Zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

Ljubezen je izraz naravnega zakona.

TA zakon pravi:

»Ljubezen bo do nas točno takšna, kot smo mi do nje.«

Hm …

Imamo v sebi prebujen in ozaveščen prav TA pogled na ljubezen?

Delujemo nezavedno, bolj ali manj iz družbeno pogojenih vzorcev, lastnih prepričanj, tradicije, verovanja …

Ali pa delujemo povsem uglašeno z naravo ljubezni?

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

Se bere preprosto?

Zakaj praksa izkazuje TAKŠNE anomalije na življenjskem področju, ki ga človek običajno povezuje z ljubeznijo, odnosi, harmonijo, prijateljstvom, sodelovanjem …?

Kakšni pa potem smo, da nam ljubezen spolzi iz rok, še preden bi lahko doživela lasten razcvet?

Koliko izražamo sumničavost, borbenost, tekmovalnost, primerjanje, ljubosumje in posledično trajno NEZADOVOLJSTVO v ljubezni?

In koliko je še ostalo tiste preprostosti, iskrenosti in iskrivosti v naših odnosih?

Niso takšna vprašanja za lase privlečena …

Kakšni smo v resnici do ljubezni, če ozavestimo preprosto dejstvo, da bo ljubezen do nas takšna, kot smo mi do nje?

Vsekakor brez zavedanja o delovanju te naravne zakonitosti ljudje trpimo in ljubezni nalagamo tisoč in en razlog za »krivice«, ki se nam v njenem imenu dogajajo.

Bolečina pa rjove in besni v človekovi notranjosti, kot bi ljubezen bila sposobna nositi trpljenje in žalost. In nekateri so celo prepričani, da ga prav zares nosi in še to najpogosteje »najboljšim« ljudem.

Pomota, da ji ni para!

Ali ne razumemo ali pa pozabljamo, da ljubezen po svoji pravi naravi in sama po sebi niti ni zmožna povzročati kakršnegakoli trpljenja.

Ljubezni še na misel ne pride, da bi človeka mučila, mu zadajala rane ali kako drugače prizadela …

Nezamisljivo?

Seveda – v primeru, da jo označujemo s kupom nesmislov, ji pripisujemo vloge, ki jih nikoli ni odigrala ali pa jo trpamo v zatohle predale med zastarele vzorce, kjer …

Kajti ljubezen je sama po sebi čista kot biser in po svoji naravi nepremagljiva med iskalci njene alkimistične vsebine.

Ker jo praviloma obtožujemo, je v resnici ne slišimo. Ne slišimo njene tihe prošnje, da bi bila slišana.

Človek se preprosto zaradi prevelikega hrupa v svoji notranjosti njenega glasu NE ZAVEDA. Glas ljubezni je tako mil in nežen, da ga lahko slišimo šele, ko smo sami umirjeni in tihi.

Uravnovešeni, meditativni in zavedni.

Vse to glasno žlobudranje v glavi preprečuje, da bi jo sploh ozavestili.

Nemogoče! Kako slišati nekaj, kar oddaja frekvenco ljubezni, če pa se naša vibracija nemirnega uma oddaljuje od prvobitnosti njenega zvoka? In ustvarja disharmonijo ali popolno neubranost?

Resonanca z zvokom ljubezni in harmonija, ki nastane v uglašenosti ob skladju vibracij, tako večini ostaja skrivnostno prikrita.

Posledično vibriramo daleč od frekvence ljubezni.

Vrača pa se nam vibracija, ki jo oddajamo. Kot so vibracija jeze, žalosti ali trpljenja ipd.

Zato razburjen človek, v afektu in sidran v svojih sebičnih prepričanjih, NIKOLI ne bo ujel tonov ali glasu ljubezni.

Ljubezni v tem primeru ne ostane nič drugega, kot da čaka – na svoj trenutek. V resnici je pripravljena VSAK trenutek in čaka, da bi se izrazila na povsem preprost in naraven način – uglašeno s svojo pravo naravo.

Tako se ljubezen vrača proti človeku točno tako, kot se človek obrača nanjo.

Uslišana ljubezen!

Bo uslišana šele takrat, ko jo »slišimo«.

Ta naravni zakon nas lahko reši prenekaterih muk in bolečin, ki si jih, vročekrvni kot smo, ne znamo razložiti.

Ne razumemo njene preproste »tehnike«.

Njena preprostost je nekaj povsem naravnega. V sodelovanju z našo naravnanostjo bo ustvarila temelj za razcvet uslišane ljubezni.

Šele njen razcvet bo razvil vonj, ki se bo začel širiti na vse strani, na vse okoli nas. A prišel bo iz nas …

Ta »vonj« je čista ali popolna ljubezen.

In že po tem vonju se širi sporočilo ali se človeku sanja o pravi naravi ljubezni.

Ali bo ljubezen prijetno ali odbojno zadišala?

Takšni, kot smo, takšen bo tudi vonj ljubezni.

Zato je vprašanje, kakšni smo mi do ljubezni, še kako pomembno, ko se sprašujemo, zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

*

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«