DELFINOV SEN
(odlomek)
Zastala je in Josip jo je opazoval.
Ker ni nadaljevala, jo je spodbudil: »To je en pogled, znanstveni odgovor. In
kateri je drugi?«
»Drugi je moj. Delim ga z nekaterimi
prijatelji in sodelavci, vendar o tem ne smemo govoriti preveč na glas. Menim,
da delfini uporabljajo jezik, in to naravni zvočni jezik, kar pa se izmika
znanstvenemu pristopu. Namreč iščemo jezik, kot je naš. Delfini so različni in
to pomeni, da tudi govorijo različno. Mislim, da njihovega jezika ne bomo odkrili
tako dolgo, dokler ne najdemo načina, kako biti delfin.«
Ponovno je obstala in ga pomenljivo
pogledala. »Zato mi je izjemno zanimiva tvoja zgodba sanjanja o življenju
delfinov. Morda si ti na sledi temu, da boš delfin?«
Zdaj je bil Josip na vrsti, da se
nasmehne. »Mogoče«, je rekel, vendar sem v tem pogledu nekako negotov.«
Čeprav je tako odgovoril, je njena
pripomba zadela na pravo mesto. Josip je intuitivno občutil, da imajo sanje in
sanjanje nekaj skupnega. Menil je, da za tem stoji nekaj večjega. Takrat še ni
bil seznanjen s Časom sanj, niti ni imel pojma o tem, kaj Chyarr
pravzaprav počne, ko je z njim.
»Povej mi«, je nadaljeval Josip,
»kakšna je pravzaprav delfinova inteligenca? Kaj meni znanost, kako
inteligentni so?«
»Tudi za to velja ista pripomba«, je
odgovorila Kate, »in sicer znanstvene metode so prilagojene človekovim
standardom. Obstajajo kazalniki, da so delfini celo po teh merilih zelo blizu
človeku. Namesto splošnega pojma inteligence znanstveniki danes uporabljajo
različne dejavnike, ki kažejo na razmerje živčnega sistema glede na velikost
telesa. Na primer, teža možganov v primerjavi s težo telesa je pri ljudeh v
povprečju 1,9 %, pri delfinih pa približno 1,5 %. Morda pa je najboljše merilo
mentalnega razvoja tako imenovani količnik en-cealizacije: razmerja količine
možganov v primerjavi s površino kože. Ta kvocient je pri človeku 7,4. Pri
šimpanzu je 2,5 – in ti veš, kako so šimpanzi lahko bistri in hitro učljivi.«
»Kaj pa delfini?«, je Josip pohitel s
svojo radovednostjo.
»5,6.«
»Oh«, je rekel Josip z občudovanjem.
»To pomeni …«
»Veliko pomeni«, ga je prekinila
Kate, »morda pa niti ne. Povedala sem ti – to so človeški standardi. Čeprav sem
znanstvenica, dvomim o objektivnosti človeške znanosti. Mimogrede, katero vrsto
delfina iščeš?«
Josip jo je vprašljivo pogledal.
»Ah, se mi je zdelo. Ne veš.«
Zasmejala se je. »Obstaja 32 vrst morskih delfinov in še 6 vrst rečnih. Pri
vsaki vrsti je nekaj malo drugače. Malo. Ne veliko.«
»Pravzaprav ne vem, kakšne vrste je
Chyarr. Predvidevam, da to res ni pomembno. Če ga najdem, ga bom prepoznal.«
Kate ga je pogledala z odobravanjem.
»Da, prav imaš.«
Nakar sta se oba zamišljeno zagledala
v smeri odprtega morja. Josip je razmišljal brez misli, Kate … No, verjetno je to
isto storila tudi ona.
»Rad bi vedel še nekaj stvari«, je
čez čas rekel Josip. »Na primer, kako dolgo živijo delfini?«
»Različno. Odvisno od posamezne
vrste. Načeloma telesno večje vrste živijo dlje. Recimo, da povprečno živijo
približno dvajset do trideset let.«
»In zakaj umirajo? Ali umirajo od
starosti?«
»Ah, zdaj si me zadel v bolečo
točko,« se je namrščila Kate. »Glej, mislim, da tega nihče ne ve. Toda na
žalost v zadnjem času najpogosteje umirajo zaradi človeške roke. Posredno in
neposredno.«
»Posredno – predpostavljam, da zaradi
onesnaževanja morja?«
»Točno tako«, je odgovorila Kate.
