Vsak nov začetek se lahko zgodi
samo v popolni tišini. Tišine ne moremo ustvariti na silo, ne moremo si je
izboriti. Lahko se ji samo predamo in dopustimo, da se zgodi.
Vsak notranji boj ustvarja
vznemirjenost in občutek silne osamljenosti. Ustvarjanje notranje razdvojenosti
povzroča naš um. Misli, ki jim posvečamo preveč pozornosti, nas imajo v lasti.
Mislim ne moremo ubežati na povelje,
vedno jim bodo sledile druge, po navadi že stokrat prežvečene.
Misli lahko ustavimo s tem, da
jih samo opazujemo, spremljamo, lahko jih celo »držimo za roko«, vendar jim ne
damo moči. Pustimo jih ob sebi, a se z njimi ne pogovarjamo niti ne ukvarjamo.
So prisotne – v redu. Niso – tudi prav. Misli se bodo naveličale, da nas
neprenehoma nadlegujejo, če ne bodo imele naše pozornosti. Potihnile bodo same
od sebe.
Mislim, ki jim ne namenjamo
ničesar svojega, postane z nami dolgčas. Um se bo na vsak način trudil najti nove, na primer pozitivne misli – a pozitivne
misli niso nič drugega kot nasprotje negativnih. Spet so samo misli. Druga plat
kovanca.
Misli, misli, misli …, so kot
zvonec v glavi. Najavljajo gosta, ki ga ne želimo sprejeti, ki ga ne želimo
poslušati – vsE njegovo neutrudno brbljanje.
Morda so misli izposojene,
slišane od drugih, sprejete na osnovi prepričanj in vzorcev iz okolja, družbe,
veroizpovedi, barve kože, starosti, spola in podobnih razdelitev, ki jih um
venomer deli, kot bi zanjo lahko dobil 1. nagrado.
Ne obstaja nagrada za tuje misli,
misli drugih avtorjev ali ustvarjalcev, ki jih še nikoli nismo srečali.
Privzete misli so delo nekoga drugega. Primerjava misli je praviloma bojevanje
in dokazovanje kdo ima prav. Potlačene misli nas vodijo v lasten zapor. Slabe
misli, izrečene v tišini svojega uma, privrejo na plano, ko si to najmanj
želimo. Dobre misli še ne pomenijo, da imamo kontrolo nad njimi.
Misli – sveže, inovativne in samo
naše, se rodijo iz tišine uma.
Ampak kako torej utišati misli?
Kako jih umakniti brez napora in prisile?
Kje v nas je ta vzvod, da jim
preprečimo vstop, kar tako, spontano in na najbolj naraven način?
Mesto tišine je že v nas – je prostor
ali svetišče, ki čaka, da vstopimo vanj. Pogled vase, v svojo notranjost, brez
zunanjih motenj se zgodi, ko ne delamo prav nič drugega, kot samo smo …
Kaj smo?
Nič - oziroma nismo nič
običajnega, kot na primer pomeni biti trgovec, učitelj, poslovnež …, lažnivec, hinavec
ali dobrodelnež, duhovitež …
Ko stopimo izza svoje osebnosti, se
odpre drugačen svet, ki ga sploh ne poznamo. O katerem se nam ne sanja, saj smo
ves čas samo v zunanjem svetu neke osebnosti, ki jo predstavljamo.
A to sploh nismo mi – to so samo
vloge, ki smo si jih razdelili in zdaj v teh vlogah igramo igre z bolj ali manj
srečno nesrečnim koncem.
Prava igra ali pustolovščina se začne
šele, ko odmislimo vse vloge, ki smo jih igrali do sedaj, vse znane vloge
(mama, teta, zobozdravnik, mož, otrok, intelektualec, posnemovalec …) in se
predamo.
Zakaj?
Zato, ker so nam vse te vloge v
resnici na poti, da ne moremo spoznati našo pravo »vlogo« in z njo našo pravo naravo,
ki je skrita za vsemi temi bolj ali manj dramatičnimi igrami. Sčasoma se vseh
teh vlog tako ali tako naveličano, jih prerastemo ali kako drugače presežemo.
Nobena teh vlog nas ne naredi
posebne, saj so vse že bile neštetokrat odigrane in še to praviloma po enem in
istem kopitu.
No, torej – kaj ni že čas za
nekaj novega?
Hja, šele, ko staro odvržemo, ko
staro popolnoma zamre, lahko pride nekaj novega, se rodijo nove zamisli. In te se
praviloma pojavijo v tišini našega uma – v meditaciji.
Tišina v notranjosti se ustvarja
skozi meditativni duh – ko tišini v sebi prisluhnemo na način, da ustavimo vse
zunanje delovanje in ne počnemo ničesar; ko postanemo prazni; ko izpraznimo um;
ko izvržemo vso nesnago preteklega časa; ko se popolnoma slečemo in sezujemo;
ko nimamo nobenega posebnega namena, karkoli doseči; ko spustimo vse zavore; ko
smo brez »misli« …
Meditacija pomeni rešiti se
vsakega delovanja, obstati, obmirovati, se »zazreti« vase … in počakati.
Ni pomembno, kako dolgo bomo
čakali, pomembno je, da bomo dočakali …
Vsak, ki se je predal vseobsegajoči
tišini, je že dočakal stanje izpolnitve. Morda bo minilo veliko časa, morda
malo – kdo bi vedel, kolika je v resnici oddaljenost do svojega središča.
A vredno je počakati – v resnici
je samo to vredno, kajti nič drugega nas ne bo pomirilo kot prav to, kar bomo
našli v sebi in kar se bo razkrilo izza osebnosti in materialnega sveta.
Vsak k sebi in vsak zase, se mora
na koncu obrniti v svojo notranjost, če želi preseči nemir, trpljenje,
bolečino, razdvojenost ... Iskanje miru, radosti in zadovoljstva je pot, ki se
enkrat lahko konča …
Vsako iskanje ima svoj začetek
kot tudi konec. Sicer nepredstavljiv, dokler ga ne izkusimo, a obstaja …
Iskalec, ki najde, bo na koncu
izginil. Vse, kar bo ostalo za njim, so sledi, ki vodijo do čiste ljubezni.
Tiste, ki jo vsak išče, a le najvztrajnejši tudi najde.
*
Razumevanje besedila bo bližje
vsem, ki so se na »pot brez vrnitve« že podali. Drugim je namenjeno kot
spodbuda … Samo začeti je treba, samo prvi korak je treba narediti – utišati žlobudrave
misli. Ni treba poznati nadaljnjih – razkrivali se bodo spotoma, sočasno in v
vrstnem redu, prirejenem vsakemu posamezniku posebej.
Prav zato pa je življenje tako
zanimivo, ker nihče ne išče po isti poti in nihče ne najde na isti način.
Nič ne verjemi! Sam raziskuj, bodi
iskalec resnice, išči odgovore in odgovori si bodo sledili … v tišini.
Vedno samo v tišini – izza uma.
Obrni ploščo – obrni se vase in
za nekaj časa pozabi na zunanji svet in vse to, kar MISLIŠ, da si.
Ni komentarjev:
Objavite komentar