Ob ČUT, ki ...

Ob ČUT, ki 

se smeji, 

ko ne trpi!

Vsak dan se lahko znajdemo v kateri izmed nemogočih situacij, ko ne vemo, ali naj se smejimo ali jočemo. 

No, sicer oba - smeh in jok - na svoj način sproščata, vendar moj namig sledi proti nečemu tretjemu. 

Občutki (ob ČUT, ki) imajo svoj smisel in hkrati potencial, da jih globlje raziščemo. 

Če izhajamo iz dejstva, da bo v določenem stanju vsak reagiral drugače, potem vemo, da bo tudi občutil drugače. 

Tisto, kar sledi - in to so naši obČUTki - je vredno vse naše pozornosti. Ta obČUTek nam nosi pomembno sporočilo. 

Kaj občutimo, ko ostanemo po nekem "dogodku"/srečanju/obisku/druženju sami s seboj? 

Kako dolgo ga premlevamo? 

Se ob tem v sebi radostimo ali obsojamo? Se s temi, s katerimi smo bili v povezavi, veselimo, jih podpiramo ali jih ocenjujemo, obtožujemo ipd.?

 

Če v druženju drug drugega dvigujemo, spodbujamo in se skupaj veliko smejimo - juhej za nas - kajti obstaja priokus nečesa dobrega, lepega, kar nam daje energijo in duševno "hrano" čez dan ... 

V obratnem primeru bo energija odtekala, obČUTki pa ne bodo tako "svetli". 

Morda smo se vanje zagozdili ali jih meljemo (vsako "zrno"/besedo posebej) in si damo s tem početjem prav mnogo opraviti. 

Na ta način izgubljamo vitalno energijo in postajamo vedno bolj zagrenjeni, žalostni ali tarnajoči. 

Rešitev: "Hej, hej ... Ustavi se! Ustavi konje! Takoj prenehaj!"

To so medklici na pomoč samemu sebi. Jih sploh hočemo slišati? 

OK, na primer, da zmoremo to moč in smo slišali, se ustavili ... kaj pa zdaj?

V simpatičnem ženskem klepetu mi je bila predana modrost ene izmed izkušenih žena in se glasi:

"Počakaj! Vzemi si 72 ur ali tri dni časa, preden reagiranju in posledično akciji v resnici daš pravi pomen". 

Po domače: "Vzemi si čas! Kolikor ga potrebuješ. Ne butaj v steno kot teliček." 

Naš pogled na dogodek, človeka ali dejanje, se po preteku določenega časa jasneje izrazi in če ne nadlegujemo svojih misli, tudi uravnovesi. 

Ko nismo več v "razdiralnih" energijah, temveč iščemo neko trajnejšo rešitev, se porodijo združljivosti s časom, ki postaja mehkejši in mi "zrelejši". 

Nepričakovano se pojavljajo v umu rešitev, ki so znosnejše in jih kasneje praviloma ne obžalujemo. Če smo preveč vročeglavi, si zaradi neučakanosti odvzamemo možnost delovanja iz modrosti. 

Kanček puhloglavosti in samo zaverovanosti, še nikogar ni "pokopalo". V primeru pretiravanj pa si s treskom zapiramo prenekatera vrata.

"Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha!" Zato je miselni vročici priporočen prepih in ohladitev. 

In še BISTVO! 

Nikoli NE vidimo celotne slike, zato je skrajni čas, da naše delovaje okrepimo s potrpežljivostjo in sočutjem ter si priznamo, da je VSE skupaj šola življenja. 

Vanjo smo se vpisali ob "rojstvu" in šolanja vse do "odhoda" NE bomo zaključili. 

In to niti v najboljšem, niti v najslabšem in niti v nobenem primeru :-)

No, torej! Zaključni izpit nas čaka šele na koncu, tik preden bomo odšli ... tja, od koder smo tudi prišli.

Do takrat pa si lahko vzamemo čas in med potjo naučeno utrjujemo, če je treba kakšno vajo ponovimo - ponovno in znova - ter jo kar se da modro vključimo v sedanjik.

Najboljše pri tem pa je, da s takim ravnanjem nikomur ne škodimo, še najmanj sebi. 

Še več! Ko takšno ravnanje/početje v resnici ozavestimo (nam zleze pod kožo in se vključi v del vsakdanjika), postanemo mojstri delovanja iz ljubezni! 

Pisarka Simona