S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zakaj si človeške - tudi telesne - ljubezni želimo bolj kot katere koli druge? 

Morda zato, ker je tako izključujoča? Ali pa zato ker je muhasta bolj kot muha enodnevnica?

Kdo bi vedel?

Razdajanje drugačnih oblik ljubezni nam gre lažje od rok. Lažje - tudi brezpogojno - ljubimo otroke, družino ali prijatelje. Prav pri deljenju partnersko ljubezni pa občutimo povsem drugačne vrste izzivov.

Iztiri nas, »vrže med leve«, od nas zahteva samoraziskovanje … in ne morem dovolj poudariti – pomaga nam pri osebni rasti in napredku. Kakor koli nas že zajame ujma neznanega, je v vsakem primeru dovolj, če se ji prepustimo.

Tlačenje in s tem zatiranje občutkov nas zapre v neprodušno kletko, iz katere kukamo kot zajci, ki zbežijo ob vsakem nepričakovanem »šumu«. A šum na srcu nas bo izdal in tudi tisti, ki mu je namenjen, ga bo prepoznal.

Koprnenje po prav določeni osebi nas zasužnjuje in ustvarja občutke neugodja.

Tovrstna ljubezen postane zamotana in brez jasnih pravil. Nekomu je samoumevna, drugemu prislužena in tretjemu popolnoma nedosegljiva.

V katerem primeru nam ljubezen najhitreje in najlažje služi po želji?

Morda samo takrat, ko tvegamo in se v nobenem pogledu ne ustrašimo trpljenja, ki ga bo v vsakem primeru zahtevala od nas.

Morda pa sploh ni tako hudo! Morda pa nas čaka nekaj veliko lepšega in boljšega, kot smo si to sploh zmogli predstavljati. Saj smo že odkrili, da jasnih pravil ni.

Zato pa ljubezen JE in ljubezen NI. Lahko vzameš v roke cvetko marjetko in se igraš: »Ljubi me, ne ljubi me …, ljubi, ne ljubi«!

Resnica pa je kot vedno – nekje vmes. Pod določenim pogledom je v nekem trenutku in prostoru vedno TUKAJ in ZDAJ - TA – hrepenenja polna LJUBEZEN.

Ker pa človeška neumnost ne pozna meja, jih ne pozna niti v ljubezni. Žal se ljubezen najlažje izrodi prav zaradi dejstva, da tako močno, kot ljudje zmoremo ljubiti, tako močno zmoremo tudi sovražiti.

Sedaj pa izbirajmo?

Ali bomo sovražili iz dna srca? Ker se »scenarij« ne odvija po naših načrtih, pričakovanjih in »vsevednih« prepričanjih …

Ali pa bomo ljubili še močneje in še bolj ognjevito? Ter se prav v tem »stanju« naučili največjih lekcij O LJUBEZNI.

Če si resnično želimo spoznati RESNICO o ljubezni, ni druge poti, kot da ji damo prosto pot.

Ob tem pa ji odpremo vsa vrata z vsem srcem in svojo dušo in se ji prepustimo »na milost in nemilost«.

Ali ji sploh dopuščamo krhkost z nežnostjo in milino s krotkostjo? S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zaupamo, da lahko postane nezahtevna, poslušna in dovršena v svoji skromnosti?

In nam ob tem - in prav zaradi tega - ne povzroča več težav? 

Ljubezen namreč!

Pisarka Simona

NOČ IMA SVOJO MOČ!

Ko odbije polnoč, se po času začne rojstvo novega dne.

Takrat sem po navadi že potopljena v spanje in njegove sanje.

Ljubezen ob sebi čutim v svojem srcu. Objema moje telo. Zaznam njegov dih, utrip in toplino, ki puhti iz telesa ob telesu.

Mehkobo kože, ki se ob dotiku spotika ob dlake, tako zelo različne med seboj. Ponekod mehkejše, daljše - drugje krajše, a ko potipaš njihove svilnate niti veš, kam jih umestiti.

Najmehkejše so med komolcem in dlanjo. Lovim jih med prste in med njimi se mi ni težko ustaviti. Prsti igrajo svojo igro polzenja. Blazinice na konicah prstov zaidejo med krožnimi gibi na prsi.

Raziskujejo ali so dlake tukaj še tako skodrane po svoje, da jih je treba s prsti razčesati. In vedno znova pobegnejo nazaj na svoje, določeno jim mesto, kjer se pustijo ogledovati in ponovno nežno zajeti in z lahkoto oviti okoli mezinca. Dokler ne zmanjka njih dolžine in se izmuznejo do naslednjega trenutka.

