PETEK 13.

Tega dne je bila polna Luna, to pomeni, osvetljeni del Lune je bil obrnjen proti Zemlji. Točno ta dan je bil zame prelomen v vsakem pogledu. Življenje mi je spremenil in obrnil na glavo.

In tukaj se moja zgodba o iskanju ljubezni šele začne. Vse zapisano na naslednjih straneh se je dogajalo in se ni dogajalo. Je bila fikcija in je bila opcija, ki se je lahko obračala ali vrtinčila po svoje. Odvisno od tega, v katero smer so tekle moje misli, so bučali glasovi v moji glavi ali se je odvijal film mojega Življenja. Bila sem tukaj in zdaj, zavedna vsega, kar sem že doživela in nezavedna v tem, kar se mi je imelo namen še dogoditi.

Kljub močni volji, da pozabim na vse skupaj, kar se mi je dogajalo v društvu Ponovne povezave in grem v poletne dni po svojih načrtih, se je tok dogodkov obrnil po svoje in mi sproti rušil vse, kar sem si zastavila.

Pa da začnem na začetku.

Na večer 13. junija sem bila sama doma. Pravkar sem končala s kuhanjem marmelade, ki jo moja otroka obožujeta. Prav zato sem se na ta petkov večer pripravila do tega, da po napornem tednu v službi, skuham doma še marmelado, za katero sem vedela, da bo zmanjkala en dva tri.

Nič hudega sluteč, sem po delu sedla za računalnik, da odigram še pasjanso ali dve, svojo sprostitveno igro s kartami.

Takrat pa sem v svoji notranjosti zaznala klic po vodstvu in prepustitvi se nečemu večjemu od moje volje. Legla sem na kavč v dnevnem prostoru in zaprla oči.

V mojem telesu so nastale vibracije, sprožile so ga neke frekvence in misel, da v prostoru in času nisem sama. Z mano je bil Simon, to sem nezavedno zaznala.

Začutila sem podobno dogajanje, kot takrat, ko sem ležala na mizi pri svoji naravni zdraviteljici. Pa vendar zelo drugače. Po mojem telesu so tekli tokovi v vse smeri in se povezovali od točke do točke po diagonalah premočrtno in z vsemi deli telesa. To je potekalo tako hitro, kot bi nekdo z laserjem vlekel črte po vsem telesu.

Na kar se je vse zaključilo in obšla me je mirnost in občutek, da me nekdo zavija v oblak, mehak kot vata. Najprej se je to ovijanje začelo z leve strani mojega telesa, kasneje še iz desne in se nad mano združilo v mehko odejo. Počutila sem se kot pribito na kavč. Nisem imela nobene volje, da vstanem in odidem.

Bilo je doživetje, ki ga nisem razumela, vendar se ga tudi nisem bala. V bistvu sem se mu prepustila in bila radovedna, kaj se bo zgodilo naslednje.

Kot bi lebdela med Nebom in Zemljo, med Luno in Soncem in zaupala in dovolila nedovoljeno.

Zakaj nedovoljeno se boste vprašali? Ne vem, saj to je tisto. Kako naj vem nekaj, česar ne razumem.

Postavljeno je pravilo, da je v praksi Ponovne povezave za vsako opravljeno storitev potrebno plačilo. Plačilo vnaprej. Jaz pa nisem nikomur nič plačala in razen nezavednega klica po pomoči, enkrat mogoče, ko bom imela ta sredstva, nisem imela v mislih nobenega načrta.

Bila sem torej ljubljena na način, ki se ga nisem zavedala in sprašujem se, ali se je praktik tega zavedal. Veliko kasneje sem v njegovem telefonskem sporočilu dobila odgovor, da me ni poiskal/poklical. Vsaj ne na zavestnem nivoju.

Kaj se je torej v resnici dogajalo ta večer? Je bil to klic po ljubezni? Klic hrepenenja med izgubljenim in najdenim? Biti z menoj in s teboj? Ali med nekom, ki ga sploh ne poznam in on ne pozna mene? Je to možno? Združitev dveh duš, ki se iščeta?

Ne vem.

Odgovor je obvisel nekje v zraku. Saj ga iščem. Še danes. Tukaj in zdaj, ko to zapisujem, prosim za pomoč, za razumevanje tega znamenja, ki me je obrnilo na pot iskanja moje lastne osebnosti in ljubezni do vsega, kar me obdaja. Moje srčne želje so bile poslane v Vesolje, mogoče bodo naletele na ušesa, ki slišijo. Oči, ki vidijo, in telo, ki občuti podobno kot Jaz.

Se bom tukaj ustavila ali grem naprej, kljub temu da ne vem, ne razumem in ne dojemam? Ne, seveda ne.

Jaz, Simona, ki upam, da vendar nekje mora biti nekdo, ki bo znal pomiriti moje srce, najti del sebe, da bo pomiril tudi mene in objel telo, ki hrepeni po telesu, toplem objemu in miru.

