ZAKAJ TANTRA?

Do izkušnje samadhi (ekstatične blaženosti), 

kot to imenuje duhovni besednjak, 

s pomočjo prakticiranja tantre posameznik NE MORE »prilesti« sam.

Preprosto povedano – potrebna sta dejansko vsaj dva človeka oziroma več ljudi, ki se v pripravljalnem obdobju zmorejo energijsko povezati/priklopiti, uglasiti – približati občutkom vzajemnosti in skladnosti tako v čustvih, mislih in delovanju.

Med njimi mora biti nekdo, ki je omenjeno izkušnjo že dosegel – to pomeni, je doživel zlitje ali pretapljanje skozi višja stanja zavedanja.

»Učitelj/-ica«, ki vodi ritual, obred tehniko, postopek … (ne obstaja formulacija eksaktne besede) lahko izvede tudi poskusno ali predhodno uglasitev posameznika s skupino.

Ta »pred« blagoslov je odvisen od moči, zaupanja in predanosti posameznika.

ZAKAJ TANTRA?

Ker je to najhitrejši možen način, da zlezemo iz lastne teme, ki pa se je načeloma tako ali tako ne zavedamo.

Se zavedamo, da se NIČESAR NE DA SKRITI?

Vsakršna neiskrenost, pretvarjanje in »igranje« vlog bo spregledano.

Mnogi živijo »skrivalnice« – a teh se ta kontekst ne bo niti dotaknil.

Namreč večina lastno »temo« zanika.

Večina meni, da v sebi nosi svetlobo, ker meditira, pozitivno razmišlja, izvaja dobra dela, skrbi za sočloveka, živali, okolje …

In večina se NE ZAVEDA svoje teme.

Dokler si v temi, se ti niti ne sanja, kako je, ko si v resnici svetel – od znotraj.

Šele, ko si svetel od znotraj navzven boš spoznal - razumsko sprevidel ali dojel -razliko.

ZAKAJ TANTRA?

Zato, ker je to najhitrejši način do notranjih moči; občutka povezanosti z vsem in vsakim oziroma do brezpogojnosti sprejemanja vsega/vseh v duhu ljubezni.

Omenjeno nosi v sebi rast kril, s katerimi se selimo iz ujetništva proti svobodi.

Nemalo ljudi povezuje tantro zgolj s seksualnostjo in njenimi užitki. Ustvari si predstavo na osnovi »omejenih« izkušenj.

Sicer je pod drobnogledom začetne izkušnje spolnost vzgon, a je predhodno očiščena vseh »običajnosti«, saj drugemu dovolimo bližino le zaradi

•       popolnega sprejemanja (sebe in drugega);
•         popolnega zaupanja (sebi in drugemu);
•         popolne predaje (sebe drugemu).

Tega »drugega« dojamemo kot popolno bitje (kot tudi sebe); ga obožujemo v vseh pogledih in občutimo neopisljivo nežnost, milino, blagost, toplino, lepoto …

V nas ni nobenih občutkov pohote, naslajanja, zavajanja ali »osvajanja« v smislu dojemanja spolnosti kot običajnega seksa.

Prežeti smo s čutnostjo, ki se lahko odslikava celo kot rahla »bolečina« ob misli, da bi drugega kakorkoli »poškodovali« - prizadeli ali ranili, pa naj gre z mislijo, pogledom, dotikom ali pregrobim dejanjem. Hrepenimo samo po tem, da drugega raznežimo, da se »razleze od miline«.

Oboževanje je vedno vzajemno, skladno, kar se občuti iz vsake celice, ki vibrira, migeta zaradi same svetlobe in ki v gibanju dobesedno seva svoje edinstvene »oblike«.

V nekem trenutku se zgodi »razblinjanje« snovnosti. Iz trdnega agregatnega stanja se osvobodimo/pretopimo v breztežnost.

Ostane energija, čista ljubezen in občutenje, vredno imenovanja »božansko«.

Ob tem ta vitka, nežna energija postaja izbrana, prozorna in vseobsegajoča – »pojoča« notranjemu sluhu – obstoji zaradi vsrkavanja svetlobe iz ljubezni.

Ker ni več snovnosti, ni telesnosti in njenih značilnosti moškega in ženskega telesa.

Združita se esenci duše, prvobitnost in moč iz vzgiba združitve v eno.

V tem stanju je pretopitev ali zlitje v enost v resnici tudi možno doživeti. Ko se to zgodi – vemo!

Ko se to zgodi, je edino, kar je v polnosti prisotno naša ZAVEST – zavedanje - da smo prestopili prag vseh omejenosti časa in prostora.

Sebe kot osebnost smo v času presegli in v prostoru (ki to ni) ostaja le zavest – zavedanje – da smo povezani v eno energijo ljubezni.

Brez čistosti vseh osnovnih »teles« človekovega ustroja (eteričnega, astralnega, mentalnega in duhovnega), se vsaka zamisel o »prakticiranju« tantre razblini. To pomeni, da nikakor ne zadostuje samo želja po izkušnji (morda bom v eni naslednjih objav navedla nekaj »pogojev«, ki jim je treba zadostiti).

… in posledično se razblini tudi vse, kar sem samo POSKUSNO želela opisati.

Da je neopisljivo, sem dojela kaj kmalu po lastni izkušnji. Kljub bogastvu besed ni zagotovila v izražanju misli.

Kajti v tem stanju ni niti misli – svetlobno telo se s svetlobo »pogovarja« telepatsko - in v samem procesu je vsakršno izražanje z besedo (in mislimi) brezpredmetno.

Ko svetloba prežame vseprisotnost, ni moč ničesar prikriti – vse je razkrito kot na dlani - vse, kar je, se občuti kot blaženost.

Ko se naša svetloba sreča v svetlobi drugega, pride do pretapljanja ali stapljanja v prvobitnost porajanja blaženega stanja – nastopi občutenje božanskosti obstajanja.

Med samim dogajanjem se "zasveti" zavedanje neminljivosti in neomejenosti.

Zagotovilo, da smo »uspešno« prešli preizkušnjo, je stanje popolne blaženosti, ki traja ...  (dokler se sami ne odločimo, da ga zaključimo ...).

  

Pisarka Simona

P. S.: Za izkrivljanje ali napačno interpretiranje besedila, ki bo posledica neznanja in nerazumevanja vsebine, nosi odgovornost vsak sam.