Med drsenjem, z nežnostjo in brez načrta, najdem bradavico. Ob oviri se ne ustavim. Vzpnem se nanjo, vse do vrha. Začutim polnost njene oblike, ki mi odgovarja s trdoto. To me spodbudi v občutenje toka, ki steče v povratni smeri skozi moje telo in ponovno do njegovega.

Moč, ki mi jo vrne, se vnaša vame in hkrati vnaša vate. Kot bi stekel tokokrog v medprostor naju - med nama. Čeprav ni praznega medprostora. Ves je poln naju.

Prvinskost trenutka ne potrebuje več prav veliko spodbude, da steče, valovi in širi svojo krožnico v vse smeri.

Pa ne počnem prav veliko, le drsim med njegovo prsno bradavico. In vmes. Med mehkobo dlak. Do druge bradavice, ki mi da popolnoma enak odgovor.

Ljubim ljubezen, ki se prebuja ob dotiku. In njene vhode. Se takrat odpira njegova duša in pogovarja z mojo?

Vse to zaznavam v polsnu.

Ne da se mi predramiti in ne da se mi niti zaspati.

So trenutki, ki jih ne želim izpustiti. Ker zadostujejo samim sebi. Enostavno so blizu večnosti. Predanosti. Ko zaupam, da je vse na svojem mestu. Ko ni potrebno ničesar drugega kot BITI.

Tukaj in zdaj.

In tukaj sem Jaz. In On. Odziva se nezavedno. Rahli premiki telesa nakazujejo, da ne spi prav globoko.

Nadaljujem z raziskovanjem že raziskanega. Pa vendar je vedno znova, kot da se odpravim na popotovanje prvič.

Roko premaknem proti gubi, ki se razširi in omogoči vstop v vboklino pod ramenom. Želim razširjen prostor in spolzeti v to vročo jamo, kjer si najdem naslednji kotiček za raziskovanje mehkobe dlak in dlačic, ki ščegetajo moje prste.

Samo malo sem vztrajna v svoji želji in že se je zgodil »Sezam odpri se!« Kjer sem našla svoj zaklad. Seveda se ponovno čudim s kolikšno toplino sem sprejeta.

Njegova roka se je preselila med moje lase in s tem je bil Sezam odprt v vsej svoji veličini. Ni me bilo treba prositi, da vstopim in se prepustim poti v globino naslade.

Biti ob njem je lahko, ko premakne svoje telo bliže mojemu. Z glavo na njegovi rami vem, da bo noč sladka in pot do jutra ne bo odnesla sanj.

Vračala se bova vanje, vedno, ko bo nekdo od naju začel iskati naju med vsemi možnimi potkami do zvezd.

Bo izbral tisto, ki bo najdaljša ali najkrajša? Ali morda tisto, po kateri se najprej izgubiš?

Med stranpotmi ne veš, ali boš izhod še našel?

Ampak slutiš, da ne boš nikoli tako zašel, da ne bi prišel do vrha.

Ko se vzpenjaš, si na dobri poti. Višje in višje, kot boš raziskoval in posegal, bližje boš svoji zvezdi. Vmes boš mogoče malo zastal, užival v trenutkih, zbiral vtise, sledil naslednjemu vzgibu in se veselil samega razgleda na vrhu.  

Vem. Vedno je tako. Ne boš ostal na pol poti. Ti ne. Ti že ne!

In vedno me boš ponesel s seboj. Saj je vendar pot do vrha vedno najlepša prav takrat, ko prideva na cilj skupaj.

Objem bo potrdil najino radost in navdušenost nad lepotami prehojene poti.

Skupne poti, kjer sva si lahko vse poglede in razglede že med potjo razdelila in jih poglobila s pogledom v oči.

Ko sva spet bila nekoliko bližje svoji zvezdi.

Da ne utrne, bova poskrbela z vso ljubeznijo, ki jo noč, ki ima nad nama moč, prinese, še preden se rodi naslednji dan.

 Pisarka Simona in Simon

STIMULANSI in OJAČEVALCI LJUBEZNI – za tiste, ki želijo več!

Galeb nad nadstrešnico – spoznan po značilnem oglašanju – preleti moj slušni kanal, ne pa tudi moje vidno polje.

Nič nenavadnega, morda pomisliš. O, pač! Galeb je vendarle morska ptica, a jaz sem v tem trenutku daleč od morja in tudi od drugih voda. Poleg tega je zima, ki je ovila pokrajino v belo odejo.

Tako zavita v koco v snežni idili na osončeni terasi uživam tudi sama, ko skozme steče energija sladke ljubezni!

Nič lažjega! Saj me je misel ponesla h kotičku ob morju, kjer sem jo doživljala – zato jo prav TUKAJ in ZDAJ lahko podoživljam.

Oj, ljubezen ti sladka in mila, nežna in strastna, ki se stekaš iz izvira skozi moje občutke.