Bom dobila kdaj pravi odgovor? Morda sem prejela pomoč, ker sem tako goreče delovala v duhu odprtosti in sprejetosti tej energiji, ki me je objela in dala vedeti, da obstaja še veliko več tega, kar lahko človek zazna s svojimi petimi čuti.

Več čutnih zaznavanj neskončnih možnosti, ki odpirajo poti, ko zaupaš, tudi ko ne vidiš, ne razumeš in ne dojameš. Soodvisnost dveh duš. Ali del poti, ki bi jo lahko prehodila skupaj v svetlobi!

Mogoče je čar Življenja ravno v tem, da ne vemo vsega takoj, pa če smo še tako željni znanja in dojemljivi za raziskovanje.

Smo premalo potrpežljivi, neučakani in se mora vse razkriti takoj?

Najverjetneje sodim med hiteče ljudi, ki želijo odgovore na dlani. Pa bom tokrat znala prisluhniti svoji na novo odprti poti in novi možnosti za odkrivanje še neodkritega sveta ljubezni?

Sem že na tej poti? Saj nekje globoko v sebi čutim, da je vsako potovanje lahko vznemirljivo, sploh če se na nanj dovolj dolgo pripravljamo in si ga neizmerno želimo. Cilj sam po sebi ne bo nosil več velikih presenečenj, če zaupam, da se bo tokrat zame dobro izteklo.

- odlomek iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA - 

Avtorica: SIMONA BABIČ 

ČE SE MI LJUBI – LJUBIM!!!

»Hm, smešno!«, bo nekdo rekel. Le kaj naj bi se skrivalo za tem, večpomenskim naslovom? Kanček vsega po malem … Vsega, kar bi VSI …

In vsi bi imeli nekaj – kompenzirali/nadomestili z nečim, česar sami nimamo.

Ljubezen za strah (denar, vpliv, moč, uspeh …).

Čustva za nemoč (ker sebe ne sprejemamo, vsaj ne brezpogojno …).

Energijo drugega, ker je sami nimamo … (vsaj ne za vse, kar bi želeli).

*

Vsak bi imel nekaj od drugega …

• ·       udobje namesto neudobja;
• ·       bogastvo zaradi revščine;
• ·       vpliv, ki ga sam ne premore;
• ·       priznanje ali odobravanje, ker ne pozna bistva, še manj resnice;
• ·       ljubezen, ker se mu ne sanja, kje jo najti;
• ·       preobrazbo (stilno, umsko, energetsko …) zaradi lastnega nezadovoljstva …

Ali preprosteje – reven bi imel bogatega, grdi lepega, nesrečen srečnega, stari mladega, šibki močnega, neljubeči ljubečega, ustrahovani neustrašnega …

Večina strumnih »osvajalcev« v medsebojnih odnosih išče le kompenzacijo ali nadomestilo za nekaj, česar sama »nima«.

A boga mi, tako to ne deluje in ne bo delovalo do konca veka vekov amen!

Tistih nekaj svetlih in redkih, ki vse to ima (Ej ti šment, le kje so vse to našli?) pa se tej kompenzacijski dirki nasmiha in na daleč umika, saj ima svojo formulo in orodje, kjer pač ni potrebe uporabiti druge osebe za dosego »cilja«.

Ciljna skupina večine »dirkačev« za zadovoljujočimi odnosi pa je, kakorkoli že obračamo, usmerjena v te, ki imajo to, česar sami »nimajo".

Kako se izogniti neljubim odnosom, ki se končujejo prej, kot želimo? Če ne že v začetnem, pa v doglednem času.

Prvi pogoj je iskren pogovor s samim seboj, ob predpostavki, da »iskrenost« do sebe v resnici ni neznanka.

Pa tudi to ne zadostuje, če ne razumemo, da VSE, kar počnemo, počnemo zaradi sebe.

In še – če ne razumemo, da VSE to (kar mislimo, da bomo dobili od drugega) v resnici »ne obstaja«!

Drugi ni Bog, ki bo zapolnil v nas vso praznino in dal vse občutke, ki jih sami nimamo.

Ko spoznamo to iluzijo – se razsvetlimo – vsaj v smislu, da je Bog le en in le-ta vsekakor ni človek.

Ko »pogledamo« človeka, kaj vidimo?

Zagotovo ne veliko tega, kar nosi v sebi.

A človek lahko nosi v sebi marsikaj – morda z očmi drugega pravzaprav nič – in v njem ni prostora za kompenzacijo v tuzemeljskih sferah. Spoznal je, da mu je dano to, kar je drugemu »nedosegljivo«.

Kot je na primer »samo« potreba po druženju z razvitim, notranje uravnoteženim bitjem, pametnim in inteligentnim (prav to pa manjka večini). Takšno bitje se zaveda lastne ZAVESTI.

Prav takšen človek pa ne kompenzira. Nima potrebe. Hrepeni le po človeku, s katerim bi gradil višje in globlje in širše … v vse smeri. In bil pripravljen na potovanje v čim višje sfere – ki bi mu sam Bog bil priča.

