"ROŽNATA OČALA"

Ali obstaja »popolni partner«? Da, a samo v primeru, da smo tudi sami »popolni«. 

Hm! Kar želimo sebi, moramo najprej pokloniti drugemu. Torej, če pričakujemo »popolnost«, jo moramo najprej videti v sebi.

Zavedanje, da smo popolni že zdaj - točno takšni, kot smo – ni pravilo, ki bi se mu zlahka prisluhnilo. 

Pomislimo – v danem trenutku smo vendarle najpopolnejša oblika samega sebe, kar je sploh možno. 

Če bomo jutri ali pojutrišnjem spremenili to, čemur ne pripisujemo svoje popolnosti, bomo v tej »prihodnosti« spet najbolj popolna različica samega sebe. Tako smo vedno popolni, takšni, kot smo in prav srce se bo ob takšnem razmisleku z nami popolnoma strinjalo.

Srce si bo kar oddahnilo, ko ga ne bomo več mučili z neko »lažno« vrlino in z nemogočimi zahtevami. Popustljivost ali popuščanje zahtevam po popolnosti, ki bi se ji lahko približali enkrat v prihodnosti, je mučilnica, da ji ni para. Posledično ne najdemo »popolnega »para.

Kajti resnica je ta, da nas privlačijo nasprotja. Privlači nas nekdo, ki ima »nekaj«, česar sami nimamo (oziroma ne prepoznavamo v sebi). Pričakujemo, da nas bo drugi opolnomočil in naredil »popolnega«.

Pa to sploh kdo zmore? Kje pa! Popolnost je nekaj, kar obsega vse sestavine neke celote. Celota, ki se sreča s celoto, je popolna. Ko smo sami celota, ne iščemo popolnosti zunaj sebe, ker jo prepoznavamo v sebi.

Vedno dobimo sebi primernega partnerja, ki nam ozavesti, v katerih delih smo šibki in moramo najti način, da manjkajoči del pri sebi dopolnimo. 

To je delo brez konca in kraja, a je vredno vsakega truda. Tudi, če bomo začeli nov partnerski odnos, se bo slej kot prej izkazalo, v katerih delih se nam tokrat šibijo kolena, ker nismo v sebi uravnotežena celota. 

V vsakem primeru bomo začeli iz točke, kjer smo se že predhodno ustavili. Drugi nam bo ogledalo, v katerem bomo prepoznali, kateri del nas ni celota.

Vse »manjkajoče« dele lahko najdemo skozi delovanje iz srca, ki dopušča mehkobo in milino, kajti samo z veliko nežnosti in ljubečim pristopom do sebe, bomo na tej poti zmogli premagovati vse ovire. Srce v povezavi z ljubeznijo predstavlja največjo človekovo moč, ki pa se jo učimo spoznavati postopoma.

Zakaj na začetku zaljubljenosti gledamo skozi »rožnata očala«, ki tako hitro izgubijo svoj sijaj?

Ženska, ki jo moški opazuje s poželenjem, to zamenjuje z ljubeznijo. Moški, ki ga ženska spogledljivo osvaja, to zamenjajo z ljubeznijo. V obeh primerih igra glavno vlogo le poželenje ali strast, kar seveda ni ljubezen – gre le za potešitev »nagonov«.

Moški, ki premerja žensko od nog do glave, razmišlja, kako bi jo »položil«. Ženska pa ocenjuje, kakšno življenje jo ob tem moškem čaka. Vsak s svojim »pogledom« se zbližata, ne da bi izprašala svoje srce.

Se vam zdi, da ni tako? 

V večini primerov je moški tisti, ki pogleda zunanjo privlačnost in ženska tista, ki ocenjuje ali se ji »splača« ukvarjati s tem moškim.

Maškarada se začne in vsak si nadene masko, ki bo drugega najbolj očarala. V teh napornih vlogah pa ne moremo dolgo vzdržati, kajti slej kot prej pokažemo svoj pravi obraz in takrat je velikokrat že prepozno. 

Zaobljube so dane, medeni tedni so preteklost in začne se stvarno življenje. Nihče od obeh vpletenih pa ni več to, kar smo mi mislili, da vidimo skozi svoja "rožnata očala".

Pa smo tam, ko ugotovimo, da srca nimamo v hlačah ali pod krilom.

Vas morda moje pisanje zabava ali bi se najraje "razjokali"? Kakorkoli so moji stavki zabavni, nosijo v sebi mnogo resnice. Preprosto dejstvo sem opisala kar se da preprosto.

Vse bi lahko tako preprosto tudi ostalo, če bi preprosto poslušali srce. Srce ima svojo zgodbo in je slišano po navadi veliko kasneje. Kajti, ko »zajoče« srce, je že marsikaj izgubljeno.

Seveda obstajajo izjeme, ki to izjemnost v polnosti živijo in posledično je njihovo življenje v resnici »rožnato«.

S svojimi besedami želim poudariti, kolikokrat prav spolno privlačnost zamenjujemo z ljubeznijo. Spolnost je dopolnitev v ljubezni, vsekakor pomembna in še posebej osrečujoča, če jo znamo iz nagonske preusmeriti v čuteče predano in človeka vredno.

Spolna energija, najdragocenejša »surovina« našega obstoja, je željna pozornosti, kajti z njenim pravilnim usmerjanjem zmoremo samodejno vzpostavljati ravnovesje in trdno zdravje.

Obojestransko zadovoljujoča in osrečujoča spolnost ni nedosegljiv mit. Z malo domišljije in veliko ljubezni začnimo raziskovati, kako bi se ji približali - odprimo vrata možnosti, da vstopimo vanjo s srcem in s stanjem svojega duha.

Pisarka Simona