Neusahljivo ljubeča in prepredena s srečo; kakšna slastna radost. Hmm …

*

Je to kaj novega? Nič.

Tako »Ljubezen deluje«.

Kajti ljubezen NI odnos – JE stanje. Ljubezen lahko v nas stimulira nekdo drug, lahko smo njen stimulans tudi sami, saj nimamo vedno pri roki nekoga, s katerim bi podelili to stanje v katerem postanemo »ljubezen«.

Kako postanemo ta ljubezen? Kje je izhodišče ali vhod v to stanje?

Ljubezen izberemo sami.

Izberemo, kako se bomo ob njej počutili.

Izberemo, koliko lepote bomo v njej videli.

Izberemo, koliko strasti bomo v njej občutili.

Izberemo, koliko nežnosti ji bomo poklonili.

Izberemo, s kakšno milino jo bomo obsuli …

V resnici smo mi tisti, ki dobesedno izberemo, kako se bomo ob ljubezenskem vzgibu počutili.

Temu vzgibu lahko namenimo ljubečo pozornost, prebudimo njeno strastnost, jo občudujemo v njeni lepoti – ob tem pa postanemo nežni, mili in predano vodeni.

Takrat se v telesu začnejo premikati energije – energije se gibljejo in zbirajo/kopičijo, kamor jih vodijo/usmerjajo naše misli.

Lahko pa izberemo njeno nasprotje – nepotrpežljivost, sumničavost, ljubosumnost, prestrašenost ipd. in temu primerni bodo naši občutki. Polni dvomov bomo prežeti s težko, zastalo in nepretočno energijo.

Če to vemo, kaj bomo potem izbrali - zavestno? Ugodje ali neugodje? Dobro počutje ali bomo kar padli »noter« v slabega?

Zavestna izbira je pomembnejša, kot morda razmišljamo na prvi pogled.

Spomnimo se, kako se počutimo, ko v misli »pade« težavno vprašanje? Nanj iščemo odgovor ali rešitev. Ko odgovor najdemo, se na isto ali podobno omenjeno težavo pojavi še tisoč sličnih težav ter vprašanj in mi zapademo v nezavidljivo stanje – nerešljivih misli. Takšnih, s katerimi samo tonemo še globlje v nesmisel.

Sami s sabo se začnemo »prepirati« in si v tistem trenutku odvzamemo možnost izbire o dobrem doživljanju - počutju. Počutimo se slabo in slabo se bomo počutili, dokler tem težavnim mislim ne bomo naredili konec!

Zavedanje, da smo popolnoma sami ustvarjalci svojega doživljanja in da ni človeka, dejanja ali situacije, ki bi to v resnici za nas izbral/-a, je izjemen nauk v smeri osebne in duhovne rasti.

Pa poglejmo v oči človeka, ki v sebi izbere naravno ljubeče stanje ali človeka, ki se upogiba pod težo svojih negativnih občutij.

H komu nas bo pritegnilo? K tistemu s sijočim obrazom ali tistemu z mrkim pogledom?

Ampak ali se zavedamo, da sami ustvarjamo svojo percepcijo doživljanja?

Kot kreatorji svojega življenja, moramo zanj prevzeti polno odgovornost.

Če želimo zapolniti potrebo po ljubezni, se to lahko zgodi skozi čustva – do sebe ali če nekoga naredimo za del sebe.

A partnerski odnos NI ljubezen – ljubezen je stanje, ko se mi odlično počutimo – smo v stanju sladkih občutkov ljubezni.

To stanje pa je lahko v nas vzbudila druga oseba ali pojav (sončni zahod, mavrica …) ali dogodek (umetniški) ali živali ipd.

Torej - ljubezen ni delo na sebi. Ni nekaj, kar je naše ali kar imamo -  ni oseba, ni dogodek, ni situacija …

Ljubezen je to, kar mi lahko postanemo,

ko izberemo počutje ob vzgibu ljubezni.

Potem smo ta ljubezen MI SAMI – ljubezen teče skozi nas in mi smo srečni.

Srečni smo zaradi ljubezni same in tega, kar smo zaradi nje postali!

Ljubezen so torej naši sladki občutki, ki jih le-ta vzbuja v nas.

Na koncu postanemo ta občutek, ki smo ga izbrali!

Ojačevalci naših občutkov tečejo v tisto smer, ki smo si jo zastavili. Ko bodo naše misli polne »srčkov« in pogledi polni radosti, bomo sami sebi dali PIN ali »kodo«, s katero bomo usmerili to inteligentno energijo ljubezni kamor bomo želeli.

Energijski centri ali čakre se bodo medsebojno polnili, usklajevali in krožili po krožnici z energijo ljubezni. 