Takšno »popotovanje« v življenju je smiselno, saj bo na koncu edini dokaz, da je človek zares živel. Spoznal večnost – razvito bitje z drugim bitjem – v obleki človeka.

Še bolje – s katerim je v tantričnem odnosu potoval skozi življenje in na koncu umrl v dvojnem krču – orgazmičnem in smrtnem. Kaj ni to povsem isti pojav? Dve stanji, dve besedi z istim pomenom.

Zato ni časa niti prostora za kompenzacijo v ljubezni.

Meni se ljubi ljubiti!

In nikakor ne ljubi za to stanje iskati nadomestil.

Pisarka Simona

S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zakaj si človeške - tudi telesne - ljubezni želimo bolj kot katere koli druge? 

Morda zato, ker je tako izključujoča? Ali pa zato ker je muhasta bolj kot muha enodnevnica?

Kdo bi vedel?

Razdajanje drugačnih oblik ljubezni nam gre lažje od rok. Lažje - tudi brezpogojno - ljubimo otroke, družino ali prijatelje. Prav pri deljenju partnersko ljubezni pa občutimo povsem drugačne vrste izzivov.

Iztiri nas, »vrže med leve«, od nas zahteva samoraziskovanje … in ne morem dovolj poudariti – pomaga nam pri osebni rasti in napredku. Kakor koli nas že zajame ujma neznanega, je v vsakem primeru dovolj, če se ji prepustimo.

Tlačenje in s tem zatiranje občutkov nas zapre v neprodušno kletko, iz katere kukamo kot zajci, ki zbežijo ob vsakem nepričakovanem »šumu«. A šum na srcu nas bo izdal in tudi tisti, ki mu je namenjen, ga bo prepoznal.

Koprnenje po prav določeni osebi nas zasužnjuje in ustvarja občutke neugodja.

Tovrstna ljubezen postane zamotana in brez jasnih pravil. Nekomu je samoumevna, drugemu prislužena in tretjemu popolnoma nedosegljiva.

V katerem primeru nam ljubezen najhitreje in najlažje služi po želji?

Morda samo takrat, ko tvegamo in se v nobenem pogledu ne ustrašimo trpljenja, ki ga bo v vsakem primeru zahtevala od nas.

Morda pa sploh ni tako hudo! Morda pa nas čaka nekaj veliko lepšega in boljšega, kot smo si to sploh zmogli predstavljati. Saj smo že odkrili, da jasnih pravil ni.

Zato pa ljubezen JE in ljubezen NI. Lahko vzameš v roke cvetko marjetko in se igraš: »Ljubi me, ne ljubi me …, ljubi, ne ljubi«!

Resnica pa je kot vedno – nekje vmes. Pod določenim pogledom je v nekem trenutku in prostoru vedno TUKAJ in ZDAJ - TA – hrepenenja polna LJUBEZEN.

Ker pa človeška neumnost ne pozna meja, jih ne pozna niti v ljubezni. Žal se ljubezen najlažje izrodi prav zaradi dejstva, da tako močno, kot ljudje zmoremo ljubiti, tako močno zmoremo tudi sovražiti.

Sedaj pa izbirajmo?

Ali bomo sovražili iz dna srca? Ker se »scenarij« ne odvija po naših načrtih, pričakovanjih in »vsevednih« prepričanjih …

Ali pa bomo ljubili še močneje in še bolj ognjevito? Ter se prav v tem »stanju« naučili največjih lekcij O LJUBEZNI.

Če si resnično želimo spoznati RESNICO o ljubezni, ni druge poti, kot da ji damo prosto pot.

Ob tem pa ji odpremo vsa vrata z vsem srcem in svojo dušo in se ji prepustimo »na milost in nemilost«.

Ali ji sploh dopuščamo krhkost z nežnostjo in milino s krotkostjo? S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zaupamo, da lahko postane nezahtevna, poslušna in dovršena v svoji skromnosti?

In nam ob tem - in prav zaradi tega - ne povzroča več težav? 

Ljubezen namreč!

Pisarka Simona

NOČ IMA SVOJO MOČ!

Ko odbije polnoč, se po času začne rojstvo novega dne.

Takrat sem po navadi že potopljena v spanje in njegove sanje.

Ljubezen ob sebi čutim v svojem srcu. Objema moje telo. Zaznam njegov dih, utrip in toplino, ki puhti iz telesa ob telesu.

Mehkobo kože, ki se ob dotiku spotika ob dlake, tako zelo različne med seboj. Ponekod mehkejše, daljše - drugje krajše, a ko potipaš njihove svilnate niti veš, kam jih umestiti.

Najmehkejše so med komolcem in dlanjo. Lovim jih med prste in med njimi se mi ni težko ustaviti. Prsti igrajo svojo igro polzenja. Blazinice na konicah prstov zaidejo med krožnimi gibi na prsi.

