MOJA ČUDEŽNA SRAJCA

… je stkana iz najbolj fine – končno končne dolžine – tkanine, 
ki jo premore zvezdno okno.

Bila je narejena (se ve) v noči med 12. in 13. avgustom 2018, ko je nebo postreglo s svojevrstno predstavo, ki je že dolgo ni bilo in je morda v tem veku več ne bo … 

Iz neba so se vsuli nebesni pojavi, imenovani »zvezdni utrinki«, ki simbolizirajo interakcijo med človekom in božanskim. 

Ali povzeto: človekovo dušo v vzvišenem območju bivanja.

Moja čudežna srajca se je zasvetila iz vsakega pobliska, iz vsake iskreče se niti, ki jo je nebo upognilo proti mojim dlanem. In svetlobne niti so bile tako številne, da sem jih prenehala šteti, si prenehala želeti ... in namesto tega začela tkati ... 

Tako je tukaj in zdaj, na dosegu roke začela nastajati srajca, ki se je izkazala za čudežno. Dobila sem priložnost, da jo stkem s svojimi rokami neposredno iz samega neba.

In sem jo tkala, saj je bilo »gradiva« več kot dovolj. Včasih se je na nebu prikazala svetlobna nit, dolgo padajoča in sijoča, ki se je prilegla name kot ukrojena. Dvojni utrinek je neposredno stkal šiv spredaj in zadaj, krajši si je prisvojil rokave, najkrajši pa ozaljšal še ovratnik.

Tako se je zgodilo, da sem krojila, tkala in šivala hkrati. Vsakič, ko se je skozi šivankino uho zasvetil utrip padajoče zvezde, sem ga s svojimi dlanmi polovila in pretopila vase. Prav vsi svetlobni koraki so bili prilegajoče odmerjeni - kot narejeni zame in nastajajočo čudežno srajco, ki se je na koncu sešila kar sama.

Šive nisem zgrešila, ker sem bila ob enem Šivana in oblačenje v čudežno srajco se je kot po čudežu stapljalo vame, brez napora. Pravzaprav kot vlito v mojo kožo.

Utrinki pa so se vrstili kot za stavo in stavili name. Bila sem ožarjena od svetlobe in postajala svetlejša kot svetilnik na oddaljenem otoku.

Bila sem VSE in hkrati ENO in tudi isto. Saj mi je stal ob strani on, ki se na Šivane spozna, bolj kot kdorkoli drug. Seveda njegovo ime ni skrivnostno, kot so skrivnostni zvezdni utrinki in vsak, ki je že imel priložnost sodelovanja v njegovi predstavi, ga pozna pod pravim imenom moči znanja in modrosti kot vrhovnega ustvarjalca - "vidi kako Šiva".

O, bog, kako preprosto je bilo pod njegovim okriljem milosti tankočutno tkati svetlobne niti v čudežno srajco. Zdaj imam nekaj, česar nima in ne more imeti ta, ki se na čudeže ne »spozna«.

Preostane mi, da z radostjo sledim prihodnosti, kjer slutim vesele spremembe. Slišala sem povabilo in obet za nov polet, kjer zvezde so doma in se začne nova pravljica.

Zatorej - sledila bom toplini, mehkobi in čisti svetlobi svoje sijajne srajce, ki se povedano mimogrede, kot enojna popolnoma prilega le name.

Vse njene nauke o miru, sreči in ljubezni, ki mi jih bo vsak dan znova razkrivala, bom zapisovala v obliki književnosti, pesnitev, napotkov ali skritih sporočil …, kajti vsi bodo ta srajca.

Pripovedovala bo, kot še nihče, saj je njen namen jasen, kot je jasna svetloba v avgustu.

Človekova predanost v sozvočje s samim seboj, zvonko poje. In to brez razloga. Že samo zato, ker čuti srečo v sebi. Sreče nam neposredno ne more predati nihče, čeprav bi si to še kako želel.

Modrost in sreča pa nista prenosljivi, tako kot ne čudežna srajca. Prenosljiv je le nauk, kako uresničiti modrost in srečo.

A, glej ga zlomka! Tudi nauk ne bo štet, če ne bo upoštevano pravilo, da samo želja po modrosti ne zadostuje, in niti prepričanje, da je opis sreče lahko enak sreči sami.

Želje, stvarne in materialno naravnane ne prinašajo svobode, klic modrosti bo ostal gluh in slep za te, ki ne bodo iztegnili obeh rok in vskočili v kožo zavestnega človeka. 

Vskočiti v čudežno srajco, pomeni postati nosilec ali nosilka te srajce.

Pomen še ne pomeni, da razumemo. Kaj pomeni poznati fizikalno sestavo zvezdnega utrinka - strukturo, komponente, dolžino, težo ..., če pa ga ne moremo uloviti?

Čemu nam bo znanje o zvezdnih utrinkih?

Komu mar vse ostalo, razen neposrednega stika, iskre … in s tem dotika?

Pisarka Simona