vmes obstali in zaspali, misleč, da je to spanje pravičnega. Le kdo je tukaj in zdaj tisti, ki zna presoditi »pravično«? Menim, da samo srce.

ODLOMEK IZ KNJIGE: 

Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - samozaložba 2018