Raziskujejo ali so dlake tukaj še tako skodrane po svoje, da jih je treba s prsti razčesati. In vedno znova pobegnejo nazaj na svoje, določeno jim mesto, kjer se pustijo ogledovati in ponovno nežno zajeti in z lahkoto oviti okoli mezinca. Dokler ne zmanjka njih dolžine in se izmuznejo do naslednjega trenutka.

Med drsenjem, z nežnostjo in brez načrta, najdem bradavico. Ob oviri se ne ustavim. Vzpnem se nanjo, vse do vrha. Začutim polnost njene oblike, ki mi odgovarja s trdoto. To me spodbudi v občutenje toka, ki steče v povratni smeri skozi moje telo in ponovno do njegovega.

Moč, ki mi jo vrne, se vnaša vame in hkrati vnaša vate. Kot bi stekel tokokrog v medprostor naju - med nama. Čeprav ni praznega medprostora. Ves je poln naju.

Prvinskost trenutka ne potrebuje več prav veliko spodbude, da steče, valovi in širi svojo krožnico v vse smeri.

Pa ne počnem prav veliko, le drsim med njegovo prsno bradavico. In vmes. Med mehkobo dlak. Do druge bradavice, ki mi da popolnoma enak odgovor.

Ljubim ljubezen, ki se prebuja ob dotiku. In njene vhode. Se takrat odpira njegova duša in pogovarja z mojo?

Vse to zaznavam v polsnu.

Ne da se mi predramiti in ne da se mi niti zaspati.

So trenutki, ki jih ne želim izpustiti. Ker zadostujejo samim sebi. Enostavno so blizu večnosti. Predanosti. Ko zaupam, da je vse na svojem mestu. Ko ni potrebno ničesar drugega kot BITI.

Tukaj in zdaj.

In tukaj sem Jaz. In On. Odziva se nezavedno. Rahli premiki telesa nakazujejo, da ne spi prav globoko.

Nadaljujem z raziskovanjem že raziskanega. Pa vendar je vedno znova, kot da se odpravim na popotovanje prvič.

Roko premaknem proti gubi, ki se razširi in omogoči vstop v vboklino pod ramenom. Želim razširjen prostor in spolzeti v to vročo jamo, kjer si najdem naslednji kotiček za raziskovanje mehkobe dlak in dlačic, ki ščegetajo moje prste.

Samo malo sem vztrajna v svoji želji in že se je zgodil »Sezam odpri se!« Kjer sem našla svoj zaklad. Seveda se ponovno čudim s kolikšno toplino sem sprejeta.

Njegova roka se je preselila med moje lase in s tem je bil Sezam odprt v vsej svoji veličini. Ni me bilo treba prositi, da vstopim in se prepustim poti v globino naslade.

Biti ob njem je lahko, ko premakne svoje telo bliže mojemu. Z glavo na njegovi rami vem, da bo noč sladka in pot do jutra ne bo odnesla sanj.

Vračala se bova vanje, vedno, ko bo nekdo od naju začel iskati naju med vsemi možnimi potkami do zvezd.

Bo izbral tisto, ki bo najdaljša ali najkrajša? Ali morda tisto, po kateri se najprej izgubiš?

Med stranpotmi ne veš, ali boš izhod še našel?

Ampak slutiš, da ne boš nikoli tako zašel, da ne bi prišel do vrha.

Ko se vzpenjaš, si na dobri poti. Višje in višje, kot boš raziskoval in posegal, bližje boš svoji zvezdi. Vmes boš mogoče malo zastal, užival v trenutkih, zbiral vtise, sledil naslednjemu vzgibu in se veselil samega razgleda na vrhu.  

Vem. Vedno je tako. Ne boš ostal na pol poti. Ti ne. Ti že ne!

In vedno me boš ponesel s seboj. Saj je vendar pot do vrha vedno najlepša prav takrat, ko prideva na cilj skupaj.

Objem bo potrdil najino radost in navdušenost nad lepotami prehojene poti.

Skupne poti, kjer sva si lahko vse poglede in razglede že med potjo razdelila in jih poglobila s pogledom v oči.

Ko sva spet bila nekoliko bližje svoji zvezdi.

Da ne utrne, bova poskrbela z vso ljubeznijo, ki jo noč, ki ima nad nama moč, prinese, še preden se rodi naslednji dan.

 Pisarka Simona in Simon

STIMULANSI in OJAČEVALCI LJUBEZNI – za tiste, ki želijo več!

Galeb nad nadstrešnico – spoznan po značilnem oglašanju – preleti moj slušni kanal, ne pa tudi moje vidno polje.

Nič nenavadnega, morda pomisliš. O, pač! Galeb je vendarle morska ptica, a jaz sem v tem trenutku daleč od morja in tudi od drugih voda. Poleg tega je zima, ki je ovila pokrajino v belo odejo.

Tako zavita v koco v snežni idili na osončeni terasi uživam tudi sama, ko skozme steče energija sladke ljubezni!

Nič lažjega! Saj me je misel ponesla h kotičku ob morju, kjer sem jo doživljala – zato jo prav TUKAJ in ZDAJ lahko podoživljam.

