Moje srce pravi …

Moje srce pravi: »Rada te imam!« Lahko sem ob tebi vzvišena, ohola, se prepiram in pojasnjujem … povzročam nemir v SEBI in … opazujem ali ga netim tudi v TEBI?

Ampak – ali je res vse tako zelo preprosto, kot zaznavam ob pogledu nate? Ne dovoljuješ si zmede in nemira. Pravilno povedano: ne opazim ga.

Ali mar prav zato srce v eno odgovarja: »Rada te imam!«?

Ne vem! Vem pa, da me pogled nate zbistri in na svojevrsten način onemogoči ter vzame vso voljo, da bi nadaljevala z »dramo«.

Ko se iskreno vprašam, kaj sploh želim doseči z dokazovanjem svoje resnice? – pa zadovoljivega odgovora ne najdem.

To občasno mučenje same sebe me počasi že najeda.

Še več – dovolj ga imam.

Ali še bolje – ničesar pametnega mi ne prinese.

Razpara in razdvoji le mene. Ti ostajaš osrediščen in trden kot skala.

Neomajen!

Občutim tvojo ljubezen in se sprašujem, zakaj pri »Bogu svetem« mi to ne zadostuje?

Lahko sem trmasta, jezikava ali razborita – a te to sploh ne gane. Moji jezi se niti ne posmehuješ. Ves čas me sprejemaš neomejeno in celovito.

Da – res! To zna in zmore le celovita oseba. Celovita sama v sebi.

»Rad te imam«, rečeš in to je vse, kar rečeš.

In prav s tem me na koncu razorožiš, čemur sledi predaja in odvzem možnosti, da bi sploh lahko še kaj dodal/-a.

Kajti, ko prisluhnem samo srcu in odvržem um/razum, tudi v meni utripa samo ena misel: »Rada te imam!«

Zakaj, čemu, kako … pa ostajajo vprašanja, ki počasi zvodenijo ali pa jih odpihne veter ali pa se neopazno odplazijo sama …

Tako med nama ostaja le: »Rad/-a te imam!« Vse drugo se porazgubi v času in prostoru – kjerkoli že ali kadarkoli že se srečava v zedinjenju.

Kako malo je na »koncu« treba in kako je v resnici vse preprosto, če poslušaš svoje srce. Brez motenj, ki jih povzroča nemirni um.

»Zakaj je potem dvig zavedanja/zavestnosti na drug/višji nivo dojemanja ljubezni tako porazno nizek, redek in pod vprašajem pri večini ljudi …«

… se na osnovi povedanega lahko vpraša vsak sam?

Zakaj je preprostost in naravnost v ljubezni tuja, nedostopna ali celo nedosegljiva? – Ko pa ljubezen po svoji pravi naravi želi zgolj eno - v ENO ljubiti!