Naše dobro počutje se bo dvigovalo v doživljanje stanja ljubezni – pa če bomo prav tisti hip koga držali za roko ali pa bomo nanj samo pomislili (z ljubeznijo) ali morda podoživeli kakšen drug dogodek ali pojav, ki je v nas vzbudil to stanje ljubezni.

Stanje ljubezenskega razpoloženja je prenosljivo na druge osebe, dogodke in pojave. Povezovanje ne poteka samo na nivoju našega energetskega polja.

Dejansko se povezujemo med seboj (v duši), z zemljo in celotnim planetarnim sistemom.

Nobena povezava ni enosmerna. Pretočnost poteka v obe smeri in zdravi. Nas in druge. Nas in zemljo. Nas in celo vesolje.

Ljubezen v tem stanju zadostuje za polnjenje morebitnih mankov ali energetskih zastojev. Proces samozdravljenja je na »vidiku«!

Zatorej pogumno proti stanju ljubezni – to lahko z zavestjo naredi prav vsak, ki si želi raziskati, kako postati ljubezen sama!

In tako je bil galeb »kriv«, da me je poneslo v stanje ljubezni in obilja energetsko čutnih zaznav. Samo prisluh glasniku ljubezenskega »sporočila« – eni ptici - je bil dovolj, da je zame celoten svet ekspandiral v čudovito čutno zaznavanje ljubezni.

Pisarka Simona

"SVETILNIK"

POZORNOST NA PRISOTNOST

Vsi smo bitja ljubezni, a temu ne posvečamo pozornosti, ker nismo prisotni. Posledično življenje ni »čudežno« in ničemur se več ne čudimo.

Pozoren je ta, ki zna opazovati, kaj se dogaja v trenutku, v katerem je prisoten – TUKAJ in ZDAJ.

Ko TUKAJ vidi, ali občuti sebe in vse okoli sebe in pozorno spremlja stanje, v katerem je ZDAJ.

Očitno tega ne počnemo. Z mislimi od tu in tam, smo samo nekje drugje. Brez prave povezave pa venomer begamo in nekaj iščemo izven okvira sedanjega trenutka.

Okupirani s prihodnostjo, se selimo v preteklost in trepetamo, kaj bo naslednje.

Nemiren duh v nemirnem telesu kroži po ustaljeni orbiti in ne izstopi iz začaranega kroga.

Biti samo TUKAJ in ZDAJ je stanje, ki ga lahko dosežemo le s pozornostjo. Pogled, usmerjen naprej, pokaže pred seboj celotno sliko, ki jo ta hip »potrebujemo«.

Če smo na avtocesti, zadostuje pogled na cesto in pozornost na dogajanje okoli nas. Če smo na sprehodu, zadostuje pogled na drevo ali več njih in pozornost naj ostaja med njihovimi krošnjami. Če smo v trgovini, se zberimo do te mere, da pozorno izberemo, kar smo se namenili in čim prej odidemo od TOD (varno, kar se tiče denarnice in smiselno glede tega, kar resnično sploh potrebujemo), itd.

Spremembe v obnašanju bodo narekovale zanimive premike v prisotnost.

Zavedanje bo rastlo in to, kar bomo počeli, v tem bomo prisotni. Pridobili bomo čas – potreben, da delo opravimo v najkrajšem možnem času – saj bomo prisotni.

V obratnem primeru bomo porabili veliko več časa, ker bomo vmes z mislimi jadrali še po preteklosti in morebitni prihodnosti.

Svetovno zanimivo bo postalo, ko bomo resnično svetilnik v trenutku, ko utripne.

Takrat bo zasvetila tudi »žarnica« v naši glavi in prav »to« bo trenutek, ko se bodo lahko »rodile« nove ideje, prebliski ali domislice ob ustvarjanju nečesa novega.

Prisotnost pa ima še številne druge blagre. S pozornostjo bomo postali privlačnejši, saj bomo vsakega, ki bo šel mimo nas tudi opazili in mu imeli čas nameniti trenutek pozornosti.

Ne bomo gledali »skozi« ljudi, ne bomo hodili drug mimo drugega, ker se bomo videli. S tem ko se bomo videli, bomo lažje začutili resničen tok dogajanja. Izkrivljanje dogodkov bo manjše, saj ne bomo z mislimi nekje drugje, temveč točno ob tem in tem človeku oziroma v tem in tem dogodku.

Blagor vsem, ki se tega zavedajo. Življenje se začne s pozornostjo vračati nazaj.

Nismo več samo lutke ali marionete, ki plešejo na nevidni vrvici, ki jo vodi nekdo drug, temveč smo mi tisti, ki vodimo svoj pogled in presek v sedanjosti.

