NOČ IMA SVOJO MOČ!

Ko odbije polnoč, se po času začne rojstvo novega dne.

Takrat sem po navadi že potopljena v spanje in njegove sanje.

Ljubezen ob sebi čutim v svojem srcu. Objema moje telo. Zaznam njegov dih, utrip in toplino, ki puhti iz telesa ob telesu.

Mehkobo kože, ki se ob dotiku spotika ob dlake, tako zelo različne med seboj. Ponekod mehkejše, daljše - drugje krajše, a ko potipaš njihove svilnate niti veš, kam jih umestiti.

Najmehkejše so med komolcem in dlanjo. Lovim jih med prste in med njimi se mi ni težko ustaviti. Prsti igrajo svojo igro polzenja. Blazinice na konicah prstov zaidejo med krožnimi gibi na prsi.

Raziskujejo ali so dlake tukaj še tako skodrane po svoje, da jih je treba s prsti razčesati. In vedno znova pobegnejo nazaj na svoje, določeno jim mesto, kjer se pustijo ogledovati in ponovno nežno zajeti in z lahkoto oviti okoli mezinca. Dokler ne zmanjka njih dolžine in se izmuznejo do naslednjega trenutka.

Med drsenjem, z nežnostjo in brez načrta, najdem bradavico. Ob oviri se ne ustavim. Vzpnem se nanjo, vse do vrha. Začutim polnost njene oblike, ki mi odgovarja s trdoto. To me spodbudi v občutenje toka, ki steče v povratni smeri skozi moje telo in ponovno do njegovega.

Moč, ki mi jo vrne, se vnaša vame in hkrati vnaša vate. Kot bi stekel tokokrog v medprostor naju - med nama. Čeprav ni praznega medprostora. Ves je poln naju.

Prvinskost trenutka ne potrebuje več prav veliko spodbude, da steče, valovi in širi svojo krožnico v vse smeri.

Pa ne počnem prav veliko, le drsim med njegovo prsno bradavico. In vmes. Med mehkobo dlak. Do druge bradavice, ki mi da popolnoma enak odgovor.

Ljubim ljubezen, ki se prebuja ob dotiku. In njene vhode. Se takrat odpira njegova duša in pogovarja z mojo?

Vse to zaznavam v polsnu.

Ne da se mi predramiti in ne da se mi niti zaspati.

So trenutki, ki jih ne želim izpustiti. Ker zadostujejo samim sebi. Enostavno so blizu večnosti. Predanosti. Ko zaupam, da je vse na svojem mestu. Ko ni potrebno ničesar drugega kot BITI.

Tukaj in zdaj.

In tukaj sem Jaz. In On. Odziva se nezavedno. Rahli premiki telesa nakazujejo, da ne spi prav globoko.

Nadaljujem z raziskovanjem že raziskanega. Pa vendar je vedno znova, kot da se odpravim na popotovanje prvič.

Roko premaknem proti gubi, ki se razširi in omogoči vstop v vboklino pod ramenom. Želim razširjen prostor in spolzeti v to vročo jamo, kjer si najdem naslednji kotiček za raziskovanje mehkobe dlak in dlačic, ki ščegetajo moje prste.

Samo malo sem vztrajna v svoji želji in že se je zgodil »Sezam odpri se!« Kjer sem našla svoj zaklad. Seveda se ponovno čudim s kolikšno toplino sem sprejeta.

Njegova roka se je preselila med moje lase in s tem je bil Sezam odprt v vsej svoji veličini. Ni me bilo treba prositi, da vstopim in se prepustim poti v globino naslade.

Biti ob njem je lahko, ko premakne svoje telo bliže mojemu. Z glavo na njegovi rami vem, da bo noč sladka in pot do jutra ne bo odnesla sanj.

Vračala se bova vanje, vedno, ko bo nekdo od naju začel iskati naju med vsemi možnimi potkami do zvezd.

Bo izbral tisto, ki bo najdaljša ali najkrajša? Ali morda tisto, po kateri se najprej izgubiš?

Med stranpotmi ne veš, ali boš izhod še našel?

Ampak slutiš, da ne boš nikoli tako zašel, da ne bi prišel do vrha.

Ko se vzpenjaš, si na dobri poti. Višje in višje, kot boš raziskoval in posegal, bližje boš svoji zvezdi. Vmes boš mogoče malo zastal, užival v trenutkih, zbiral vtise, sledil naslednjemu vzgibu in se veselil samega razgleda na vrhu.  

Vem. Vedno je tako. Ne boš ostal na pol poti. Ti ne. Ti že ne!

In vedno me boš ponesel s seboj. Saj je vendar pot do vrha vedno najlepša prav takrat, ko prideva na cilj skupaj.

Objem bo potrdil najino radost in navdušenost nad lepotami prehojene poti.

Skupne poti, kjer sva si lahko vse poglede in razglede že med potjo razdelila in jih poglobila s pogledom v oči.

Ko sva spet bila nekoliko bližje svoji zvezdi.

Da ne utrne, bova poskrbela z vso ljubeznijo, ki jo noč, ki ima nad nama moč, prinese, še preden se rodi naslednji dan.

 Pisarka Simona in Simon