Oj, ljubezen ti sladka in mila, nežna in strastna, ki se stekaš iz izvira skozi moje občutke.

Neusahljivo ljubeča in prepredena s srečo; kakšna slastna radost. Hmm …

*

Je to kaj novega? Nič.

Tako »Ljubezen deluje«.

Kajti ljubezen NI odnos – JE stanje. Ljubezen lahko v nas stimulira nekdo drug, lahko smo njen stimulans tudi sami, saj nimamo vedno pri roki nekoga, s katerim bi podelili to stanje v katerem postanemo »ljubezen«.

Kako postanemo ta ljubezen? Kje je izhodišče ali vhod v to stanje?

Ljubezen izberemo sami.

Izberemo, kako se bomo ob njej počutili.

Izberemo, koliko lepote bomo v njej videli.

Izberemo, koliko strasti bomo v njej občutili.

Izberemo, koliko nežnosti ji bomo poklonili.

Izberemo, s kakšno milino jo bomo obsuli …

V resnici smo mi tisti, ki dobesedno izberemo, kako se bomo ob ljubezenskem vzgibu počutili.

Temu vzgibu lahko namenimo ljubečo pozornost, prebudimo njeno strastnost, jo občudujemo v njeni lepoti – ob tem pa postanemo nežni, mili in predano vodeni.

Takrat se v telesu začnejo premikati energije – energije se gibljejo in zbirajo/kopičijo, kamor jih vodijo/usmerjajo naše misli.

Lahko pa izberemo njeno nasprotje – nepotrpežljivost, sumničavost, ljubosumnost, prestrašenost ipd. in temu primerni bodo naši občutki. Polni dvomov bomo prežeti s težko, zastalo in nepretočno energijo.

Če to vemo, kaj bomo potem izbrali - zavestno? Ugodje ali neugodje? Dobro počutje ali bomo kar padli »noter« v slabega?

Zavestna izbira je pomembnejša, kot morda razmišljamo na prvi pogled.

Spomnimo se, kako se počutimo, ko v misli »pade« težavno vprašanje? Nanj iščemo odgovor ali rešitev. Ko odgovor najdemo, se na isto ali podobno omenjeno težavo pojavi še tisoč sličnih težav ter vprašanj in mi zapademo v nezavidljivo stanje – nerešljivih misli. Takšnih, s katerimi samo tonemo še globlje v nesmisel.

Sami s sabo se začnemo »prepirati« in si v tistem trenutku odvzamemo možnost izbire o dobrem doživljanju - počutju. Počutimo se slabo in slabo se bomo počutili, dokler tem težavnim mislim ne bomo naredili konec!

Zavedanje, da smo popolnoma sami ustvarjalci svojega doživljanja in da ni človeka, dejanja ali situacije, ki bi to v resnici za nas izbral/-a, je izjemen nauk v smeri osebne in duhovne rasti.

Pa poglejmo v oči človeka, ki v sebi izbere naravno ljubeče stanje ali človeka, ki se upogiba pod težo svojih negativnih občutij.

H komu nas bo pritegnilo? K tistemu s sijočim obrazom ali tistemu z mrkim pogledom?

Ampak ali se zavedamo, da sami ustvarjamo svojo percepcijo doživljanja?

Kot kreatorji svojega življenja, moramo zanj prevzeti polno odgovornost.

Če želimo zapolniti potrebo po ljubezni, se to lahko zgodi skozi čustva – do sebe ali če nekoga naredimo za del sebe.

A partnerski odnos NI ljubezen – ljubezen je stanje, ko se mi odlično počutimo – smo v stanju sladkih občutkov ljubezni.

To stanje pa je lahko v nas vzbudila druga oseba ali pojav (sončni zahod, mavrica …) ali dogodek (umetniški) ali živali ipd.

Torej - ljubezen ni delo na sebi. Ni nekaj, kar je naše ali kar imamo -  ni oseba, ni dogodek, ni situacija …

Ljubezen je to, kar mi lahko postanemo,

ko izberemo počutje ob vzgibu ljubezni.

Potem smo ta ljubezen MI SAMI – ljubezen teče skozi nas in mi smo srečni.

Srečni smo zaradi ljubezni same in tega, kar smo zaradi nje postali!

Ljubezen so torej naši sladki občutki, ki jih le-ta vzbuja v nas.

Na koncu postanemo ta občutek, ki smo ga izbrali!

Ojačevalci naših občutkov tečejo v tisto smer, ki smo si jo zastavili. Ko bodo naše misli polne »srčkov« in pogledi polni radosti, bomo sami sebi dali PIN ali »kodo«, s katero bomo usmerili to inteligentno energijo ljubezni kamor bomo želeli.

Energijski centri ali čakre se bodo medsebojno polnili, usklajevali in krožili po krožnici z energijo ljubezni. 