Če nič drugega, bomo zagotovo manj utrujeni in veliko manj podvrženi slabi volji, ker zanjo praviloma ne bo razloga. Če smo resnično ZDAJ in TUKAJ, odpade vse, kar nas je v preteklosti spravljalo v slabo voljo in hočemo to sočasno »reševati« v sedanjosti.

Hkrati bomo polni navdušenja, ker ne bo temnega pogleda v prihodnost – bo le ta trenutek, ki mu dejansko ne bo nič manjkalo.

To pa je že skoraj podobno čudežu, kajne? Pogled na ZDAJ in TUKAJ, brez teže »drugih« časov, bo lahkotnejši, mirnejši in precej svetlejši. In to ne samo, ko bo zunaj dan, temveč tudi, ko se bo znočilo.

Svetilnik v nas lahko popolnoma enako in v istem ritmu sveti tudi, ko ni v bližini sonca. Sence se bodo poskrile kot vedno, kadar nanje s pozornostjo posvetimo in ostanemo prisotni točno tukaj, kjer smo in uživamo v tem hipu.

Naslednji hip bo prišel, ko bo prišel in nanj bomo usmerili svojo pozornost, ko bo tukaj.

Čemu prehitevanje ali zastajanje? Samo ZDAJ je življenje radostno, in to prav TUKAJ, kjer se dogaja.

Aleluja!

Pisarka Simona

10. TANTRA - Kako prepoznati v sebi TANTRIKA-/CO?

Hja, že kar nekaj časa nisem napisala nič na to temo. Zadnje čase pa me nove izkušnje in spoznanja kar sama nagovarjajo, da spet spregovorim nekaj zamisli o tantri.

Včasih nas zasuje množica sporočil, kako prepoznati v sebi ali smo to ali ono in ali smo že zreli, da postanemo ta in ta ali pa kako vemo, ali smo na tej ali oni poti. In potem iščemo prepoznavne znake ali spadamo v določeno vrsto ali kategorijo ljudi s takšnimi in podobnimi značilnostmi.

Za razliko od podobnih navedb bom sama ubrala drugačno pot. Z vprašanji vas bom napeljala v razmislek ali ste sploh človek, ki bi v tantri lahko resnično uživali. Kajti tantra konec koncev ni nič drugega kot neznansko uživanje življenja, predajanje sreči in zadovoljstvu ter velika mera zaupanja v ljubezen in sočutje, ki jo občutite ob stiku z ljudmi, živalmi in pravzaprav s celotnim stvarstvom.

Če ste "uživač" po srcu in duši, predani sami sebi in iskalec duhovne svobode, ste morda že kdaj pomislili, da ljubezen, ljubljenje, spolnost in v povezavi s tem duhovna zrelost, mora nositi v sebi nekaj več in globljega od vsakdanje stvarnosti, ki jo doživljajo vsi, ki so se že zdavnaj vdali ...

Vdali običajnemu življenju, miselnosti in praznosti vsakdana ..., ko ne preostane kaj veliko drugega, kot čakanje na večji zaslužek, višji status, boljši avto, dražje počitnice, večji luksuz ... 

Saj ne, da tantriki zanemarjajo udobje, razkošje in ostale posvetne materialne danosti, a v prvi vrsti bo tantrik tisti, ki bo želel vedeti, spoznati in užiti več "ljubezni". 

Nimam namena navajati številne modrosti (sutre) iz ved in drugih starih spisov (vsaj ne danes). Raziskovanje tega znanja vas bo tako samo pritegnilo - če boste začutili takšen vzgib.

O kakšni "ljubezni" je torej govora? Zagotovo ne o tisti, ki jo gledate v solzavih nadaljevankah, hollywoodskih filmih ali raznih odtenkih "sivine" ... Tantra se dogaja v vseh možnih barvitostih življenja in je prepredena s svodi mavrice - dvojne, trojne ... kolikor jih vaši prebujajoči čuti le zmorejo zaznati ... 

Tantriku je življenje ples, poezija, radost ustvarjanja - tkanja brezčasnosti in brezprostornosti. Tantrično ljubljenje je prepredeno z milino, čutnostjo nepredstavljive vrste in dimenzijami, ki ustvarjajo nova vesolja onkraj že obstoječih ...

Niso to prazne marnje in ni tantra to, kar večina - kar tako - na prvi pogled "ocenjuje". Dolgo časa sem tudi sama raziskovala, zakaj se besede "tantra" drži negativna konotacija? Preprosto zaradi omejenega človekovega uma, ujetega v znane dogme, prepričanja in sprejeto moraliziranje. V ozadju se seveda skrivajo čudaštva, ki so jih z leti v nas zakoreninila razna verovanja, religije in s tem zabetonirani vzorci naše vzgoje.

