POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI ali "Kar je dovolj, je dovolj!"

 

POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI

ali

»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«

 

Nadzor! Da, nadzor nad gibanjem je prešel vsako mero »dobrega okusa«.

Vsako mejo, brez zavedanja, da meje ni!

Meje NI, ker je človekov duh svoboden; ker človekove brezmejnosti ne more ustaviti nič in nihče …

Pa vendar – človek živi v iluziji, da je mogoče kar koli kontrolirati. Kontrolirati drugega; redkim pade na pamet, da bi kontrolirali sebe …

Vsak bi vsakega kontroliral, brez zavedanja, da (verjeli ali ne ) ne more kontrolirati niti sebe. Kontrola ne obstaja, nadzor je farsa in vse v to smer je popolna in poneumljena izmišljotina.

Kam merim? V vseobsegajočo človekovo neumnost, ki se odigrava na vsakem koraku.

Slovenska obala je te dni preplavljena s Slovenci, ki želijo dihati, ki želijo nahraniti svojo dušo, ker so lačni življenja, svobode gibanja, lepot narave in njenih darov.

Do sem vse lepo in prav. Zamislila pa sem se ob pogledu na policijski par, ki se je sprehajal tik ob slovenski obali, tako rekoč po sprehajalnih poteh in ustavljal mimoidoče – ne morem si niti predstavljati s katerim »izgovorom«!?!

Kaj lahko človek krši, medtem ko pred seboj potiska otroški voziček, vodi na vrvici svojega ljubljenčka, se pogovarja s svojim otrokom, opazuje morje in prelet galebov, se s pogledom zazre v širno daljavo morja …? Ali ko se majhen fantek ustavi ob potki, skoči iz kolesa, utrga marjetico ter jo z žarom v očeh podari svoji mamici? Ali ko sprehajalec pozdravi drugega sprehajalca, znanca, soseda …?

Hej! Hej! Z zakonom dovoljeno gibanje postane z zakonom nadzorovano gibanje!

Dovoljeno ti je, da si zunaj. Ob enem pa te ta, ki je dovolil, da si zunaj, nadzoruje, ali si zunaj. Kaj nadzoruje? Nadzoruje tvoj obstoj zunaj! Preverja, ali obstajaš ali se samo delaš, da obstajaš. Ali kako naj razumem …

Ali kako naj razumem kontrolo, ki jo izvaja človek v uniformi, ki se postavi pred človeka v civilni obleki? In to na miroljubnem sprehodu, kjer ljudem žarijo oči, da lahko zgolj hodijo, dihajo, gledajo, vonjajo … polnijo svojo podhranjeno dušo in odpirajo vse predolgo zaprto srce.

Veliko neumnih vprašanj mi je bilo zastavljeno v tem kolesarko – sprehajalnem dnevu, ko naj gibanje ne bi bilo kontrolirano …

Kot na primer: Kje bom jedla, ko pa so vsi lokali zaprti?

Ljudje božji – kako kje bom jedla? Kaj smo vsi Slovenci zrasli v gostilnah ob gostinski hrani? Kaj ne obstajajo lokalne tržnice, ki ponujajo domačo, svežo in predvsem zdravo hrano? Kaj še vedno mislimo, da če ne vzamemo na potep doma pripravljene hrane, nismo »ta glavni«?

In če se samo še dotaknem neumnosti nad neumnim zakonskim omejevanjem s policijsko ali enaindvajseto uro …

Koga ogrožamo, če se gibljemo v naravi v večernih urah? Gledamo sončni zahod, sedimo na obronkih gozda, skalnih pečinah ali zgolj v parku na klopci in opazujemo zvezdno nebo?

Tako pa se bašemo v avtomobile in hitimo proti domu, ko je čas za večerne utrinke, ko je čas za ljubeče pogovore, ko je čas za mirnost, sproščenost, naravnost …

Ampak še vedno stavim na človekovo razumevanje, da je njegova duša brezmejna, srce ljubeče in polno svetlobe …

Samo odpreti je treba srce, ne meje.

Samo odpreti je treba svoja okna in vrata, ne glede na čas, uro …

Samo zazreti se je treba vase in ugotoviti, da smo vedno svobodnega duha in ljubečega srca – če si to le DOVOLIMO!

Slovenci – svobodni smo. Vsi ljudje smo SVOBODNI in vsak si to svobodo lahko dovoli V SEBI. Nikogar ni, ki bi lahko ujel človekovo dušo in jo strpal v obrazce, vzorce, zakone … Ničesar ni, kar bi lahko omejilo človekovo dušo!

Vsak lahko poleti na krilih duše, odprtega in lahkega srca kamorkoli si želi.

Ne nasedajmo strahu, ne izgubimo se v miselnosti, da je svoboda nekaj zunanjega.

Svoboda je v nas – vedno prisotna, nikoli omejena, nikoli zatrta, nikoli odvzeta …

Človek, svoboden si! Zavedaj se, da je vse ostalo iluzija, farsa, neumnost …

Kdo bo koga kontroliral, če je popolnoma jasno, da človek lahko kontrolira le samega sebe.

In če grem še malo dlje: Ali človek sploh lahko kontrolira samega sebe? Ali ne podlega vsak trenutek strahu? Ali se ne vdaja vsemu, kar sliši in spremlja okoli sebe? Ali ne trpi, ko gleda, kaj vse se mu vsiljuje in prepoveduje?

Že dobrih sedem let ne gledam televizije, ne spremljam medijev in ne izgubljam energije za vse neumnosti, ki me obkrožajo …

In kljub temu prejmem vsa sporočila, ki so v danem trenutku pomembna za moj obstoj – tukaj in zdaj.

Zatorej! Kdor meni, da se ne da živeti brez vključevanja (vživljanja) v dogajanje, ki nam je vsiljeno, ki zavaja, ki ustrahuje … je pohlevna ovčica; brez zavedanja: kdo ali kaj je; brez zavedanja svoje prave narave; brez zavedanja, da ni druge avtoritete, Boga, politike družbe … kot je ta, ki obstaja znotraj vsakega posameznika.

Živeti svojo pravo naravo, pomeni biti daleč od vsiljene in programirane ideologije.

Ideologije, oddaljene svetlobna leta od resnice.

Ideologije, izgubljene v času in prostoru, ker je preprosto povedano: ena sama ILUZIJA.

»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«, lahko spozna le vsak sam.

In se končno poda na pot spreminjanja sebe – na pot osvobajanja svoje ujetosti, osvobajanja svoje majhnosti, svoje nepomembnosti, svoje ustrahovanosti …

Na pot sprejemanja svoje celovitosti, enkratnosti in veličastnosti.

Na pot ozaveščanja sebe.