Naše dobro počutje se bo dvigovalo v doživljanje stanja ljubezni – pa če bomo prav tisti hip koga držali za roko ali pa bomo nanj samo pomislili (z ljubeznijo) ali morda podoživeli kakšen drug dogodek ali pojav, ki je v nas vzbudil to stanje ljubezni.

Stanje ljubezenskega razpoloženja je prenosljivo na druge osebe, dogodke in pojave. Povezovanje ne poteka samo na nivoju našega energetskega polja.

Dejansko se povezujemo med seboj (v duši), z zemljo in celotnim planetarnim sistemom.

Nobena povezava ni enosmerna. Pretočnost poteka v obe smeri in zdravi. Nas in druge. Nas in zemljo. Nas in celo vesolje.

Ljubezen v tem stanju zadostuje za polnjenje morebitnih mankov ali energetskih zastojev. Proces samozdravljenja je na »vidiku«!

Zatorej pogumno proti stanju ljubezni – to lahko z zavestjo naredi prav vsak, ki si želi raziskati, kako postati ljubezen sama!

In tako je bil galeb »kriv«, da me je poneslo v stanje ljubezni in obilja energetsko čutnih zaznav. Samo prisluh glasniku ljubezenskega »sporočila« – eni ptici - je bil dovolj, da je zame celoten svet ekspandiral v čudovito čutno zaznavanje ljubezni.

Pisarka Simona

"SVETILNIK"

POZORNOST NA PRISOTNOST

Vsi smo bitja ljubezni, a temu ne posvečamo pozornosti, ker nismo prisotni. Posledično življenje ni »čudežno« in ničemur se več ne čudimo.

Pozoren je ta, ki zna opazovati, kaj se dogaja v trenutku, v katerem je prisoten – TUKAJ in ZDAJ.

Ko TUKAJ vidi, ali občuti sebe in vse okoli sebe in pozorno spremlja stanje, v katerem je ZDAJ.

Očitno tega ne počnemo. Z mislimi od tu in tam, smo samo nekje drugje. Brez prave povezave pa venomer begamo in nekaj iščemo izven okvira sedanjega trenutka.

Okupirani s prihodnostjo, se selimo v preteklost in trepetamo, kaj bo naslednje.

Nemiren duh v nemirnem telesu kroži po ustaljeni orbiti in ne izstopi iz začaranega kroga.

Biti samo TUKAJ in ZDAJ je stanje, ki ga lahko dosežemo le s pozornostjo. Pogled, usmerjen naprej, pokaže pred seboj celotno sliko, ki jo ta hip »potrebujemo«.

Če smo na avtocesti, zadostuje pogled na cesto in pozornost na dogajanje okoli nas. Če smo na sprehodu, zadostuje pogled na drevo ali več njih in pozornost naj ostaja med njihovimi krošnjami. Če smo v trgovini, se zberimo do te mere, da pozorno izberemo, kar smo se namenili in čim prej odidemo od TOD (varno, kar se tiče denarnice in smiselno glede tega, kar resnično sploh potrebujemo), itd.

Spremembe v obnašanju bodo narekovale zanimive premike v prisotnost.

Zavedanje bo rastlo in to, kar bomo počeli, v tem bomo prisotni. Pridobili bomo čas – potreben, da delo opravimo v najkrajšem možnem času – saj bomo prisotni.

V obratnem primeru bomo porabili veliko več časa, ker bomo vmes z mislimi jadrali še po preteklosti in morebitni prihodnosti.

Svetovno zanimivo bo postalo, ko bomo resnično svetilnik v trenutku, ko utripne.

Takrat bo zasvetila tudi »žarnica« v naši glavi in prav »to« bo trenutek, ko se bodo lahko »rodile« nove ideje, prebliski ali domislice ob ustvarjanju nečesa novega.

Prisotnost pa ima še številne druge blagre. S pozornostjo bomo postali privlačnejši, saj bomo vsakega, ki bo šel mimo nas tudi opazili in mu imeli čas nameniti trenutek pozornosti.

Ne bomo gledali »skozi« ljudi, ne bomo hodili drug mimo drugega, ker se bomo videli. S tem ko se bomo videli, bomo lažje začutili resničen tok dogajanja. Izkrivljanje dogodkov bo manjše, saj ne bomo z mislimi nekje drugje, temveč točno ob tem in tem človeku oziroma v tem in tem dogodku.

Blagor vsem, ki se tega zavedajo. Življenje se začne s pozornostjo vračati nazaj.

Nismo več samo lutke ali marionete, ki plešejo na nevidni vrvici, ki jo vodi nekdo drug, temveč smo mi tisti, ki vodimo svoj pogled in presek v sedanjosti.

Če nič drugega, bomo zagotovo manj utrujeni in veliko manj podvrženi slabi volji, ker zanjo praviloma ne bo razloga. Če smo resnično ZDAJ in TUKAJ, odpade vse, kar nas je v preteklosti spravljalo v slabo voljo in hočemo to sočasno »reševati« v sedanjosti.

Hkrati bomo polni navdušenja, ker ne bo temnega pogleda v prihodnost – bo le ta trenutek, ki mu dejansko ne bo nič manjkalo.