Tantriki niso moralisti, čeprav daleč od tega, da bi bili nemoralni. Morda je prava beseda, da so amoralni. Vsekakor ne priznavajo nobenega nasilja in zanje je vse sveto - svetlo - svetost - svetloba. "Ljubezen" kot najvišja duhovna vrednota ne priznava nobenega omejevanja svobode.

Za nekoga je svoboda, če ni zaprt (v zaporu), a tantrikom pomeni svoboda vse - svoboda telesa in duha. To je glavna smernica - vodnica. 

Marsikje boste prebrali, da je spolnost le majhen del vede o tantri. Temu ne gre oporekati in niti približno podcenjevati. Ta skrita in skrivnostna znanja vsekakor niso za vsakega - običajnega -človeka, ki išče "poceni" in "hitro" zadovoljitev svojih spolnih nagonov. Takšnega človeka tantrikov pogled ne bo niti zaznal. So znamenja - ne tako očitna - po katerih se tantriki prepoznavajo (o tem morda več kdaj drugič).

Po drugi strani pa je - z roko na srcu - današnjemu "nesvobodnemu" človeku potrebno prav to - da se reši okov starih vzorcev dojemanja in doživljanja spolnosti. Spolna zavrtost, impotentnost, frigidnost, sramovanje svojega telesa in s tem vse vrste odtujenosti (najprej od samega sebe, potem družine, sodelavcev ...) nosijo v sebi znake, kako "bolna" je današnja družba.

Zato ne bo odveč, če vsaj nakažem v katero smer poglejte in razmislite, ali se v vas skriva seme iz katerega bo nekoč vzklil človek s polnim razumevanjem, da lahko tantra človeku obogati življenje. In ne samo obogati, tudi pozdravi številne bolezni, pomlajuje in telo dobesedno vitalizira.

Pa poglejmo, ali vas pritegujejo naslednje trditve, ki bodo same po sebi razkrivale, ali ste v življenju pripravljeni preseči ustaljena prepričanja in dogme in zato tudi kaj narediti - vnesti v svoje življenje številne spremembe.

Ali v vas tlijo zamere do bivših partnerjev, nerazrešeni ljubezenski odnosi, ki povzročajo trpljenje otrok v preteklih ali sedanjih razmerjih?

Ali imate občutek, da je vaše ljubezensko življenje utirjeno in vam partner pripada, ker se vam je zaobljubil?

Ali ste kdaj ljubosumni in okuženi z jezo, če vam partner ni na razpolago, ko vi tako želite?

Ali ste razočarani, ker ne prejemate ljubezni, kot ste prepričani, da si jo zaslužite?

...

Če ste samo na eno teh vprašanj odgovorili pritrdilno, razmislite, kje ste se v odnosih izgubili? Nič od navedenega ne nosi v sebi niti duha niti sluha o ljubezni v kateri uživajo tantriki.

Vas je kdaj navdajala misel, da mora v ljubezni obstajati nekaj več in nekaj popolnoma drugačnega, kot ste to doživljali v svoji družini ali širše (sorodstvo, prijatelji, znanci ...)?

Nosite v sebi nedefinirano hrepenenje, ki mu ne poznate vzroka, a je ves čas prisotno z iskanjem drugačne - prave, iskrene in absolutne resnice o ljubezni?

Ste med doživljanjem ljubezni občutili partnerja kot danega "od Boga", ki mu želite predati "celega" samega sebe in ga nositi v srcu kot "malo vode na dlani"?

Če ste ali imate željo doživeti "ljubezen" na drugačen - pristen, predan in razsvetljen način - se vam bo takšna ljubezen začela približevati. Kajti tista ljubezen, ki jo v resnici iščete - jo boste "morali" najprej najti v sebi.

Šele, ko boste sami polni ljubezni - šele takrat boste imeli kaj deliti. In tantrična ljubezen je - poenostavljeno povedano - eno samo deljenje ljubezni - dajanje, predajanje s popolnim zaupanjem in oboževanjem vaše ljubljene ali ljubljenega ali več njih.

Kako in kje sploh začeti? Vsak bo v sebi našel nov začetek - če si bo le dovolj želel sprememb. Osebnostne spremembe ali spremembe doživljanja samega sebe so po vseh navedkih sedaj že očitne - očitno prepotrebne.

Z umirjanjem v sebi - druge poti, kot napotitev v meditacijo NI - se bo začel umirjati um. Ta je kriv za vrsto anomalij, ki jih počnemo sebi in drugim kot v začaranem krogu. Ne rešimo se svojih prepričanj, ki pa niso nič drugega kot zanke (karmične), ki nas držijo zasidrane na mestu.

Ko se odločimo za pot v meditacijo, se začne klopčič odvijati kar sam. V notranji tišini sledijo neverjetna - nova in osvobajajoča - spoznanja, ki dajo slutnjo poslanstvu našega rojstva.

