V SLUŽBI LJUBEZNI

KO SEM OSVETLJENA S SVETLOBO SONCA, STOPIM IZ SENCE ... 

Polje zavesti se spreminja s spreminjanjem naših zaznav. Bolj, kot smo občutljivi (senzibilni), jasneje te spremembe občutimo. Vse pa se dogaja s pomočjo notranjih zaznav v obliki uvidov.

VSE je v nas in vse nam služi po izboru zavesti oziroma lastnega zavedanja. 

Odgovorov, ki si jih zastavljamo, ni moč izsiliti. Prejmemo jih, ko smo nanje pripravljeni. Čudno se "sliši" - ampak, dokler jih nismo v stanju ozavestiti, jih dojemamo popačeno ali izkrivljeno.

Zavest vodi v polje resnice - to je svetlobe. Resnica ni to, kar vidimo ali dojemamo s čutili - to je samo naša iluzija o "resnici".

Kako se najhitreje premikati do novih stičišč, kjer se srečajo spoznanja?

Presenečenje sledi, ko se s pozornostjo osredotočamo na dogajanje v notranjosti. Res je, da ni videno, lahko pa je še kako zelo intenzivno občuteno. 

Telo (snov, materija ali zgoščena energija) se odziva na zunanje dražljaje ... Na primer moči, nemoči, zadovoljstva in obratno, občutenje sreče ipd.

Ob prisluhu notranjosti lahko občutimo hladnost, vzvišenost, odpor, posmeh, žalost ... oziroma celo paleto občutkov.

Smiselno se je vprašati o sprožilcu teh občutkov? 

"Zakaj sem danes jezen in svojo jezo prenašam na drugega, ki z mojim počutjem sploh ni v nobeni povezavi. Srečanje je bilo zgolj naključno, a jaz sem na človeka stresel svojo jezo, kot da bi on moral vedeti, kaj vse me v resnici teži."

Je to, kar nas vznemirja oseba, dogodek, vremenska neprilika ali karkoli drugega?

Ko te občutke raziskujemo, poskušamo skozi podoživljanje nastalih zaznav, pojav razložiti svojemu umu.

Nasvet:

Poskušajmo si obrazložitev poiskati iz gledišča nekoga drugega - kot bi nam jo razložil nekdo, ki ni osebno vpleten. Nekdo od zunaj. V tem primeru postanemo sami sebi najboljši svetovalec.

Z vsako težavo je tako - če jo ozavestimo, s tem, ko jo pogledamo od zunaj, kot nekdo, ki vanjo ni vpleten - lažje in hitreje najdemo rešitev. Le-ta je velikokrat zelo preprosta; sami pa je ne vidimo, ker smo pregloboko "v težavi".

Vprašamo se, kako bi jaz ravnal, če bi imel "točno takšen problem?"

To je samo na videz težko, kajti ljudem ali posamezniku, kot tudi dogodku ali čemurkoli drugemu lahko celo nadenemo drugačna imena in se poistovetimo z vlogo vsakega posebej. 

Na ta način se vživimo v vlogo svetovalca, celo eksperta za določeno težavo, ki jo imamo namen rešiti z "dobrim svetovanjem".

Temu svetovanju pravim, da smo sprejeti službo z nazivom "služba v ljubezni", saj bo naš nasvet vedno v duhu iskanja rešitve in ne prilivanja olja na ogenj oziroma netenja novih isker. 

Torej - rešitev v službi ljubezni (svetlobe) bo preblisnila naš um in že bomo rešili težavni primer tako imenovanega Janeza in Micke.

Če smo znali pomagati iz zagate Janezu in Micki in zgladili problem, potem bo zagotovo rešitev pomagala tudi nam. Pred tem je dobro preveriti, ali sta se Janez in Micka v resnici pobotala, ali  pa se nam to le dozdeva.

Kako preveriti, ali sta Janez in Micka ponovno srečna? 

To naredimo tako, da se najprej vživimo na primer v Janezovo kožo in preverimo, če bi nam nekdo tako svetoval - ali bi bili pomirjeni z odgovorom ali nas odgovor ne bi zadovoljil. Seveda preverimo enako tudi pri Micki. Tudi njeno počutje nas zanima in ali je sprejela nasvet odprtih rok. Nasvet tako dolgo pilimo, da bosta na koncu oba "vidno" zadovoljna in pomirjena.

Preprosto in enostavno se je osredotočiti na rešitev, če smo "v službi ljubezni" - kot bi služila nam (in seveda vsem vpletenim).

Kaj ni prav to namen vsake službe - služiti v dobro vseh vpletenih? In še posebej službe, kjer se služi ljubezni?

Prav ta služba - "služba ljubezni" - nosi najvišjo plačilo, ki nas nikoli ne bo pustila osiromašene. 

Še več, Lahko se zgodi obilje vseh vrst na različnih področjih. To bogastvo bo zaneteno iz naših rok in vzklilo iz lastnega dela in truda. 

Prav takšen "zaslužek" bo v resnici tudi najvrednejši.  In še cenili ga bomo - kot sebe!

Pisarka Simona