To pa je že skoraj podobno čudežu, kajne? Pogled na ZDAJ in TUKAJ, brez teže »drugih« časov, bo lahkotnejši, mirnejši in precej svetlejši. In to ne samo, ko bo zunaj dan, temveč tudi, ko se bo znočilo.

Svetilnik v nas lahko popolnoma enako in v istem ritmu sveti tudi, ko ni v bližini sonca. Sence se bodo poskrile kot vedno, kadar nanje s pozornostjo posvetimo in ostanemo prisotni točno tukaj, kjer smo in uživamo v tem hipu.

Naslednji hip bo prišel, ko bo prišel in nanj bomo usmerili svojo pozornost, ko bo tukaj.

Čemu prehitevanje ali zastajanje? Samo ZDAJ je življenje radostno, in to prav TUKAJ, kjer se dogaja.

Aleluja!

Pisarka Simona

10. TANTRA - Kako prepoznati v sebi TANTRIKA-/CO?

Hja, že kar nekaj časa nisem napisala nič na to temo. Zadnje čase pa me nove izkušnje in spoznanja kar sama nagovarjajo, da spet spregovorim nekaj zamisli o tantri.

Včasih nas zasuje množica sporočil, kako prepoznati v sebi ali smo to ali ono in ali smo že zreli, da postanemo ta in ta ali pa kako vemo, ali smo na tej ali oni poti. In potem iščemo prepoznavne znake ali spadamo v določeno vrsto ali kategorijo ljudi s takšnimi in podobnimi značilnostmi.

Za razliko od podobnih navedb bom sama ubrala drugačno pot. Z vprašanji vas bom napeljala v razmislek ali ste sploh človek, ki bi v tantri lahko resnično uživali. Kajti tantra konec koncev ni nič drugega kot neznansko uživanje življenja, predajanje sreči in zadovoljstvu ter velika mera zaupanja v ljubezen in sočutje, ki jo občutite ob stiku z ljudmi, živalmi in pravzaprav s celotnim stvarstvom.

Če ste "uživač" po srcu in duši, predani sami sebi in iskalec duhovne svobode, ste morda že kdaj pomislili, da ljubezen, ljubljenje, spolnost in v povezavi s tem duhovna zrelost, mora nositi v sebi nekaj več in globljega od vsakdanje stvarnosti, ki jo doživljajo vsi, ki so se že zdavnaj vdali ...

Vdali običajnemu življenju, miselnosti in praznosti vsakdana ..., ko ne preostane kaj veliko drugega, kot čakanje na večji zaslužek, višji status, boljši avto, dražje počitnice, večji luksuz ... 

Saj ne, da tantriki zanemarjajo udobje, razkošje in ostale posvetne materialne danosti, a v prvi vrsti bo tantrik tisti, ki bo želel vedeti, spoznati in užiti več "ljubezni". 

Nimam namena navajati številne modrosti (sutre) iz ved in drugih starih spisov (vsaj ne danes). Raziskovanje tega znanja vas bo tako samo pritegnilo - če boste začutili takšen vzgib.

O kakšni "ljubezni" je torej govora? Zagotovo ne o tisti, ki jo gledate v solzavih nadaljevankah, hollywoodskih filmih ali raznih odtenkih "sivine" ... Tantra se dogaja v vseh možnih barvitostih življenja in je prepredena s svodi mavrice - dvojne, trojne ... kolikor jih vaši prebujajoči čuti le zmorejo zaznati ... 

Tantriku je življenje ples, poezija, radost ustvarjanja - tkanja brezčasnosti in brezprostornosti. Tantrično ljubljenje je prepredeno z milino, čutnostjo nepredstavljive vrste in dimenzijami, ki ustvarjajo nova vesolja onkraj že obstoječih ...

Niso to prazne marnje in ni tantra to, kar večina - kar tako - na prvi pogled "ocenjuje". Dolgo časa sem tudi sama raziskovala, zakaj se besede "tantra" drži negativna konotacija? Preprosto zaradi omejenega človekovega uma, ujetega v znane dogme, prepričanja in sprejeto moraliziranje. V ozadju se seveda skrivajo čudaštva, ki so jih z leti v nas zakoreninila razna verovanja, religije in s tem zabetonirani vzorci naše vzgoje.

Tantriki niso moralisti, čeprav daleč od tega, da bi bili nemoralni. Morda je prava beseda, da so amoralni. Vsekakor ne priznavajo nobenega nasilja in zanje je vse sveto - svetlo - svetost - svetloba. "Ljubezen" kot najvišja duhovna vrednota ne priznava nobenega omejevanja svobode.

Za nekoga je svoboda, če ni zaprt (v zaporu), a tantrikom pomeni svoboda vse - svoboda telesa in duha. To je glavna smernica - vodnica. 