Pojdite v naravo, uživajte v tišini, narišite si svojo mavrico, razčešite svoje bujno rastje in poženite zdrave korenine. Ko vas bo zajel val otroškosti in primarnega - naravnega - veselja do življenja, boste zaznali, da ima "vaše seme" možnost, da vzklije v zdrav duh v zdravem telesu.

Poskusite se osrečiti najprej sami - šele potem boste v stanju, da osrečite koga drugega. V očeh vam bo pisalo, kaj si želite in na tej poti vas bo ujela ujma radosti po deljenju ljubezni iz čiste in gole ljubezni.

Takrat se lahko zgodi, da se bo v vas prebudil/-a speči tantrik ali tantrica in življenje bo dobilo okus ljubljenosti višjih razsežnosti. 

Pisarka Simona in Simon

»Ostalo vam je še šest mesecev življenja?«

Tokrat sem vam pripravila kratek povzetek prevoda iz hrvaškega v slovenski jezik - iz knjige – LEČENJE NEIZLEČIVIH BOLESTI (dr. Richard Schulz). 

2. poglavje: Novi program za neizlečive bolesti, str. 33

Knjiga žal ni prevedena v slovenski jezik. Lahko pa jo v celoti preberete na https://drschulze-hr.com/e-knjige/ 

(kot tudi številne druge knjige).

*

Ko vam zdravnik reče: »Ostalo vam je še šest mesecev življenja?«, kaj to pravzaprav pomeni?

Kakšen vpliv imajo zdravnikove besede na vaš imunski sistem, če reče, da boste čez šest mesecev umrli?

-        No, saj veste, kako se začne depresija – takrat vsaka funkcija imunskega sistema postane šibka.

Torej vam zdravniki s temi besedami uničujejo imunski sistem?

-        Tako je. Takrat vaši možgani pošljejo imunskim celicam snovno sporočilo: »Umrle bomo. Umrle bomo. Prenehaj se boriti.«

Kaj pa vi govorite svojim pacientom?

-        Ena izmed stvari, ki jih rečem ljudem, je, da vse, kar nastane v telesu, je lahko iz telesa tudi izvrženo. To jih takoj usmeri k razmisleku, da si rečejo: »Dobro, če sem vase pritegnil ta kaos, se lahko sedaj iz tega tudi izvlečem.« Povem jim tudi, da se omenjene besede njihovih zdravnikov nanašajo na te, ki še naprej živijo kot povprečni Američani. Zdravniki uradne medicine ne mislijo ob tem na ljudi, ki se prehranjujejo z rastlinsko hrano in ki so fizično aktivni, ki redno prečiščujejo svoje črevesje in svoja jetra.

To pomeni, da zdravniki gledajo v smeri – nekdo bo čez šest mesecev umrl, če bo nadaljeval življenje, kot ga živi večina ljudi.

-        Da, to velja, če boste vsak večer nadaljevali s pitjem gajbe piva, gledali španske nadaljevanke na TV ekranu, bili fizično neaktivni ter še naprej sedeli v svojem udobnem fotelju, razmišljali o negativnih stvareh – takrat ste v zaporu kot povprečni Američan. Na koncu boste v šestih mesecih umrli zaradi raka. Seveda to ne velja za tiste, ki bodo v takih primerih prišli domov in pozabili na svoj televizor; potegnili na plano sokovnik/mešalnik; se pripravili za prečiščevanje jeter; postali fizično aktivno; brali knjige, ki navdihujejo; uporabljali osnovni klistir; izkoristili zelišča; se izmenjaje prhali s hladno-mrzlo vodo in se posvetili rastlinski hrani. Za zdravnike še o tem – kaj se bo zgodilo, če boste upoštevali vse našteto – ni napisana knjiga.

-        Zato, ker nimajo pojma in ker ne poznajo nekoga, ki je vse to naredil - zdravniki povedo ljudem, da bodo čez tri do šest mesecev umrli.

Ali je ljudem potem lažje, ko se z vami pogovorijo?

-        Seveda. Kar jim povem, je zanje logično. Ko zdravniki o tem razpredajo, imajo v mislih način življenja taksistov v New Yorku ali njim podobnih. Za primer vzamejo tipične Američane s prekomerno težo in mislijo nanje, ko potegnejo iz rokava svoje morbidne komentarje. Takoj pozabite, kar so vam rekli in začnite s programom za neozdravljive bolezni. (konec prevoda)

NAŠA TELESA - SVETIŠČE ALI SMETIŠČE?

Morda vam bo zanimiv razmislek o naših telesih. Torej – imamo jih več, čeprav razen fizičnega, drugih ne vidimo. Kar seveda ne pomeni, da jih nimamo.

