"DOGOVOR DVEH DUŠ" ali prolog
Slutnje
obstajajo. To je stanje, ko čutimo, da se pripravlja sprememba, a hkrati nam je
prikrito, kako se bo zgodila. Seveda vemo! Saj jo občutimo na več nivojih, tudi
na telesni ravni. Lahko kot napetost, vznemirjenje, vznesenost … kar pa je samo
skupek različnih predhodnih dogajanj. Kot na primer …
Prvotni
predgovor k tej knjigi kot tudi dobršen del besedila sem napisala do 1. marca
2017, kajti takrat sem ozavestila, da se čas zorenja ali »prehod sprememb«
zadnjih treh let bliža zaključku. Čeprav sem bila še vedno prehitra, sem si z
začetkom pisanja morala dati duška. To sem spoznala v prehodnem obdobju do
junija 2017, natančneje prav 13. junija, ko sem se prebudila v novo jutro, vsa
popikana od komarjev, ki so me ponoči dodobra obdelali.
Zavlekla
sem se na teraso, ki je s pogledom na morje ponujala odblesk zvezdnega neba. V
zvoniku je odbila ura 3:00 zjutraj. Zakaj me ob prihodu nihče ni opozoril, da
je sezona krvosesov, ki spodnašajo miren sen? Nisem si zamislila že prvo noč tako
zgodnjega vstajanja. Ker nisem imela pri roku ničesar, da bi se te nadloge
rešila, sem bila primorana ostati budna in počakati na svit novega dne.
Nenadoma
se je skozi mojo glavo sprehodilo sporočilo: »Dogovor dveh duš«. Brez pomisleka sem pohitela po dnevnik in
pisalo ter »vodeno« usmerjanje zapisovala, trudeč se, da bi mu sledila brez
vsakršnega miselnega prekinjanja ali poseganja v »narekovano«. Nekako sem že
sprejela dejstvo, da je intuicija glavna. Vse, kar je povezano z razumsko
analitičnim procesom, ko si želim »sporočila« prevesti v sebi dojemljivo
obliko, sledi mnogo kasneje. Najprej sem ne vpleten sprejemnik, da sem lahko
kasneje oddajnik.
Sporočilo
je bilo »govorjeno« v hrvaškem jeziku. Morda je bilo to povezano s knjigo, ki
sem jo pretekle mesece prevajala iz hrvaškega v slovenski jezik, morda zaradi
bivanja ob hrvaški obali ali pa je bilo to v povezavi z »dušo«, ki me je
»ogovorila«, ker živi na Hrvaškem. Nisem prepričana …, a pustimo razumu, naj se
pase kje drugje. Dejstvo je, da sem »slišano« razumela (kasneje sem vseeno nekaterim
besedam morala poiskati natančen pomen v slovarju) in tekoče zapisovala.
Popolnoma sem se prepustila vodenju, ki me je hipno oživelo. Kot zanimivost
navajam prevod iz hrvaškega v slovenski jezik v celoti. S tem bom izrazila
dobrohotnost in rahločutnemu bralcu vzbudila občutek za dojemljivost svetov
»onkraj« vsakdanjosti.
»Zakaj
sva se tokrat srečala na zemlji? Zaradi ljubezni. Ne lastnini, ker boš lastninjena.
Ne žali, ker boš žaljena. Odpri vsaj okno, če ne želiš odpreti vrat. Odpri ga s
srcem. Dovoli, da se dogaja. Si močna osebnost, a dušo imaš mehko in ranjeno.
Potrebuje svobodo v odnosih. Če iščeš pravo ljubezen, se bova že sedaj
dogovorila, kako bo videti - kot tvoja svilena mehka in rožnata rutica, ki si
jo imela takrat na sebi. Ne pobegni, ker se zavedam, koliko v ljubezni trpiš.
Ne morem te ujeti, če stalno bežiš. Preostane mi le, da se jezim nase, ker sem
toliko nestanoviten in »prebrisan« v ljubezni. Ampak »žeja« me kot tebe. Lahko
skupaj gasiva to žejo? Ne dovoljujem, da me žališ, saj me še nisi spoznala. Po
vsem tem, kar sem spoznal o ljubezni lahko rečem, da ji bom zvest, ker ne želim
spustiti te življenjske priložnosti - zdaj, ko si me poiskala. Od kod si se
vzela ljubezen? Slediš mi kot senca, a ne dovoliš, da te ujamem, in vse to zaradi
besede - odvisnik od »ljubezni«. Če ne poskusiva, kako bova vedela, kdo je kdo?
Sprosti se in spremljaj dogajanje - kot senca. Ne boš zdaj odnehala zaradi te
»besede«. Toliko sem vznemirjen, da ne morem delati. Me še poslušaš? Želim
odgovor?«
»Poslušam
te. A kdo si ti?«
»…
(pove ime), kot senca poleg tebe. Lahko prebereš, kaj si naredila z mojimi
mislimi?
Preberem.
»Dobro.
Ampak nobene misli ne zaobjemi dobesedno. Težek je ta razgovor, ker se kot
osebnosti ne poznava. Ker se pogovarjava v mraku pred vrati in še ni svetlo.
Pospremil te bom do zvezd, če mi boš dopustila, da sem močan. Ti želiš
najmočnejšega moškega. Vem. Ali potem dovoljuješ, da sem zdaj tvoj
spremljevalec prostega časa? Zdaj, ko vem, kje si. Nisi tam po naključju in
nisem niti jaz tukaj. Živim za to srečanje - ponovno. Sledi napotkom in ne beži
več. Lahko začneva od začetka? Ljubljena! Spusti pregrado, zruši steno med sabo
in mano. Bodi nežna v mislih. Ne tavaj. Zberi se. Pomiri se. Sinergija prihaja.
Čutim željo. Ujemi ritem ljubezni z ljubeznijo in s polnim zaupanjem. Ljubi te
… (pove ime). Duh je nemiren, vem. Kaj sva se dogovorila? Znašel se bom ob
tebi. Ne skrbi o podrobnostih. Vse je že urejeno. Čaka te soba, kot je tvoja.«
Izvirni zapis obstaja v
dnevniku …
Ni komentarjev:
Objavite komentar