»In neposredno? Saj jih ne ubijajo,
kajne? Čemu bi to služilo?«
Kate ga je pogledala z mešanico
sočutja in jeze. »Rekel si nekaj, kar me spravlja v bes«, je odvrnila. Nisi ti
kriv. Nič osebnega. Toda ljudje mislimo, da ko nekaj nečemu služi, imamo
pravico to ubijati, kajne?«
»No«, je Josip zamomljal, ko je
videl, kje je brcnil mimo.
»Ja, ja«, je
nadaljevala Kate, ne oziraje se na Josipa, »če lahko pojemo – ubijemo; če lahko
oblečemo – ubijemo. In ko bi se to vsaj dogajalo v neki razumni meri! Ne! –
moramo ubijati, dokler jih ne iztrebimo. Ali veš, koliko vrst živali smo že
iztrebili? Ali veš?«
Kate je bila zdaj videti
resnično ogorčena. Iz nje je bruhala žareča energija pravičnosti. Josip je
molčal, ker je vedel, da bo tako še najbolje.
»Ne bom ti povedala«,
je nadaljevala Kate. »Povem ti le to, da vsak dan – dobro me poslušaj: DNEVNO!
– izgine iz obličja Zemlje sto ali več rastlinskih oziroma živalskih vrst. Zdaj
pa računaj!«
Končala je skoraj v
vpitju. Josip ji tega ni zameril. Poleg tega je bil vesel, da obstajajo taki
ljudje. V njej je videl obup, bes in sramoto, vendar tudi dovolj energije, da
se stvari spremenijo. Ko bi le bilo več takih ljudi.
»Kate« je naposled le
rekel, »popolnoma te razumem. Žal mi je za napačen izraz. Zdi se, kot da
delfini ničemur ne služijo in jih zato ni treba niti ubijati. Dvojna napaka.«
Kate se je nekoliko
umirila. Uspelo ji je, da ga je pogledala in se nasmehnila. »Da. Vseeno pa oprosti
tudi ti meni. Sem precej ognjevite narave. Še posebej, ko gre za živali in
vpliv ljudi na okolje.«
»Ampak povej mi, je
nadaljeval Josip, »ali res ubijamo delfine?«
»Ah, vidim, da res ne
veš. Da, ubijamo jih. Največja ovira so ribiške mreže za lov na tuno. Na eni
strani jih delfini trgajo, po drugi strani pa umirajo, ko se zapletejo vanje.
In ker ne morejo več do zraka, se zadušijo. Ribiči jih zato nimajo radi. Na
nekaterih mestih so priredili prave pokole delfinov.«
Malo je zastala in
potem dodala: »Samo toliko, da veš – v sedemdesetih letih je v mrežah za lov na
tune poginilo na stotine tisoč delfinov na leto.«
Josip je zgroženo zavzdihnil.
»Hvala Bogu in
zavestnim ljudem, da se je stanje zdaj opazno izboljšalo – samo nekaj
tisoč na leto. Toda razmisli, če so delfini inteligentni in morda celo zavestni
kot ljudje, ali je potem dopustno, da umrejo, pa čeprav samo eden?«
Josip je skoraj v
šoku prikimaval. Če k temu dodamo še onesnaževanje, ki povzroča smrt vse
večjega števila morskih bitij, je rezultat grozen in katastrofalen. Med drugim je
to rezultat tako rekoč vseh človeških dejavnosti, je razmišljal z ogorčenjem.
Lahko bi delil Katin bes. Res bi ga lahko.
Kate je pogledala na
uro. »Imam še nekaj časa. Si izvedel vse, kar te je zanimalo?« Josip je ob
vprašanju občutil vznemirjenost. »Vse? Niti približno. Imam še nešteto
vprašanj. Počakaj malo, da se vsaj odločim, katera so najpomembnejša.«
Kot se to običajno
zgodi, se um v stiski izprazni. Josip se ni mogel spomniti niti enega
bistvenega vprašanja, zato je preprosto rekel, kar mu je najprej padlo na
pamet.
»Delfini dihajo kot
ljudje, kajne?«
»Ne dihajo na škrge,
ampak na pljuča,« je rekla Kate,« če si to mislil. Toda ne dihajo tako kot mi.
Prva razlika je, da ne dihajo skozi usta. Kanal, skozi katerega prihaja zrak,
je popolnoma ločen od kanala za hrano. Njihove dihalne poti so na vrhu glave in
ne v ustih.«
»A res?« je vprašal
Josip. »Torej tako kot kiti.«
»Da, podobno. Vidiš,
v zvezi s tem obstaja nekaj, kar me je vedno zanimalo. Seveda to ni znanstveno,
pa vendar. Poznaš energetska središča, o katerih govorijo duhovne tradicije?«
Zdaj je bil Josip na
vrsti, da pogleda Kate na neobičajen način. Namenil se je razložiti nekaj
stvari o sebi, vendar si je premislil. Le kako bi Kate lahko vedela, kakšno je
njegovo življenje in s čim se v resnici ukvarja. Vse preveč časa bi mu vzelo
razlaganje, zato je samo prikimal.
Vendar je bila Kate
zelo pronicljiva. Iz njegovega kratkega obotavljanja je potegnila pravilen
sklep.
»Aha, že vidim, da
veš o tem zelo veliko. Potem je v redu. Dala ti bom samo eno splošno zamisel,
ti pa jo raziskuj nadalje, če želiš. Dihanje ima pri izmenjavi telesne energije
z okoljem posebno vlogo. Ljudje imamo odprtino v področju grla, pri delfinih je
na vrhu glave. Dalje nimam namena razlagati. Sam razmisli.«
Josip jo je opazoval
z radovednostjo. Kaj mu pravzaprav skuša povedati? Res bo moral dobro
razmisliti. V mislih so se mu pojavili obrisi zanimive teorije. Še vedno jo je
poslušal in hkrati prešel na drugo temo, ki ga je zanimala.
»Ko sem sanjal
Chyarra, se mi je zdelo, da vidim na drugačen način kot zdaj. Kako delfini
pravzaprav gledajo?«
»Najprej – pri
delfinih kot morskih bitjih, vid ni tako pomemben. Barve se v vodi lomijo, saj
veš. V bližini vode je mogoče videti vse barve. V globini je vse modro in
zeleno in v globini 200 metrov je vse črno. V takšnem okolju vizualno
opazovanje ni pomembno. Zato delfini vidijo z zvokom.«
»Da, točno tako je to
videti tudi meni«, jo je prekinil Josip. »Chyarr bi zažvižgal in odmev bi se
vrnil kot neka oblika. Lahko bi na primer prepoznal obris ladje.«
Kate ga je pozorno
opazovala. »Res zanimivo. Vendar če je to res, dvomim, da je Chyarr to »videl«
na ta način. To je bila tvoja interpretacija. Toda vseeno. Delfini imajo dva načina
oddajanja zvoka. Enega uporabljajo za »običajno« komunikacijo kot zvočni
podpis. In drugega, visoko vibrirajočega, kot vrsto radarja, s katerim
opazujejo okolico.«
»Da, to je bilo to«,
je bil Josip zatopljen v svoje misli. Neki čas je samo stal in motril Kate.
Nato pa se je, s pogledom na njeno zunanjost, spomnil še nečesa.
»Kate« je rekel. »S
Chyarrom sem doživel še eno nenavadno izkušnjo. O tem mi je malo neprijetno
govoriti, vendar imam občutek, da moram izkoristiti priložnost. Kdo ve, ali se
bova še videla.«
Kate ga je gledala s
pričakovanjem. Poznavalsko se je nasmehnila, kot da ve, o čem bo govoril.
»No, torej«, je začel
Josip in nato neodločno zastal.
Kate je postala
nestrpna, zato je v smehu dejala: »Daj no, za seks gre, kajne? To je ena izmed
stvari, ki zanima vse ljudi. V tem ni nič slabega, veš. Seks je čudovita stvar.
Ko se k njemu pristopi, kot je treba. In delfini to delajo, tako kot je treba.
Na svoj način, ampak pravilno. Zanima te, kako to počnejo delfini?«
»Eh, Kate«, se je
opogumil Josip, »jaz vem, kako to delajo delfini! To sem počel z enim
izmed njih!«
-
konec dela
prevoda iz knjige: Dupinov san (Adrian P. Kezele)
Prevod: Simona Babič
Ni komentarjev:
Objavite komentar