Ker ostalih nismo zavestni, jih zanemarjamo in damo nehote prednost samo temu, ki ga vidimo.

Nekateri za svoje fizično telo zelo vestno poskrbijo, a po navadi skrbijo spet samo za zunanje telo in notranje zapostavljajo, ker ga ne »vidijo«. Šele, ko je nekaj hudo narobe občutijo – npr. bolečino.

Vedno več pa je takih, ki veliko pozornosti posvečajo tudi notranjemu telesu in ga oskrbujejo z energijo, ki prihaja v obliki ekološko pridelane »zdrave« prehrane.

Od tod naprej pa obstaja samo peščica ljudi, ki »vidijo« dlje in bolje – vsaj, kar se tiče »drugih« teles, ki so del nas, a jih s prostim očesom ne zaznavamo.

To so astralno telo (energetsko – aura – v njem imamo najgloblje seme spominov in želja - shranjene najobčutljivejše razloge, zakaj živimo), mentalno telo (znanje, ki raste v nas od rojstva) in emocionalno telo (občutki ali vse, kar imamo radi ali pa tudi ne, naši strahovi, upanja, želje itd.).

Vsa telesa so edinstvena, a samo na fizičnem telesu so spremembe najhitreje opazne. Ker ostalih treh teles ni možno videti, se zaradi tega začetne težave, ki nastajajo v posameznem energetskem telesu, ne zaznavajo tako hitro.

Razen seveda ljudem, ki so jasnovidni, bioenergetikom ali pa tem, ki se ukvarjajo z raznimi oblikami energijskega čiščenja in vzpostavljanja ravnovesja v čakrah.

Tudi fizično telo je energetsko, vendar je njegova frekvenca zelo »počasna«, tako da se zgoščuje v materijo.

Vse ima svojo frekvenco in energijo, ki jo oddaja.

Mentalno telo vibrira na hitrejši frekvenci od fizičnega telesa, zato človeškemu očesu ni vidno. Lahko pa ga opazimo skozi različne mentalne procese, ki so v nas - skozi misli ali psihična stanja. Možgani so samo posrednik, ki fizičnemu telesu pošiljajo informacije.

Vprašljiva mentalna stanja, psihične motnje, obsedenosti so problemi energijsko – mentalnega telesa. Medtem ko so žalost, bolečina, strah, fobije ipd. spremembe emocionalnega telesa.

Torej – tudi to, česar s prostim očesom ne moremo videti, se da opaziti na osnovi simptomov, ki se prikazujejo navzven. Podobno kot ne moremo videti vetra, a vidimo, da se upogibajo veje, ali nam veter mrši lase, lahko zaključimo, da nekaj obstaja.

Ko dojamemo, da nikakor ne zadostuje le skrb za naše fizično telo in da je enako pomembno skrbeti za ravnovesje vseh drugih, je čas, da se posvetimo vsakemu posebej.

Ko rečemo, da bomo naredili nekaj za svojo »dušo« - za katero telo takrat poskrbimo? Bi lahko rekli, da kar za vsa?

Ko rečemo: ta misel me »ubija«; ta človek mi gre »na jetra«; ne prenesem »pogleda« nanj; »sovražim« to delo; pošteno mi »najeda« živce ipd. – razmislite, kaj vse s temi izjavami privabljamo - »kličemo« vase - in sebe spreminjamo v »smetišče«.

Vsaka misel – čisto vsaka – nosi določeno energijo ali frekvenco in se najprej »obesi« na nas same.

Če to ni vredno razmisleka, potem res ne vem, kdaj bo človek sam od sebe prenehal rušiti svoj energijski ustroj?

Toliko »umazanije«, kot lahko ustvarimo sami sebi in vnesemo vase in nase, nam ne more nihče drug nagrmaditi. Ni čudno, da se ruši imunski sistem in se slej kot prej zgodi izpad ravnovesja enega ali več naših energijskih teles.

Zatorej …

Ko začutimo potrebo po razvedrilu, počitku, ustvarjalnosti, miru, svobodi, ljubezni, dobrih odnosih, osebnem napredku … je potrebno, da si prisluhnemo.

Telesa nas sama pokličejo in spomnijo, na kateri del sebe pozabljamo ali kateri del potrebuje nov – svež val energije.

Za začetek bo dovolj že, če začnemo »misliti« ljubeče, srčne, sočutne in tem bolj brezskrbne misli. Seveda bomo imeli težave, če le-te niso del našega vsakdanjika.

A dokler ne začutimo, da so naša telesa svetišče in se začnemo temu primerno »obnašati«, bo vložen trud v naš lepi zunanji videz, jalovo delo.

V notranjosti se bodo nalagale smeti in ko jih bo preveč, bomo »zasmrdeli« tudi navzven.

Pisarka Simona