Marsikje boste prebrali, da je spolnost le majhen del vede o tantri. Temu ne gre oporekati in niti približno podcenjevati. Ta skrita in skrivnostna znanja vsekakor niso za vsakega - običajnega -človeka, ki išče "poceni" in "hitro" zadovoljitev svojih spolnih nagonov. Takšnega človeka tantrikov pogled ne bo niti zaznal. So znamenja - ne tako očitna - po katerih se tantriki prepoznavajo (o tem morda več kdaj drugič).

Po drugi strani pa je - z roko na srcu - današnjemu "nesvobodnemu" človeku potrebno prav to - da se reši okov starih vzorcev dojemanja in doživljanja spolnosti. Spolna zavrtost, impotentnost, frigidnost, sramovanje svojega telesa in s tem vse vrste odtujenosti (najprej od samega sebe, potem družine, sodelavcev ...) nosijo v sebi znake, kako "bolna" je današnja družba.

Zato ne bo odveč, če vsaj nakažem v katero smer poglejte in razmislite, ali se v vas skriva seme iz katerega bo nekoč vzklil človek s polnim razumevanjem, da lahko tantra človeku obogati življenje. In ne samo obogati, tudi pozdravi številne bolezni, pomlajuje in telo dobesedno vitalizira.

Pa poglejmo, ali vas pritegujejo naslednje trditve, ki bodo same po sebi razkrivale, ali ste v življenju pripravljeni preseči ustaljena prepričanja in dogme in zato tudi kaj narediti - vnesti v svoje življenje številne spremembe.

Ali v vas tlijo zamere do bivših partnerjev, nerazrešeni ljubezenski odnosi, ki povzročajo trpljenje otrok v preteklih ali sedanjih razmerjih?

Ali imate občutek, da je vaše ljubezensko življenje utirjeno in vam partner pripada, ker se vam je zaobljubil?

Ali ste kdaj ljubosumni in okuženi z jezo, če vam partner ni na razpolago, ko vi tako želite?

Ali ste razočarani, ker ne prejemate ljubezni, kot ste prepričani, da si jo zaslužite?

...

Če ste samo na eno teh vprašanj odgovorili pritrdilno, razmislite, kje ste se v odnosih izgubili? Nič od navedenega ne nosi v sebi niti duha niti sluha o ljubezni v kateri uživajo tantriki.

Vas je kdaj navdajala misel, da mora v ljubezni obstajati nekaj več in nekaj popolnoma drugačnega, kot ste to doživljali v svoji družini ali širše (sorodstvo, prijatelji, znanci ...)?

Nosite v sebi nedefinirano hrepenenje, ki mu ne poznate vzroka, a je ves čas prisotno z iskanjem drugačne - prave, iskrene in absolutne resnice o ljubezni?

Ste med doživljanjem ljubezni občutili partnerja kot danega "od Boga", ki mu želite predati "celega" samega sebe in ga nositi v srcu kot "malo vode na dlani"?

Če ste ali imate željo doživeti "ljubezen" na drugačen - pristen, predan in razsvetljen način - se vam bo takšna ljubezen začela približevati. Kajti tista ljubezen, ki jo v resnici iščete - jo boste "morali" najprej najti v sebi.

Šele, ko boste sami polni ljubezni - šele takrat boste imeli kaj deliti. In tantrična ljubezen je - poenostavljeno povedano - eno samo deljenje ljubezni - dajanje, predajanje s popolnim zaupanjem in oboževanjem vaše ljubljene ali ljubljenega ali več njih.

Kako in kje sploh začeti? Vsak bo v sebi našel nov začetek - če si bo le dovolj želel sprememb. Osebnostne spremembe ali spremembe doživljanja samega sebe so po vseh navedkih sedaj že očitne - očitno prepotrebne.

Z umirjanjem v sebi - druge poti, kot napotitev v meditacijo NI - se bo začel umirjati um. Ta je kriv za vrsto anomalij, ki jih počnemo sebi in drugim kot v začaranem krogu. Ne rešimo se svojih prepričanj, ki pa niso nič drugega kot zanke (karmične), ki nas držijo zasidrane na mestu.

Ko se odločimo za pot v meditacijo, se začne klopčič odvijati kar sam. V notranji tišini sledijo neverjetna - nova in osvobajajoča - spoznanja, ki dajo slutnjo poslanstvu našega rojstva.

Pojdite v naravo, uživajte v tišini, narišite si svojo mavrico, razčešite svoje bujno rastje in poženite zdrave korenine. Ko vas bo zajel val otroškosti in primarnega - naravnega - veselja do življenja, boste zaznali, da ima "vaše seme" možnost, da vzklije v zdrav duh v zdravem telesu.

Poskusite se osrečiti najprej sami - šele potem boste v stanju, da osrečite koga drugega. V očeh vam bo pisalo, kaj si želite in na tej poti vas bo ujela ujma radosti po deljenju ljubezni iz čiste in gole ljubezni.

Takrat se lahko zgodi, da se bo v vas prebudil/-a speči tantrik ali tantrica in življenje bo dobilo okus ljubljenosti višjih razsežnosti. 

Pisarka Simona in Simon