Ali
OZAVEŠČANJE in novinarska klika
Ker ni naključij, tudi ni naključje, da mi je prišla pod roke
objava časnika Večer z naslovom: Na Obalo predvsem kolesarji.
Čeprav sem v predhodni objavi poudarila, da ne spremljam
medijev, pa vendar vse, kar je zame pomembno, prejmem po takšni ali drugačni
poti.
No, torej! Kaj je sploh namen mojega tokratnega pisanja?
To, kako zlahka se izpusti bistvo povedanega - bistvo tega, kar sem govorila v mikrofon dvema novinarjema, ki sta me ujela tik pred samim startom na delčku poti po izjemno
slikoviti in razgibani kolesarski stezi, ki v celoti poteka od Trsta do Poreča,
imenovani: Parenzana.
Zagotovo spet ne po naključju (čeprav je vedno tako videti),
saj je bil namen intervjuja izvedeti nekaj o mnenju ljudi, ki so si dovolili (»ob
dovoljenju državnih institucij«) zapustiti domačo občino in se prevetriti ob
obalnem pasu naše prečudovite Slovenije.
Ko sem prebrala ta kratki zapis intervjuja kvazi
Mariborčanke, ki to nisem, me je prešinilo, kako se novinarji pravzaprav
spretno izogibajo objaviti to, kar je mene tako zelo navdihnilo v tem dnevu. In
kar sem silno poudarila med samim klepetom, posnetim na snemalni trak.
Če še dvomite, ali govorim o sebi, potem potrdim, da sem to
izjavo dala jaz, Simona Babič (pišem pod psevdonimom Pisarka Simona že
vrsto let), in sicer v delu, ki ga citiram:
»Letos grem prvič na kolo. Prevozila bova del kolesarske poti
Parenzana. S seboj imava sir, svež kruh in še nekaj dobrot. Prej sva se
ustavila na tržnici, tako da imava malico s seboj. To je vse, kar potrebujeva.
Če bo treba na toaleto, pa se bova ustavila v naravi ali na bencinski črpalki.
Drugo je verjetno zaprto.«
Dobro – tukaj je navedenih nekaj suhoparnih podatkov, manjka
pa bistvo povedanega oziroma to, kar sem želela, da se širi naprej … Namreč
vsaj trikrat sem izpostavila in ob tem že prav glasno vzklikala, naj napišeta,
da smo Slovenci svobodni. »Svobodni smo«, to je bila zame poanta vsega
povedanega.
(O katere vrste svobodi govorim, lahko preberete v predhodni objavi z naslovom: POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI ali "Kar je dovolj, je dovolj!"
Glede ostalih podrobnosti je verjetno popolnoma jasno, da se
v teh časih prinese hrana od doma ali pa se nabavi v neštetih supermarketih, ki
jih imamo tako rekoč na vsakem vogalu ali pa na ne tako številnih lokalnih tržnicah,
ki jih premore vsak vsaj malo večji kraj.
Zakaj torej izpuščanje glavne note razgovora, rdeče niti
intervjuja? Ali je v ozadju strah? Ali je v ozadju cenzura? Ali je v ozadju
občutek, da nekdo dela nekaj narobe?
Zakaj se potem novinarji sprehajajo med ljudmi? Zato, ker je
to njihova služba? Ali zato, da bodo izvedeli mnenje ljudstva in ga potem tudi objavili,
širili in nasploh pisali o tem, kar so v resnici slišali in ne to, kar njim ali
njihovim nadrejenim (in naprej njihovim nadrejenim …) ustreza?
Če nimajo namena objaviti tega, kar so slišali, lahko mirno
ostanejo doma – delajo od doma – in iz svojih domačih naslonjačev in lastnih zamisli oblikujejo zapis, ki bo
ostal v »dovoljenih« ali njihovih okvirjih razmišljanja.
Kaj zasledujem na vseh področjih človekovega življenja?
Strah, strah, strah … Take ali drugačne vrste. Izrazen ali neizrazen. Viden ali
neviden. Občuten ali zatrt. Skrit ali prikrit. Ampak strah zagotovo – ne glede
na to, s katerimi čutili ga ujamem, intuitivno prepoznam ali preprosto "vem".
Če sem se že dotaknila besede STRAH, moram za protiutež takoj
pokazati na nasprotje strahu. In to je: LJUBEZEN.
V resnici se lahko vsako naše dejanje, vsaka misel, vsak
občutek izrazi samo na dva načina: v obliki strahu ali v obliki ljubezni. Nič
drugega ne obstaja, kot samo TO dvoje.
Človek danes večinoma izbira strah. Strah bo pregazil vsako možnost
razcveta ljubezni. Ob enem pa si upam trditi, da ljudje o močeh ljubezni ne
vedo prav veliko. Ne vedo več niti, kaj ljubezen sploh je, niti, kako bi se jo
dalo živeti ali vnesti v vsakdan, v vsak trenutek.
Žal je resnica ta, da se je strah zajedel tako globoko v
kosti, da izgubljamo sami sebe in prevzemamo identitete drugih. Sploh se nam ne
sanja »kdo smo« in kaj vse je skrito v nas samih.
Človek je ves čas na preži, kaj se dogaja zunaj njega in mu ne pade na pamet, da bi opazoval dogajanje v sebi. Niti zamisliti si ne more,
da bi lahko odgovore na svoja vprašanja, dvome, strahove našel v sebi in ne zunaj sebe. Takšno početje se mu zdi celo neumno, vzbuja dvom in predstavlja samo izgubo njegovega tako dragocenega časa … Nonsens!
Ozaveščanje o resnici ali svobodi bivanja je poniknilo v
greznici ustrahovanja. Vsak se nekoga ali nečesa boji. O kateri koli obliki
svobode pa ni ne duha ne sluha. Žal je človekova naravna sposobnost ali
inteligenca prekrita s plastjo teme, tako da samega sebe utaplja v živem blatu.
Kako dolgo še? In za kakšno ceno smo pripravljeni slediti poneumljanju,
ideologiji politike, države, družbe …? Ne vem! Vem pa, da je tokratna človekova
neumnost presegla človekovo pravo naravo do te mere, da je verjetno nobena
naravna inteligenca ne bo več uravnovesila.
Vse preveč je človek poškodovan, vse preveč je pogreznjen v
temo laži, nezaupanja in podvržen manipulaciji.
Posamezniki, ki nam je še kako mar za vse tegobe tega sveta,
pa se trudimo na vsakem koraku, da bi v ljudeh zanetili vsaj iskro svetlobe,
vsaj delček zavedanja, da nič ni tako, kot se zdi.
Prav nič – iluzija bo lepega dne razpadla pred našim nosom,
se sesula kot domine. Kaj bo ostalo od človeka, razen razvaline, se lahko
vpraša vsak sam?
Kajti samo vsak sam se lahko spremeni. Vsak sam se mora
odločiti, da "kar je dovolj, je dovolj" in nekaj spremeniti v sebi.
Spremeniti pogled, spremeniti razmišljanje, spremeniti odnos,
spremeniti, delovanje, spremeniti moči govora, spremeniti svoje življenje …
Nekaj spremeniti pri sebi – to je bistvo!
Drugi se bodo spremenili samo z vzgledom. Kdor ni pionir
današnjega časa, pa naj postane vsaj sledilec ljudi, ki s svojim vzgledom in s svojo
potjo že nakazujejo možnost sprememb tudi drugim.
Iščite takšne ljudi! Ali pa sami postanite to, kar želite
videti v drugih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar