PETEK 13.

Tega dne je bila polna Luna, to pomeni, osvetljeni del Lune je bil obrnjen proti Zemlji. Točno ta dan je bil zame prelomen v vsakem pogledu. Življenje mi je spremenil in obrnil na glavo.

In tukaj se moja zgodba o iskanju ljubezni šele začne. Vse zapisano na naslednjih straneh se je dogajalo in se ni dogajalo. Je bila fikcija in je bila opcija, ki se je lahko obračala ali vrtinčila po svoje. Odvisno od tega, v katero smer so tekle moje misli, so bučali glasovi v moji glavi ali se je odvijal film mojega Življenja. Bila sem tukaj in zdaj, zavedna vsega, kar sem že doživela in nezavedna v tem, kar se mi je imelo namen še dogoditi.

Kljub močni volji, da pozabim na vse skupaj, kar se mi je dogajalo v društvu Ponovne povezave in grem v poletne dni po svojih načrtih, se je tok dogodkov obrnil po svoje in mi sproti rušil vse, kar sem si zastavila.

Pa da začnem na začetku.

Na večer 13. junija sem bila sama doma. Pravkar sem končala s kuhanjem marmelade, ki jo moja otroka obožujeta. Prav zato sem se na ta petkov večer pripravila do tega, da po napornem tednu v službi, skuham doma še marmelado, za katero sem vedela, da bo zmanjkala en dva tri.

Nič hudega sluteč, sem po delu sedla za računalnik, da odigram še pasjanso ali dve, svojo sprostitveno igro s kartami.

Takrat pa sem v svoji notranjosti zaznala klic po vodstvu in prepustitvi se nečemu večjemu od moje volje. Legla sem na kavč v dnevnem prostoru in zaprla oči.

V mojem telesu so nastale vibracije, sprožile so ga neke frekvence in misel, da v prostoru in času nisem sama. Z mano je bil Simon, to sem nezavedno zaznala.

Začutila sem podobno dogajanje, kot takrat, ko sem ležala na mizi pri svoji naravni zdraviteljici. Pa vendar zelo drugače. Po mojem telesu so tekli tokovi v vse smeri in se povezovali od točke do točke po diagonalah premočrtno in z vsemi deli telesa. To je potekalo tako hitro, kot bi nekdo z laserjem vlekel črte po vsem telesu.

Na kar se je vse zaključilo in obšla me je mirnost in občutek, da me nekdo zavija v oblak, mehak kot vata. Najprej se je to ovijanje začelo z leve strani mojega telesa, kasneje še iz desne in se nad mano združilo v mehko odejo. Počutila sem se kot pribito na kavč. Nisem imela nobene volje, da vstanem in odidem.

Bilo je doživetje, ki ga nisem razumela, vendar se ga tudi nisem bala. V bistvu sem se mu prepustila in bila radovedna, kaj se bo zgodilo naslednje.

Kot bi lebdela med Nebom in Zemljo, med Luno in Soncem in zaupala in dovolila nedovoljeno.

Zakaj nedovoljeno se boste vprašali? Ne vem, saj to je tisto. Kako naj vem nekaj, česar ne razumem.

Postavljeno je pravilo, da je v praksi Ponovne povezave za vsako opravljeno storitev potrebno plačilo. Plačilo vnaprej. Jaz pa nisem nikomur nič plačala in razen nezavednega klica po pomoči, enkrat mogoče, ko bom imela ta sredstva, nisem imela v mislih nobenega načrta.

Bila sem torej ljubljena na način, ki se ga nisem zavedala in sprašujem se, ali se je praktik tega zavedal. Veliko kasneje sem v njegovem telefonskem sporočilu dobila odgovor, da me ni poiskal/poklical. Vsaj ne na zavestnem nivoju.

Kaj se je torej v resnici dogajalo ta večer? Je bil to klic po ljubezni? Klic hrepenenja med izgubljenim in najdenim? Biti z menoj in s teboj? Ali med nekom, ki ga sploh ne poznam in on ne pozna mene? Je to možno? Združitev dveh duš, ki se iščeta?

Ne vem.

Odgovor je obvisel nekje v zraku. Saj ga iščem. Še danes. Tukaj in zdaj, ko to zapisujem, prosim za pomoč, za razumevanje tega znamenja, ki me je obrnilo na pot iskanja moje lastne osebnosti in ljubezni do vsega, kar me obdaja. Moje srčne želje so bile poslane v Vesolje, mogoče bodo naletele na ušesa, ki slišijo. Oči, ki vidijo, in telo, ki občuti podobno kot Jaz.

Se bom tukaj ustavila ali grem naprej, kljub temu da ne vem, ne razumem in ne dojemam? Ne, seveda ne.

Jaz, Simona, ki upam, da vendar nekje mora biti nekdo, ki bo znal pomiriti moje srce, najti del sebe, da bo pomiril tudi mene in objel telo, ki hrepeni po telesu, toplem objemu in miru.

Bom dobila kdaj pravi odgovor? Morda sem prejela pomoč, ker sem tako goreče delovala v duhu odprtosti in sprejetosti tej energiji, ki me je objela in dala vedeti, da obstaja še veliko več tega, kar lahko človek zazna s svojimi petimi čuti.

Več čutnih zaznavanj neskončnih možnosti, ki odpirajo poti, ko zaupaš, tudi ko ne vidiš, ne razumeš in ne dojameš. Soodvisnost dveh duš. Ali del poti, ki bi jo lahko prehodila skupaj v svetlobi!

Mogoče je čar Življenja ravno v tem, da ne vemo vsega takoj, pa če smo še tako željni znanja in dojemljivi za raziskovanje.

Smo premalo potrpežljivi, neučakani in se mora vse razkriti takoj?

Najverjetneje sodim med hiteče ljudi, ki želijo odgovore na dlani. Pa bom tokrat znala prisluhniti svoji na novo odprti poti in novi možnosti za odkrivanje še neodkritega sveta ljubezni?

Sem že na tej poti? Saj nekje globoko v sebi čutim, da je vsako potovanje lahko vznemirljivo, sploh če se na nanj dovolj dolgo pripravljamo in si ga neizmerno želimo. Cilj sam po sebi ne bo nosil več velikih presenečenj, če zaupam, da se bo tokrat zame dobro izteklo.

- odlomek iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA - 

Avtorica: SIMONA BABIČ